Jedro

Takse se v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1 do pravnomočnega zaključka postopka vplačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, kar smiselno enako velja za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1. Pred uveljavitvijo ZST-1 taksa za pritožbo zoper sklep o taksni oprostitvi ni bila predvidena, Prejšnji predpisi glede taksne oprostitve so določali enake vsebinske pogoje, kot jih določa sedaj veljavni ZST-1. Nezadovoljstvo tožeče stranke z vsebinskimi odločitvami, zatrjevana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, nedovoljena modifikacija, zatrjevana napačna uporaba materialnega prava ne spadajo v obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi zoper sklep z dne 2.11.2009 se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Pritožbi zoper sklepa z dne 10.3.2009 in dne 7.7.2009 se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10.3.2009 zavrglo predlog tožeče stranke za obnovo postopka, s sklepom z dne 7.7.2009 je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper prej navedeni sklep, s sklepom z dne 2.11.2009 pa je pritožbo z dne 19.8.2009 zoper sklep z dne 7.7.2009 štelo za umaknjeno.

Zoper vse tri sklepe se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi zoper sklep z dne 10.3.2009 o zavrženju predloga tožeče stranke za obnovo postopka najprej predlaga, da se zadeva odstopi v reševanje drugemu pritožbenemu sodišču. Nadalje ponavlja navedbe iz predloga za obnovo postopka ter navaja kršitve, ki naj bi jih napravilo Višje sodišče v Ljubljani ter sodišče prve stopnje in sicer naj bi Višje sodišče v Ljubljani namenoma kršilo 28. poglavje ZPP in določbe ZTLR iz poglavja Posest, sodišči naj bi napačno uporabili 76. člen ZTLR o samopomoči, pri čemer se tožeča stranka spušča v samo vsebino pravde zaradi motenja posesti ter končno navaja, da meni, da je z navedenim izkazala pogoj za obnovo postopka po 2. točki 394. člena ZPP, saj gre za očitno nezakonito postopanje sodnic in sodnikov, vztraja pa tudi pri tem, da je toženka duševno motena oseba in je tako izpolnjen tudi pogoj po 4. točki 394. člena ZPP. Povsem napačno se sodnica sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 115/2007, ki zanj kot pravnega laika in glede na to, da je predlog vložil pred navedenim sklepom, ne pride v poštev. Sodišče mora o predlogu za obnovo celo opraviti ustno obravnavo. Sodišče prve stopnje je napravilo bistvene kršitve pravil postopka, posledično je nepravilno uporabilo predpise in sodno prakso. V pritožbi zoper sklep z dne 7.7.2009 o zavrnitvi predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo tožnik navaja, da mu sodišča v Ljubljani ne zagotavljajo sodnega varstva njegovih pravic in svoboščin. Sodišču je znano, da je tožnik udeležen v številnih drugih sodnih postopkih, v katerih ga sodniki prav tako ne oprostijo plačila sodnih taks, odločba je nezakonita in nemoralna ter neustavna. Predlaga razveljavitev sklepa in da se ga trajno oprosti plačila sodnih taks pred vsemi sodišči RS. Sodišče ne upošteva prehodnih določb ZST-1, po katerih so v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZST-1 sodne takse plačujejo po starem ZST. Taksa zoper pritožbe o zavrnitvi taksne oprostitve se ne plačuje. Sklep temelji na ignorantski ugotovitvi dejanskega stanja, kar je v nasprotju z zadnjim odstavkom 168. člena ZPP in zadnjim odstavkom 11. člena ZST-1. V pritožbi zoper sklep z dne 2.11.2009 pa tožeča stranka navaja, da glede na to, da gre za sodno zadevo iz leta 1997, ni bil dolžan plačati sodnih taks za pritožbo, takse so bile nezakonite, nikjer v ZST-1 ni zasledil, da se v postopku taksne oprostitve plačujejo sodne takse, oziroma bi morala sodnica ravnati v skladu s 4. točko 10. člena ZST-1. Prav tako je napačno stališče sodnice, da gre za znesek, s katerim ne bi bila bistveno ogrožena denarna sredstva, s katerimi se tožeča stranka preživlja. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno odločitev razveljavi.

Pritožba zoper sklep z dne 2.11.2009 je utemeljena, pritožbi zoper sklepa z dne 10.3.2009 in 7.7.2009 pa nista utemeljeni.

Glede predlaganega odstopa zadeve v reševanje drugemu pritožbenemu sodišču je že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom I R 26/2010 z dne 11.3.2010. Glede pritožbe zoper sklep z dne 2.11.2009: V skladu z 39. členom Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08, ZST-1) se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona do pravnomočnega zaključka postopka vplačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi, kar smiselno enako velja za postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona. V konkretni zadevi je tožeča stranka predlog za obnovo vložila že v letu 2004, to je pred uveljavitvijo ZST-1, ki je začel veljati 1.10.2008, torej pride v poštev prej navedena določba 39. člena ZST-1. Pred uveljavitvijo ZST-1 taksa za pritožbo zoper sklep o taksni oprostitvi ni bila predvidena, zato jo je sodišče prve stopnje od tožnika napačno terjalo (izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse), brezpredmetno je bilo odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog, posledično je zmotna tudi odločitev, da se pritožba z dne 7.7.2009 šteje za umaknjeno, ker sodna taksa ni bila plačana v danem 8-dnevnem roku (niti niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks). Glede na to, da kot že navedeno, za takšen primer plačilo sodne takse po prej veljavnem Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 in spremembe, ZST), ni bilo predpisano, neplačilo sodne takse ne more imeti posledice, kot jo je ugotovilo v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje. Sklep sodišča prve stopnje z dne 2.11.2009 je bilo zato potrebno v skladu s 3. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) razveljaviti.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 7.7.2009 o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev: Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo napačno pravno podlago za svojo odločitev in sicer ZST-1, vendar pa navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj so prejšnji predpisi glede taksne oprostitve določali enake vsebinske pogoje, kot jih določa sedaj veljavni ZST-1. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v povprečju v letu 2009 prejemala mesečno 810,01 EUR (v letu 2008 pa 806,79 EUR, kar je sicer zmanjšano na račun denarnih izvršb, česar pa sodišče ne more upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega stanja tožeče stranke) in da tožnik ni dolžan preživljati svojih odraslih sinov, je odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zavrne, pravilna in v skladu s 13. členom ZST, drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Utemeljena pa je navedba, da pride glede plačila sodne takse za pritožbo v tej zadevi v poštev prej veljavni ZST, kot je bilo že navedeno, pravni pouk v napadenem sklepu je bil res nepravilen. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 7.7.2009 zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP). Glede same takse za pritožbo zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo pa sicer tudi tu pride v poštev prej veljavni ZST.

Glede pritožbe zoper sklep z dne 10.3.2009: Tožeča stranka je v predlogu za obnovo zatrjevala obstoj obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP in razloga iz 4. točke 394. člena ZPP. Glede razloga po 2. točki 394. člena ZPP je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da kršitve, ki naj bi predstavljale obnovitvene razloge po 2. točki 394. člena ZPP, to je dejanja sodnikov prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, kot to izhaja (iz predloga in) iz sklepa sodišča prve stopnje, niso ravnanja, ki bi predstavljala nezakonito postopanje, zaradi katerega stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Nezadovoljstvo tožeče stranke z vsebinskimi odločitvami, zatrjevana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, nedovoljena modifikacija, zatrjevana napačna uporaba materialnega prava ne spadajo v obnovitveni razlog po 2. točki 394. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v tem delu predlog za obnovo pravilno zavrglo, saj s strani tožeče stranke zatrjevana ravnanja ne predstavljajo obnovitvenega razloga iz 2. točke 394. člena ZPP, trditev, iz katerih bi izhajalo, da tožeči stranki z nezakonitim zastopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, oziroma iz katerih bi bil razviden obstoj navedenega razloga pa tožeča stranka ni podala in predlog za obnovo v tem delu ni dovoljen (v sporih zaradi motenja posesti je obnova dovoljena samo iz razlogov iz 2. in 4. točke 394. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrglo predlog za obnovo postopka tudi v zvezi z zatrjevanim razlogom iz 4. točke 394. člena ZPP. Pravilno je navedlo, da je tožeča stranka podala le pavšalno navedbo, da je tožena stranka duševno motena oseba, predlagala ni nobenih dokazov, zato je bil v tem delu njen predlog nepopoln in ga je sodišče prve stopnje kot takšnega pravilno zavrglo (2. odst. 397. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 398. člena ZPP). Tudi v pritožbi tožeča stranka ne navaja nič drugega, kot da vztraja pri tem, da je toženka duševno motena, ugotovitve, da tožnik ni predložil dokaza in je bil njegov predlog v tem delu nepopoln, pa ne izpodbija. Zmotno pri tem navaja, da za tožnika sklep Vrhovnega sodišča II Ips 115/2007, na katerega se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje, ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je v predlogu za obnovo postopka obvezna vsebina določena v zakonu in sodišče ni dolžno posebej opozarjati predlagatelja na takšno določilo in ga pozivati, da vlogo popravi tako, da bo ustrezala določilom zakona, tudi če predlagatelj nima odvetnika. Pritožbena navedba, da naj bi bil izpodbijani sklep nezakonit, ni utemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče o predlogu za obnovo vedno opraviti obravnavo. Narok za obravnavanje predloga za obnovo se namreč opravi le v primeru, ko predlog za obnovo ni zavržen, v konkretnem primeru pa je prišlo do zavrženja predloga in v takšnem primeru obravnava ne pride v poštev (glej 398. člen ZPP). Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper izpodbijani sklep z dne 10.3.2009 zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.