Jedro

Nepravilno je pritožbeno zatrjevanje, da izpovedba tožnika, kot jo ta poda ob izvedbi dokaza z njegovim zaslišanjem, predstavlja del tožnikove trditvene podlage oziroma se lahko z izpovedbo tožnika dopolnjuje sicer pomanjkljiva trditvena podlaga tožnika.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik), s katerim je ta od tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 14.185,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2017 dalje. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in tožniku naložilo, da v 15 dneh toženki povrne pravdne stroške v znesku 4.945,54 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev.

2. Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge in predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikovemu zahtevku po temelju v celoti ugodi, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče s tem, ko je zaradi prekluzije navedb tožnika zavrnilo predlog tožnika za dopolnitev izvedeniškega mnenja, ravnalo v nasprotju z lastnimi navedbami na naroku 3. 9. 2021, ko je navedbe tožnika ocenilo za pravočasne. Substanciran dokazni predlog za zaslišanje tožnika kot priče, ki bo izpovedal o poteku dogodka, je bil podan že v tožbi. Zato se mora njegova izpovedba dne 3. 9. 2021 sprejeti kot pravočasna trditvena podlaga. Sicer je v zvezi z izpovedbama tožnika in priče A. A. sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da gre za prekludiranost izjav in da je tožnik šele po prejetju izvedeniškega mnenja zatrjeval prvič, da je bil ob padcu v bočnem skrčenem položaju. Tožnik je zato v pritožbi povzel dele iz njegove izpovedbe 3. 9. 2021 povzetega besedila, kjer je to izpovedoval. Zato pa razlog za nedopustitev dopolnitve izvedeniškega mnenja ni obstajal. Slednje pa pomeni, da izvedeniško mnenje ne temelji na dejanskem stanju, ki je bilo izkazano s pravočasnimi trditvami tožnika. Takšno mnenje zato ne more predstavljati podlage za zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati zatrjevanega škodnega dogodka. S sklepom sodišča prve stopnje, ko to ni dovolilo dopolnitve izvedeniškega mnenja, je bila tožniku kršena ustavna pravica do poštenega sojenja, saj ni mogel dokazati obstoja škodnega dogodka. Pri tem pa fotografija, ki jo je tožnik priložil k svoji vlogi 15. 8. 2022, ne predstavlja novega dokaza, ampak zagotavlja le plastični prikaz tega, kar je tožnik izpovedal na pričanju dne 3. 9. 2021, zaradi boljšega razumevanja izpovedbe tožnika. Tožnik meni, da nobena simulacija ne more natančno in v celoti predvideti ravnanja človeka v situaciji, ko si rešuje življenje. Tožnik dopušča možnost, da se kakšnega detajla v zvezi z gibanjem po podestu ne spomni, vendar pa zaradi tega vtoževani dogodek ni izmišljen. V zvezi s tem tudi graja dokazno oceno sodišča v točkah od 16 do 21 obrazložitve in izpostavlja, da je toženka ob podaji dokaznega predloga za določitev izvedenca strojne stroke s področja mehanike gibanja na naroku 9. 6. 2021 tega utemeljila s tem, da naj se izreče, kako sta se gibala tožnik in komoda. Tedaj je bilo dejansko stanje razlagano na drugačen način. Po kasnejšem zaslišanju tožnika in prič je postala jasna slika o drugačnem poteku škodnega dogodka, zato je tožnik nasprotoval postavitvi izvedenca. Kljub temu je sodišče izvedenca postavilo, to pa na podlagi nepodane trditvene podlage toženke, saj ta ni zatrjevala, da je bil tožnik ob padcu s hrbtom obrnjen proti ograji in zato ni mogel pasti na noge. S tem je sodišče prve stopnje storilo procesno napako, ko je po izvedencu ugotavljalo nekaj, kar stranke niso zatrjevale. Sicer pa je izvedeniško mnenje v nasprotju z izpovedbo tožnika, ki je na zaslišanju jasno opisal njegov položaj ob prenašanju komode kot bočen, pa tudi, da je vitrino izpustil pred opravljenim zasukom in odskokom. Napačno pa je v izvedeniškem mnenju tudi ocenjena vrednost nosilnosti vara in hitrost gibanja A. A. ob potisku (3,5 km/h) ter da je bil A. A. ob spotaknitvi zravnan. Tako simulacija, ki jo je izvajala izvedenka, temelji na drugačnem položaju tožnika, kot je bil izpovedovan in izvedeniško mnenje ni prepričljivo.

3. Toženka je na pritožbo tožnika odgovorila, da so neutemeljeni pritožbeni očitki o nepravilnosti zavrnitve dokaznega predloga za dopolnitev izvedeniškega mnenja, saj je tega tožnik utemeljeval z drugačnimi trditvami kot jih je navajal pred tem. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o pomenu izpovedbe tožnika kot stranke, saj z dokazi ni mogoče dopolnjevati nepopolne trditvene podlage. Toženka je dokaz z izvedencem postavila zaradi spornega zatrjevanega mehanizma škodnega dogodka pravočasno. Neutemeljene so tudi pripombe pritožnika na izvedeniško mnenje. Fotografija, ki jo je pritožnik ponovno priložil pritožbi, ni v skladu ne s tožnikovimi trditvami ne s tožnikovo izpovedbo, izdelava dopolnitve izvedeniškega mnenja na njeni podlagi pa bi zavlekla in stroškovno dodatno obremenila pravdni postopek. Zato je predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta od toženke zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki bi jo naj utrpel v zvezi s škodnim dogodkom, ko je ob prenašanju komode ob pomoči zavarovanca toženke padel s podesta v globino približno 3 metre in utrpel zlom desne goleni, zavrnilo zato, ker je zaključilo, da tožnik (na katerem je bilo trditveno in dokazno breme) ni dokazal, da mu je zatrjevana škoda nastala v zatrjevanem škodnem dogodku na zatrjevan način. Takšne zaključke je sprejelo na podlagi izvedeniškega mnenja Fakultete za strojništvo, kateremu je sledilo, saj ga je štelo za objektivnega, strokovno argumentiranega in prepričljivega. Navedena izvedenka pa je v svojem izvedeniškem mnenju (tudi na podlagi predstavljene simulacije gibanj tožnika in priče A. A. ob prenašanju komode in položaja telesa tožnika ob tožnikovem padcu9 tako po tožniku zatrjevan način tožnikovega gibanja in padca, kot ga je najprej podal v tožbi in nadaljnjih vlogah do svojega zaslišanja 3. 9. 2021 (ko je zatrjeval, da se je A. A., ko sta nosila komodo skozi vrata in je ob manevriranju s komodo napravil korak proti tožniku, spodtaknil ob prag vrat in tožnika, ki je bil takrat na drugi strani komode s hrbtom obrnjen proti ograji, potisnil v smeri nazaj, ker pa se zvar vertikale ograje razprl, je tožnik padel nazaj in v globino 3 metre, tam pa na tleh pristal na nogah in ob tem utrpel zlom desne goleni), kot tudi način, kot ga je tožnik izpovedoval (dopolnil) ob zaslišanju 3. 9. 2021 in nadaljnji vlogi 7. 9. 2021 (da je po potisku komode proti njemu zaradi A. A. spotika ob prag tožnik pred padcem s podesta najprej komodo izpustil, nato pa odskočil s podesta in se obrnil tako, da je padel na tla na noge) zavrnila kot tehnično nemogoča, da bi lahko tožnik padel na tla pod podestom na noge in utrpel zatrjevano poškodbo oziroma da bi ob potisku komode pred samim padcem s podesta uspel tožnik odskočiti in se obrniti tako, da bi lahko pristal na tleh na nogah.

6. Glede na določila 7. in 212/1 člena ZPP so dokazi dokazna sredstva, s katerimi stranke dokazujejo zatrjevana dejstva, na katere opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotne stranke. Zato pa je nepravilno pritožbeno zatrjevanje, da izpovedba tožnika, kot jo ta poda ob izvedbi dokaza z njegovim zaslišanjem, predstavlja del tožnikove trditvene podlage oziroma se lahko z izpovedbo tožnika dopolnjuje sicer pomanjkljiva trditvena podlaga tožnika. Ob nepravilnosti takšnih trditev pa so neutemeljeni tudi na takšnih pritožbenih trditvah zatrjevani očitki o kršitvi sicer neopredeljene določbe ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo zakaj pripomb, ki jih je podal tožnik na izdelano izvedeniško mnenje in s katerimi je utemeljeval predlog za dopolnitev izvedeniškega mnenja, ni štelo kot pomembnih oziroma takšnih, ki bi narekovale dopolnitev izvedeniškega mnenja. Že iz same vsebine izvedeniškega mnenja je namreč ugotovilo, da je bilo v samem izvedeniškem mnenju na nekatere od njih (ocenjena nosilnosti vara, hitrost gibanja A. A. in jakost potiska komode proti tožniku) že izrecno odgovorjeno in poudarjeno, da te na sam način padca in gibanja tožnikovega telesa niso mogle vplivati. Sodišče pa ni upoštevalo pripomb, utemeljevanih z novimi trditvami tožnika, to je s trditvami o drugačnem položaju telesa tožnika glede na komodo, kot je tega sicer tožnik zatrjeval v pripravljalnih vlogah in ob zaslišanju. To je s trditvami, da je bil tožnik pred potiskom komode proti njemu v delno bočnem in skrčenem položaju ob komodi. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik za zatrjevanje takšnih dejstev prekludiran, ker ni pojasnil, zakaj jih ni brez svoje krivde navedel in fotografije, ki jo je priložil ob tem, predložil že prej, ker pa bi dopolnjevanje izvedeniškega mnenja zaradi takšnih novot zavleklo sam postopek, pa teh ni upoštevalo (286/3 in 4 člen ZPP). Razlogovanje sodišča prve stopnje je pravilno in prepričljivo. Pritožnik s pritožbenimi trditvami o tem, da je ob zaslišanju izpovedal, da je bil ob padcu v bočnem skrčenem položaju in s sklicevanjem na dele njegove izpovedbe, ki bi naj takšne pritožbene trditve potrjevale, ne more omajati. Glede na pravilnost razlogovanja sodišča prve stopnje v smislu 254. člena ZPP, pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožnika o kršitvi tožnikove pravice do poštenega sojenja, ker sodišče ni sledilo njegovemu predlogu za dopolnitev izvedeniškega mnenja.

8. Toženka je dokaz z določitvijo izvedenca strojne stroke s področja motorike oziroma mehanike gibanja predlagala v dokaz svojih trditev, da je nemogoče, da bi na po tožniku zatrjevan način gibanja komode in tožnika, ta na tla priletel na noge in ne bi utrpel drugih poškodb. Ne glede na tožnikovo kasnejše dopolnjevanje trditev glede njegovega gibanja, je toženka svoje takšne trditve s tem dokazom dokazala. Tako so neutemeljene pritožbene trditve, da je izvedenka s predlaganim dokazom ugotavljala dejstva, ki jih toženka ni zatrjevala.

9. Že iz zgoraj predstavljenega izhaja življenjska logičnost in prepričljivost dokazne ocene in dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da je zatrjevano poškodbo in škodo utrpel v zatrjevanem škodnem dogodku na zatrjevan način. Pritožbeni očitki tožnika, utemeljevani s ponovljenimi trditvami o neprepričljivosti izvedeniškega mnenja, tako ne morejo omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje.

10. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

12. O pritožbenih stroških toženke pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih ta ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).