Jedro

ZDen ne omogoča drugačnega vračanja morebitnih neporavnanih terjatev podržavljenega podjetja izven okvira denacionalizacije premoženja podržavljenega podjetja po določbah tega zakona, ki ureja denacionalizacijo podjetij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. L. (v nadaljevanju SOD) in odpravila dopolnilno odločbo Upravne enote T. z dne 19.2.2002 (1. točka izreka), in zavrnila zahtevek za vračilo premoženja, navedenega na računu z dne 18.6.1946 v vrednosti 259.716 din (2. točka izreka). Z navedeno dopolnilno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je SOD dolžna tri mesece po pravnomočnosti te odločbe izročiti skrbniku za posebne primere A.Š. odškodnino v obliki obveznic SOD v višini 68.808,78 DEM za zaplenjeno premoženje podjetja A.Š., navedeno v računu z dne 18.6.1946, denacionalizacijskemu upravičencu pokojnemu A.Š.,z zadnjim stalnim prebivališčem P.ul., T. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom v obrazložitvi odločbe tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. Navaja, da ni sporno, da je blago, katerega oziroma v zvezi s katerim denacionalizacijo tožnik zahteva, pripadalo (podržavljenemu) podjetju, saj to izhaja iz spisne dokumentacije (račun je bil izstavljen s strani podjetja) in enako iz tožnikovih trditev o okoliščinah odvzema blaga. To pomeni, da je vrnitev tega premoženja bilo mogoče zahtevati po dveh pravnih temeljih: na podlagi 8. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), če naj bi šlo za ob podržavljenju neporavnano terjatev podržavljenega podjetja oziroma na podlagi 4. člena ZDen kot vračilo odvzetih stvari. Ob tem, ko tožnik še v tožbi izrecno zatrjuje, da denacionalizacije spornega denarnega zneska v okviru vračanja podržavljenega podjetja ni zahteval in tudi iz spisne dokumentacije izhaja, da spornega računa kot neporavnane terjatve na strani aktive podržavljenega podjetja ni uveljavljal, je glede na trditveno podlago bilo mogoče tožnikovo zahtevo obravnavati po 4. členu ZDen. Da bi taka zahteva lahko bila uspešna, pa bi tožnik kot relevantna dejstva in okoliščine moral izkazati ukrep odvzema blaga s strani državnega organa oziroma predstavnikov oblasti ter neodplačnost odvzema. Tudi po presoji sodišča prve stopnje pa v obravnavani zadevi ni izkazan že sam zatrjevani ukrep odvzema, saj je bil izstavljen račun za dobavljeno blago (kot izhaja iz računa) in torej ni izkazano, da bi šlo za prisilni odvzem blaga. Izkazana pa tudi ni okoliščina neodplačnosti, kajti izstavljen je bil račun, ki bi tudi lahko bil plačan in ki, kot izhaja iz komisijskega zapisnika o popisu premoženja podržavljenega podjetja, med neplačanimi računi ni bil naveden. Glede na to, da navedena relevantna dejstva in okoliščine niso bile izkazane, tožnikovi zahtevi za denacionalizacijo spornega blaga po navedeni pravni podlagi ni bilo mogoče ugoditi. Po drugih pravnih podlagah, na primer kot denacionalizacijo terjatve, pa vračanja niti ni bilo mogoče uveljavljati, saj ZDen izven okvira denacionalizacije premoženja podržavljenega podjetja po določbah tega zakona, ki ureja denacionalizacijo podjetij, drugačnega vračanja morebitnih neporavnanih terjatev podržavljenega podjetja ne omogoča. Tožnik je v pritožbenem roku vložil vlogo, ki jo je označil kot "prošnjo za čimprejšnjo rešitev". Na poziv sodišča prve stopnje, ki je štelo tožnikovo vlogo za nerazumljivo in ga je pozvalo na popravo vloge, je tožnik svojo vlogo z dopisom z dne 8.6.2004 popravil tako, da je navedel, da je treba njegovo vlogo z dne 8.5.2004 šteti za pritožbo zoper izpodbijano sodbo. V svoji pritožbi pa prosi za čimprejšnjo rešitev zadeve. Navaja, da skoraj šestdeset let čaka, da bi se mu vsaj nekaj vrnilo, pa ni nobenega interesa. To ni denacionalizacija, ampak je to bila navadna kraja. Če se ta zadeva ne more urediti po normalni poti, prosi, da se mu predlaga kaj bolj konkretnega. Odgovori na pritožbo niso bilo vloženi. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo in z razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje v iz podbijani sodbi. Ker tožnik ni navedel pritožbenih razlogov po ZUS, zaradi katerih vlaga pritožbo, je pritožbeno sodišče presodilo izpodbijano sodbo iz razlogov, zaradi katerih jo mora preizkusiti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbe, saj tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijskega upravičenca ni uspel v denacionalizacijskem postopku dokazati, da je njegov zahtevek, ki ga je priglasil na podlagi predloženega računa, ki ga je izstavilo takratnemu Ministrstvu za finance dne 18.6.1946 podjetje njegovega pravnega prednika A.Š., utemeljen. Dokazno breme v denacionalizacijskem postopku je na strani vložnika zahteve. Tožnik pa, kot sta to pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje, ni uspel dokazati, da je bilo njegovemu pravnemu predniku podržavljeno sporno premoženje na način, ki ga določa ZDen, in na pravni podlagi, določeni v 3. in 4. členu ZDen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa ni mogoče šteti niti dogodka, ki je bil podlaga za izstavitev spornega računa, niti same izstavitve spornega računa kot podlago za denacionalizacijo premoženja, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ZDen ne omogoča drugačnega vračanja morebitnih neporavnanih terjatev podržavljenega podjetja izven okvira denacionalizacije premoženja podržavljenega podjetja po določbah tega zakona, ki ureja denacionalizacijo podjetij. Prav za to pa v obravnavani zadevi gre. Zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča na v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeni ugovori pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Ker niso bili podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.