Jedro

Navedbe, ki jih je tožnica podala v upravnem postopku, bi lahko pomenile, da je kot ženska in vdova z otroki v družinskem okolju s strogimi verskimi pravili in običaji, vključno s postopki sojenja po šeriatskem pravu, lahko pripadnica določene družbene skupine in kot taka preganjana. Tožnica je namreč zatrjevala, da je bila v družinskem okolju, v katerem je živela, tako po moževi strani kot zaradi njenega brata, in ki bi glede na njene navedbe lahko predstavljalo tradicionalno moško skupnost s strogimi verskimi pravili, glede na njene osebne okoliščine preganjana s strani moških pripadnikov družine. Zaradi tega bi tožena stranka morala izvesti redni postopek z bistveno natančnejšim ugotavljanjem dejanskega stanja, ki bi ga morala preveriti tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi.

Protispisna je ugotovitev toženke, da tožnica ni navedla ničesar, kar bi kazalo, da sta bila drugi in tretji tožnik v izvorni državi ogrožena, čeprav je večkrat zatrdila, da je bil tast do njiju fizično nasilen še zlasti takrat, kadar se je z njima srečala.

Toženka bi morala za to, da bi v zvezi s svojo odločitvijo imela možnost presoje vseh pomembnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na njeno odločitev, pridobiti tudi izjave mladoletnih tožnikov podane v osebnem stiku z usposobljeno uradno osebo, če sta mladoletna tožnika pripravljena dati izjavi in če druge okoliščine kažejo, da bi bilo to v njuno korist.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2810/2018/6 (1312-09) z dne 8. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združila v en postopek zadeve vseh treh tožnikov, to je mame in njenih dveh mladoletnih otrok, rojenih leta 2005 in 2007, ki so vsi državljani Ruske Federacije in po narodnosti Čečeni, njihove prošnje za mednarodno zaščito pa zavrnila kot očitno neutemeljene. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v postopku navajala samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je toženka njeno prošnjo in prošnjo njenih dveh otrok zavrnila na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi toženka najprej povzema, kaj je tožnica povedala v prošnji za mednarodno zaščito in kaj na osebnem razgovoru. Kot je razvidno, je tožnica skupaj z dvema mladoletnima otrokoma z letalom pripotovala v Slovenijo iz mesta A. Povedala je, da je po smrti svojega moža v letu 2007, s katerim je imela tri otroke, še tri leta bivala pri njegovi družini. Ves ta čas jo je tast nagovarjal k podpisu izjave, da se odpoveduje svojim otrokom (kot je navedla ima še hči, staro 15 let, ki je ostala pri starših pokojnega moža, saj ni imela dovolj denarja, da bi uredila vizum tudi zanjo). Otroke je namreč želel vzgajati po strogih verskih pravilih. Tožnica je v tistem času doživela živčni zlom. Tast je po smrti tožničinega moža odšel na sodišče in tožnico obtožil, da je odšla živet k svojim staršem ter zanemarila otroke. Dosegel je, da ji je sodišče skrbništvo odvzelo, skrbnica otrok pa je postala njena svakinja. Vse to se je dogajalo v letu 2011. Tri leta po smrti moža je tožnica odšla živet k svoji mami. Iz navedb tožnice nadalje izhaja, da je po moževi smrti pridobila potni list, saj je večkrat razmišljala, da bi zapustila izvorno državo. Želela je oditi v Francijo, kar je leta 2014 tudi storila in tam zaprosila za mednarodno zaščito. V Franciji je ostala devet mesecev, vendar na odločitev v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito ni počakala, saj je pogrešala svoje otroke, ki so ostali v Ruski federaciji. Tožnica je nadalje povedala, da so ji starši pokojnega moža, zlasti tast, ves čas preprečevali, da bi otroke videvala. V času, ko je bivala pri družini pokojnega moža, so jo ti poniževali in jo imeli za služkinjo. Opravljala je gospodinjska dela. Ker je imela večkrat psihične napade, so ji govorili, da je psihični bolnik. Napade je imela tudi že v času, ko je bil mož še živ. On ji pri tem ni mogel pomagati, njeno vedenje je bilo zanj sramotno. Po njegovi smrti pa se je njeno zdravstveno stanje vidno poslabšalo. V zvezi z zdravstvenim stanjem je tožnica nadalje povedala, da je v Čečeniji bila na pregledu pri zdravniku specialistu, ki ji je tudi predpisal terapijo. Z jemanjem zdravil nadaljuje še danes, njeno zdravstveno stanje pa se je od takrat izboljšalo. Tožnica je povedala, da so se resne težave pričele po smrti njenega moža. Takrat se je tast odločil, da mora zapustiti hišo. Meni, da zato, da bi se dokopal do denarja otrok, katerim po smrti očeta pripada pokojnina. Tožnica je za otroke prejemala tudi otroški dodatek, katerega sedaj prejema njena svakinja. Tožnica je nadalje povedala, da za postopek v zvezi z odvzemom skrbništva ni vedela vse do prejema sodne odločbe. Iz zadevne odločbe izhaja, da na sodišče ni prišla in ni podala nobenega pojasnila glede skrbništva. Tožnica je nadalje povedala, da se je njen odvetnik zoper takšno odločbo pritožil, pa tudi sama je skupaj s svojima staršema odšla na sodišče. Vendar ji tam niso prisluhnili, saj je sodna odločba medtem že postala pravnomočna. Ko je skrbnica otrok postala svakinja, je tožnico tast nagnal iz hiše. Povedala je, da se je tast obrnil tudi na šeriatsko sodišče. Šeriatsko pravo namreč določa, da morajo otroci v primeru smrti svojega očeta ostati pri njegovi družini. Tožnica je še nadalje navedla, da zoper odločitve šeriatskega sodišča ni predvideno pravno varstvo pred civilnim sodiščem. Pojasnila je tudi, da je z otrokoma uspela zbežati samo zato, ker je pregovorila taščo, da ji otroka zaupa za eno noč. Na vprašanje toženke, ali jo je po odhodu iz izvorne države iskala policija, je povedala, da so morali njena mama in brata ter znanec B.B., ki ji je pomagal na poti do Slovenije, na obravnavo na sodišče, saj so jih obtožili, da so sodelovali pri ugrabitvi otrok. V kolikor bi se morala vrniti v Rusko Federacijo, bi ji nemudoma odvzeli otroke, brat pa bi jo zaradi skrunitve družinske časti ubil. 3. Na podlagi navedenega toženka zaključuje, da v konkretnem primeru ne gre za preganjanje iz razlogov določenih v Ženevski konvenciji. Ugotavlja, da tožnica uveljavlja preganjanje s strani nedržavnega subjekta, in sicer tasta, tašče in drugih družinskih članov, vendar pa obenem ni izkazala, da ji država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami niso sposobne nuditi zaščite oziroma, da ji zaščite nočejo nuditi, saj groženj ni prijavila policiji in drugim pristojnim organom. Toženka zato meni, da se tožnica ne more uspešno sklicevati, da ji zaščita v izvorni državi ni bila nudena, saj je tam ni poiskala. Iz teh razlogov je toženka prošnjo tožnikov zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1, torej, da je tožnica v postopku navajala samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

4. Toženka obenem ugotavlja, da je tožnica s tem, ko je iz izvorne države brez vednosti in dovoljenja skrbnice odpeljala dva mladoletna otroka, kršila 3. člen Haaške konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, katere podpisnica je tudi Ruska Federacija. Prav tako je mnenja, da hipna sprememba matičnega okolja ne more biti v korist otrok, saj tožnica v postopku priznanja mednarodne zaščite tudi ni navedla nič, kar bi kazalo na to, da sta bila njena mladoletna otroka v Ruski Federaciji ogrožena. Toženka zaključuje, da bi se tožnica v izvorni državi glede skrbništva nad otroki morala boriti z ustreznimi pravnimi sredstvi in ne na način, da je brez vednosti in soglasja skrbnice otroka odpeljala v Republiko Slovenijo. Nazadnje toženka še ugotavlja, da ni mogoče zaključiti, da bi tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa iz izjav tožnice ni mogoče sklepati. Toženka še opozarja na splošno znano dejstvo, da v izvorni državi tožnice ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, kar vse utemeljuje odločitev toženke kot izhaja iz izreka.

5. Tožniki v tožbi toženki očitajo kršitev materialnega prava, napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev procesnih pravil. Sodišču predlagajo, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in tožnikom prizna status begunca oziroma pravico do subsidiarne zaščite. Poudarjajo, da je družina tožničinega pokojnega moža tožnici kratila roditeljske pravice, obenem pa jo poniževala in se nad njo psihično izživljala, zaradi česar se je njeno psihično zdravje še poslabšalo. Ker se tožnica ni strinjala z njihovim načinom stroge verske vzgoje, je tast dosegel, da so ji odvzeli skrbništvo nad otroki. Ves čas so ji tudi grozili s šeriatskim sodiščem. Splošno znano dejstvo je, da ženske v islamu nimajo nobenih pravic in da o vseh pomembnih zadevah odločajo moški sorodniki. Tožnica ni imela opore niti v svoji primarni družini, saj je tožničin brat kot edini moški sorodnik globoko veren in se drži verskih islamskih zakonov. V primeru vrnitve zaradi žalitve družinske časti bi jo lahko tudi ubil. Interesi družine pokojnega moža, da prevzamejo skrbništvo nad otroki, so izključno ekonomske narave. Otroci imajo znatna denarna sredstva, ki so se jih želeli polastiti. Materialistične težnje tasta je tožnica občutila še za časa življenja pokojnega moža, saj sta mu morala z možem celoten možev zaslužek odstopati. Povedala je, da je tast otroke tudi fizično zlorabljal. Poudarja, da ji zaradi odhoda v izvorni državi grozijo postopki pred verskim sodiščem, zato je upravičena do mednarodne zaščite. Toženka ni pravilno presodila navedb tožnice, da ji je v izvorni državi kršena pravica do družinskega življenja in bivanja z otroki in da tam zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more živeti. V primeru vrnitve v izvorno državo obstaja velika verjetnost, da bo utrpela resno škodo in bo dokončno izgubila otroke ter bo strogo kaznovana pred šeriatskim sodiščem. Maščuje se ji lahko tudi njen brat. V sodnem postopku v izvorni državi sta bili tožnici kršeni pravici iz 6. in 8. člena EKČP. Tožnica je tekom postopka večkrat povedala, da je bil tast do otrok fizično nasilen. Opozarja na 13. člen Haaške konvencije, ki sodnemu ali upravnemu organu omogoča, da vrnitve otroka ne odredi, v kolikor se izkaže katera izmed tam navedenih okoliščin ali če otrok, ki je na takšni stopnji zrelosti, vrnitvi nasprotuje. Poudarja, da zaradi varovanja koristi in življenja otrok in nezmožnostjo uveljavitve svojih pravic v domačem okolju, ni imela druge možnosti kot odhod iz izvorne države. Toženka napačno zaključuje, da tožniki niso upravičeni do mednarodne zaščite. Tožnica je bila v izvorni državi kot ženska in vdova žrtev družine pokojnega moža in sistema, zaradi svojih zdravstvenih težav pa ni mogla uspešno uveljavljati svojih pravic. Toženka bi morala pri odločanju upoštevati tudi ranljivost prosilcev za azil, saj so ji bile osebne okoliščine tožnice poznane. Če država pozna specifična dejstva, zaradi katerih bi posameznik lahko bil v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen ravnanjem, ki pomenijo kršitev 2. in 3. člena EKČP, mora tveganje oceniti po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali se tožnik na takšne okoliščine sklicuje.

6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in se nanjo v celoti sklicuje ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku dne 9. 1. 2019, pravilno in zakonito zavrnila prošnjo tožnikov za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja).

9. Sodišče najprej ugotavlja, da med strankami v obravnavani zadevi ni sporna identiteta tožnikov, saj so jo ti izkazali s potnimi in rojstnimi listi. Tako ni sporno, da je prva tožnica mati drugega in tretjega tožnika, starih 14 in 11 let, da so vsi trije državljani Ruske federacije in po narodnosti Čečeni.

10. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz določbe 52. člena ZMZ-1. Tožena stranka na podlagi izpovedb tožnice v upravnem postopku ni imela zadostne podlage, da je prošnjo tožnikov zavrnila v pospešenem postopku iz razloga, ker tožniki očitno ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, češ da so navajali samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

11. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je tožnica kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, navedla, da so ji moževi sorodniki po smrti njenega može pričeli odtegovati pravico do bivanja z otroki, ji omejevati stike z otroki, njihovo komunikacijo, otrokom so grdo govorili o njej ter jo psihično trpinčili s tem, da so jo imeli za služkinjo, v hiši pokojnega moža je morala opravljati gospodinjska dela, poniževali so jo in se iz nje norčevali. Pri tem jo je oče pokojnega moža od smrti njenega moža v letu 2007 dalje silil k podpisu izjave, da se svojim trem otrokom odpoveduje. Navedla je, da se je oče pokojnega moža leta 2011 obrnil na šeriatsko sodišče, saj ni želel, da bi tožnica sploh še kdaj videla svoje otroke, ker jih je hotel vzgajati pod strogimi verskimi pogoji in da tožnica nad vzgojo otrok ne bi imela nobenega vpliva (stran 6 in 7 tožničine prošnje za mednarodno zaščito z dne 9. 1. 2019 ter stran 5, 6 in 7 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 1. 2. 2019). Takšno ravnanje družine pokojnega moža naj bi se po njenih trditvah stopnjevalo do te mere, da ji je bilo nazadnje s sodno odločbo odvzeto skrbništvo, o čemer sama ni bila seznanjena vse do prejema sodne odločbe (stran 7 prošnje za mednarodno zaščito in stran 8 zapisnika o osebnem razgovoru). Od takrat dalje je otroke videvala še redkeje, saj so ji onemogočali stike, oče pokojnega moža pa ji je grozil s šeriatskim sodiščem in ta postopek naj bi ji grozil še danes. Povedala je med drugim tudi, da po šeriatskem pravu velja, da morajo otroci v primeru smrti svojega očeta ostati pri očetovih starših oz. pri moških sorodnikih pokojnega očeta npr. očetovem bratu (stran 6, 8 in 10 zapisnika o osebnem razgovoru), da je ženska v Čečeniji drugi razred, na prvem mestu pa je moški (stran 10 zapisnika o osebnem razgovoru). Tožnica je povedala, da ji njena družina ni mogla pomagati, kajti njen brat se strogo drži muslimanskih verskih načel, zato bi jo lahko zaradi žalitve časti ubil. 12. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe je toženka v zvezi z navedenimi poudarki sodišča ugotovila le, da je tožnica v postopku mednarodne zaščite navajala zgolj dejstva, ki so nepomembna. Toženka je v odločbi sicer povzela tožničine navedbe, vendar se do njih ni opredelila v smislu možnosti preganjanja na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Navedbe, ki jih je tožnica podala v upravnem postopku, bi namreč lahko pomenile, da je kot ženska in vdova z otroki v družinskem okolju s strogimi verskimi pravili in običaji, vključno s postopki sojenja po šeriatskem pravu, lahko pripadnica določene družbene skupine v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in kot taka preganjana. Tožnica je namreč zatrjevala, da je bila v družinskem okolju, v katerem je živela, tako po moževi strani kot zaradi njenega brata, in ki bi glede na njene navedbe lahko predstavljalo tradicionalno moško skupnost s strogimi verskimi pravili, glede na njene osebne okoliščine preganjana s strani moških pripadnikov družine. Zaradi tega bi tožena stranka morala izvesti redni postopek z bistveno natančnejšim ugotavljanjem dejanskega stanja, ki bi ga morala preveriti tudi s pomočjo informacij o stanju v izvorni državi ter če je to primerno glede na zrelost in pripravljenost mladoletnih prosilcev tudi od njih pridobiti mnenje o zadevi in morebitne informacije o dogajanjih v družini.

13. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da toženka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnica tekom postopka navajala zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Iz navedb tožnice izhaja tudi, da bo v primeru vrnitve strogo kaznovana ali celo ubita s strani moških pripadnikov družine (njene oz. družine pokojnega moža), da jo bodo kamenjali ali pa obesili (stran 5 in 10 zapisnika o osebnem razgovoru). Tudi v zvezi s temi navedbami tožnice se toženka ni opredelila. Toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da v konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožnici ob vrnitvi grozila resna škoda in da morata biti tako strah pred preganjanjem kot tveganje izpostavljenosti resni škodi individualno utemeljena, česar pa iz izjav tožnice ni mogoče sklepati. Protispisna je tudi ugotovitev toženke, da tožnica ni navedla ničesar, kar bi kazalo, da sta bila drugi in tretji tožnik v izvorni državi ogrožena, čeprav je večkrat zatrdila, da je bil tast do njiju fizično nasilen še zlasti takrat, kadar se je z njima srečala (stran 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Taka dokazna ocena toženke pa je glede na navedeno nezakonito izpeljana oziroma je izrazito preuranjena.

14. V zvezi z navedenim materialno-pravnim okvirom so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku se bo morala toženka opredeliti tudi do navedenih trditev tožnice v smislu pravilne uporabe materialnega prava glede preganjanja zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini v zvezi z njenimi posebnimi okoliščinami in okoliščinami njenih otrok ter bo morala tožnico natančneje zaslišati ter po možnosti pridobiti mnenje otrok glede ravnanja s tožniki v družinskem okolju v izvorni državi.

15. Če bo toženka ocenila, da navedbe tožnice lahko pomenijo podlago preganjanja v povezavi z dejanji, ki jih tožnica navaja, bo toženka morala slediti 23. členu ZMZ-1 in pridobiti informacije o izvorni državi, še zlasti v zvezi s tem, ali so ženske lahko preganjane s strani moških pripadnikov, upoštevaje okolje iz katerega tožnica prihaja, delovanje sodnega sistema, vpliv šeriatskega sodišča na civilne postopke, vpliv čečenskega tradicionalnega prava, položaj ogroženih žensk v Čečeniji. Šele po tako izvedenem ugotovitvenem postopku pride lahko na vrsto še vprašanje, ali bi tožnica učinkovito lahko poiskala pomoč pri državnih organih.

16. Sodišče obenem ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana, ne da bi toženka z mladoletnima prosilcema za mednarodno zaščito opravila osebni razgovor. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe ter vpogledanega upravnega spisa, je toženka v upravnem postopku osebni razgovor opravila samo s prvo tožnico. V spisu se sicer nahajata prošnji za mednarodno zaščito tudi drugega in tretjega tožnika, ki sta bila ob podaji prošnje stara 11 in 14 let, vendar po tem, ko je toženka pridobila njune osebne podatke, je v zvezi z razlogi, zaradi katerih prosilec prosi za priznanje mednarodne zaščite, pod tč. 32 prošnje z dne 9. 1. 2019 zapisano le „glej izjavo mame“. Nadaljnji osebni razgovor z mladoletnima prosilcema ni bil opravljen. Sodišče v konkretni zadevi, v kateri je glede na podane trditve tožnice, bistvenega pomena tudi, kaj bi povedala mladoletna prosilca upoštevaje njuno starost in stopnjo zrelosti, ugotavlja, da je z opustitvijo osebnega razgovora podana absolutno bistvena kršitev postopka, dejansko stanje pa nepopolno ugotovljeno. Načelo varovanja koristi otrok je splošno pravno načelo in tako stališče ESČP kot Ustavnega sodišča RS je, da je potrebno pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne ali zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, kot glavno vodilo upoštevati koristi otroka (odločba US RS, št. Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018). V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala toženka za to, da bi v zvezi s svojo odločitvijo imela možnost presoje vseh pomembnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na njeno odločitev, pridobiti tudi izjave mladoletnih tožnikov podane v osebnem stiku z usposobljeno uradno osebo, če sta mladoletna tožnika pripravljena dati izjavi in če druge okoliščine kažejo, da bi bilo to v njuno korist. 17. Tožniki so sicer v tožbi zahtevali še povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče v zvezi s tem pooblaščenko tožnikov napotuje na zakonsko določilo ZMZ-1, ki določa, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo, postopek pa je na podlagi zakonskega pooblastila iz tretjega odstavka 11. člena ZMZ-1 urejen v podzakonskem aktu ministra za notranje zadeve. Sodišče glede na navedeno ni odločalo o odmeri priglašenih stroškov zastopanja tožnikov, ker mora pooblaščenka glede stroškov ravnati po Pravilniku o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce (Uradni list RS, št. 22/2017).