Jedro

Ker tožnik odstopnega upravičenja ni izkoristil in od naročniške pogodbe ni odstopil po preteku 30 dni od objave sprememb, je bilo naročniško razmerje spremenjeno tako, da stranka z interesom kot operater tožniku zaračunava 1,00 EUR z DDV za izdajo tiskanega računa. Tožnik je imel možnost, da se odloči za brezplačno izdajo računa v elektronski obliki, kar mu je izrecno priporočal tudi operater, vendar je ni izkoristil. Niti ZDDV-1 niti ZEKom-1 ne vzpostavljata pravice prejemnika računa oziroma naročnika do brezplačne izstavitve računa v papirnati obliki, temveč je plačljivost računa, izdanega v navedeni obliki, prepuščena poslovni odločitvi operaterja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) zavrnila zahtevek tožnika, da mu družba A., d. d. ne sme zaračunavati izdaje tiskanega računa v višini 1,00 EUR z DDV/mesečno (1. točka izreka) in da mu družba A., d. d. povrne stroške odvetniškega zastopanja v postopku pred toženko (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil predlog za rešitev spora zoper družbo A., d. d. v zvezi s pričetkom zaračunavanja tiskanega računa v višini 1,00 EUR, saj meni, da gre za enostransko spreminjanje sestavin naročniške pogodbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A., d. d. dne 21. 10. 2020 na spletni strani objavil obvestilo, da se z dnem 1. 1. 2021 pošiljanje mesečnega računa v tiskani (papirnati) obliki prične obračunavati v višini 0,81 EUR brez DDV (1,00 EUR z DDV) in da uporabnikom predlagajo prehod na brezplačen e-račun. Tožnik je bil z obvestilom nedvomno seznanjen, kar izhaja iz njegovega predloga za rešitev spora z dne 12. 5. 2021, v katerem navaja, da obvestilo o spremembi cen in začetku zaračunavanja ne zadostuje. Prav tako je bil tožnik ob seznanitvi s pričetkom obračunavanja tiskanega računa obveščen, da ima, če se s spremembami ne strinja, pravico, da do uveljavitve spremembe odstopi od naročniške pogodbe brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni. Te možnosti tožnik ni izkoristil. Ker se tožnik za prejemanje e-računa ni odločil, je s tem glede na nove splošne pogoje operaterja implicitno pristal na prejemanje (po novem plačljivega) računa v papirnati obliki. Ker je tožnik povzročil uvedbo zadevnega postopka, v njem pa ni uspel, je dolžan nositi stroške pravnega zastopanja, ki so mu nastali.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi v bistvenem navaja, da se mora prejemnik v skladu s tretjim odstavkom 84. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) strinjati z vročanjem elektronskega računa, kar pomeni, da je e-račun prostovoljna izbira prejemnika računa. Če se prejemnik ne odloči za prejemanje e-računa, je izdajatelj računa še vedno zavezan izdati papirnati račun, za zaračunavanje njegove izdaje pa ni nobene pravne podlage. Izvajalec storitve mora na lastne stroške zagotoviti, da naročnik storitve prejme račun za opravljeno storitev, in tega stroška ne sme prevaliti na naročnika. Toženka se ni opredelila do navedbe tožnika, da bi lahko A., d. d. strošek pošiljanja tiskanega računa predstavil kot spodbudo na način, da bi se v primeru, ko se stranka odloči za prejem e-računa, znesek mesečne naročnine znižal za stroške pošiljanja tiskanega računa. Opozarja, da je A., d. d. izvajalec gospodarske javne službe, zato mora pri svojem postopanju uporabljati pravila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nadalje navaja, da ga je A., d. d. o pričetku zaračunavanja pošiljanja tiskanega računa obvestil zgolj z obvestilom preko SMS sporočila, v katerem tožnik ni bil seznanjen s pravico do odstopa od naročniške pogodbe brez kakršnih koli posledic. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ZDDV-1 nikjer ne določa, da mora biti v primeru, ko se prejemnik z izdajo elektronskega računa ne strinja, izdaja računa v tiskani obliki zanj (še naprej) brezplačna. Navaja, da operaterji telefonskih komunikacij ne izvajajo gospodarske javne službe, temveč se ponujanje telekomunikacij izvaja kot vsaka druga gospodarska dejavnost. Glede samega načina obveščanja s strani operaterja pojasnjuje, da je možnost obveščanja preko SMS sporočila predpisana s Splošnim aktom o obliki in načinu objave obvestila o spremembi pogojev iz naročniške pogodbe (v nadaljevanju Splošni akt), zato je A., d. d. tožnika pravilno obvestil o spremembi svojih splošnih pogojev. Do navedbe tožnika glede znižanja mesečne naročnine uporabnikom, ki se odločijo za e-račun, se toženka ni opredelila zato, ker podlago za odločitev v uporabniškem sporu med operaterjem in končnim uporabnikom predstavlja le pogodba ter v času odločanja veljavni splošni pogoji. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Stranka z interesom A., d. d. na tožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankami je spor o tem, ali stranka z interesom kot operater tožniku upravičeno zaračunava strošek izdaje tiskanega računa v višini 1,00 EUR z DDV.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter ima oporo v relevantnih materialnih predpisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja še spodnjo obrazložitev.

8. Med strankami dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, ni sporno, in sicer, da ima tožnik s stranko z interesom sklenjeno naročniško razmerje s telefonsko številko 123 po Pogodbi o sklenitvi naročniškega razmerja z dne 17. 8. 2012 in da je ob sklenitvi navedene naročniške pogodbe izbral možnost izdaje računa v papirnati obliki. Nadalje ni sporno, da je stranka z interesom z dnem 1. 1. 2021 začela obračunavati pošiljanje mesečnega računa v papirnati obliki v višini 1,00 EUR z DDV in da je obveščanje o tej spremembi potekalo na način, da so dne 21. 10. 2020 z obvestilom na spletni strani in 15. 12. 2020 z dodatnim pojasnilom na spletni strani, dne 21. 10. 2020 in dne 15. 12. 2020 z obvestilom, objavljenim na prodajnih mestih A. in dne 21. 1. 2021 z obvestilom o začetku zaračunavanja ter na način, ki ga je vsak naročnik izbral do 15. 11. 2017 (SMS, elektronsko sporočilo, pisno sporočilo). Prav tako med strankami ni sporno, da ima tožnik izbrani način obveščanja na SMS sporočilo na kontaktno telefonsko številko 123 in da mu je skladno s tem stranka z interesom dne 22. 10. 2020 poslala SMS sporočilo o spremembah glede zaračunavanja papirnatih računov. Med strankami tudi ni sporno, da tožnik po prejemu obvestila o spremembi zaračunavanja pošiljanja mesečnega računa v papirnati obliki ni odstopil od naročniške pogodbe.

9. Drugi odstavek 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) določa, da morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, drugimi predpisi in predpisi Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Toženka lahko s Splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila.

10. Drugi odstavek 4. člena Splošnega akta določa, da mora operater v roku najmanj 30 dni pred uveljavitvijo sprememb objaviti obvestilo na vidnem mestu v svojih poslovalnicah in na posebnem zavihku na svoji spletni strani, ki mora na pregleden način vsebovati seznam vseh aktualnih in preteklih sprememb pogodbenih pogojev ter povezave do obvestil. Prav tako mora operater v skladu s tretjim odstavkom istega člena naročnikom v istem roku poslati obvestilo po elektronski pošti, v kolikor ima njihov elektronski naslov, oziroma preko SMS sporočila, če razpolaga z mobilno številko naročnika, s katerim jih opozori na spremembo pogojev in hkrati navede neposredno elektronsko povezavo na spletno stran iz drugega odstavka istega člena.

11. Tožbeni ugovor, da zgolj SMS sporočilo ne more zadostovati kot ustrezno obvestilo o možnosti odstopa od naročniške pogodbe v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZEKom-1, ne vzdrži, saj je iz podatkov spisa razvidno, da je SMS sporočilo, ki ga je stranka z interesom poslala tožniku, vsebovalo povezavo do spletne strani stranke z interesom, na kateri so bile podane vse informacije glede sprememb splošnih pogojev in možnosti odstopa v skladu z drugim odstavkom 129. člena ZEKom-1. S tem je stranka z interesom po oceni sodišča izpolnila svoje obveznosti glede obveščanja, ki izvirajo iz navedene določbe ZEKom-1 in drugega odstavka 4. člena Splošnega akta.

12. Upoštevaje navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo naročniško razmerje, ker tožnik odstopnega upravičenja ni izkoristil in od naročniške pogodbe ni odstopil, po preteku 30 dni od objave sprememb spremenjeno tako, da stranka z interesom kot operater tožniku zaračunava 1,00 EUR z DDV za izdajo tiskanega računa. Ob tem sodišče še dodaja, da je imel tožnik možnost, da se odloči za brezplačno izdajo računa v elektronski obliki, kar mu je izrecno priporočal tudi operater, vendar je ni izkoristil. 13. Glede tožbenega ugovora, da je izbira elektronskega računa prostovoljna in da ne obstaja podlaga za zaračunavanje izstavljanja računa v papirnati obliki, sodišče pojasnjuje, da ZDDV-1 res določa, da se račun lahko izdaja v papirnati ali elektronski obliki (prvi odstavek 84. člena) in da se mora prejemnik računa strinjati z uporabo elektronskega računa (tretji odstavek 84. člena). Ne glede na navedeno pa niti ZDDV-1 niti ZEKom-1 ne vzpostavljata pravice prejemnika računa oziroma naročnika do brezplačne izstavitve računa v papirnati obliki, temveč je plačljivost računa, izdanega v navedeni obliki, prepuščena poslovni odločitvi operaterja. V zvezi s tem je zmotno tudi stališče tožnika, da operaterja pri izdajanju računov na podlagi sklenjene naročniške pogodbe zavezuje ZUP, saj s tem ne odloča o (upravnopravni) pravici, obveznosti ali pravni koristi naročnika (1. in 2. člen ZUP), temveč na podlagi civilnopravne naročniške pogodbe od naročnika zahteva plačilo za koriščenje storitev, ki se opravljajo kot tržna dejavnost. 14. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15. Sodišče v obravnavani zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker so se stranke obravnavi na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z dopisi z dne 13. 2. 2023, 21. 2. 2023 in 23. 2. 2023 odpovedale.

**K II. točki izreka**

16. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.