Jedro

V procesnem položaju, ko je bil nad družbenikom družbe začet stečajni postopek in je treba unovčiti njegovo premoženje v stečajnem postopku je materialnopravno pravilno pri odločitvi o predlagani začasni odredbi sodišče prve stopnje uporabilo ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo, ki se glasi: "Drugotoženi stranki se omejuje in prepove izvrševanje glasovalne pravice iz naslova 77 % poslovnega deleža v družbi G. d. o. o. " Sodišče prve stopnje je najprej ugotavljalo, če sploh obstoji terjatev tožeče stranke v skladu s prvim odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je bila med prvotoženo stranko kot prodajalcem (družbenikom v družbi G. d. o. o., v nadaljevanju: družba) in drugotoženo stranko kot kupcem sklenjena prodajna pogodba katere predmet je bila prodaja 77 % poslovnega deleža, ki ga je imel prodajalec v družbi. Prvotožena stranka je v stečajnem postopku in njen poslovni delež v drugi družbi predstavlja njeno premoženje, ki ga je treba unovčiti za poplačilo upnikov.

Zato je bila prodaja navedenega premoženja stečajnega dolžnika izpeljana v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Sodišče je v stečajnem postopku upoštevalo tudi posebna pravila postopka o uveljavitvi predkupne pravice po 347. členom ZFPPIPP. Zato sodišče svoje odločitve ni oprlo na 9. člen družbene pogodbe družbe (A3). Posledično sodišče ni sledilo trditvam in dokazom tožeče stranke, da je bil kršen 9. člen navedene družbene pogodbe, ker skupščina družbe ni sprejela sklepa o soglasju k prodaji poslovnega deleža oziroma skupščina sploh ni bila sklicana.

Sodišče je zaključilo, da že zato, ker tožeča stranka ni verjetno izkazala niti verjetnosti terjatve, torej prvega od kumulativno izpolnjenih pogojev za začasno odredbo pri zavarovanju nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ, se sodišče ni ukvarjalo z ugotavljanjem ene izmed predpostavk iz 1. do 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP v zvezi s 15. in prvim odstavkom 239. člena ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Bistveni pritožbeni razlog je, da bi sodišče prve stopnje pri odločitvi moralo prvenstveno upoštevati določbo 9. člena družbene pogodbe družbe, ki je zaprtega tipa, ne pa specialnih določil ZFPPIPP. Po pritožbenem stališču, bi prvotožena stranka, če ne bi dobila soglasja skupščine oziroma soglasja vseh družbenikov k prodaji poslovnega deleža drugotoženi stranki, lahko v skladu z določili družbene pogodbe in ZGD-1 izstopila iz družbe in zahtevala izplačilo vrednosti deleža v višini ponujene prodajne cene drugotoženi stranki.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje v konkretni situaciji uporabiti kot pravno podlago svoje odločitve družbeno pogodbo kot pogodbeno materialno pravo.

5. V procesnem položaju, ko je bil nad družbenikom družbe začet stečajni postopek in je treba unovčiti njegovo premoženje v stečajnem postopku pa je materialnopravno pravilno pri odločitvi o predlagani začasni odredbi sodišče prve stopnje uporabilo ZFPPIPP. Tožeča stranka niti ne nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da so bile pri uveljavitvi predkupne pravice ostalih družbenikov in torej tudi njene v družbi, pravilno uporabljene določbe 347. člena ZFPPIPP.

6. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu stališču, da bi moral stečajni dolžnik pridobiti soglasje skupščine oziroma soglasje vseh družbenikov o prodaji poslovnega deleža drugotoženi stranki. Nato pa, če takšnega soglasja ne bi pridobil, bi lahko v skladu z določili družbene pogodbe in ZGD-1 izstopil iz družbe in od družbe zahteval izplačilo vrednosti deležev v višini ponujene prodajne cene drugotoženi stranki. V stečajnem postopku je treba upoštevati koristi upnikov in načelo hitrosti postopka, ki bi bilo gotovo kršeno, če bi moral upravitelj pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika čakati na to, da bi družba družbeniku izplačala poslovni delež najkasneje v roku dveh let od prejema zahteve po izstopu, kot je to določeno v zadnjem odstavku 10. člena družbene pogodbe. Določbe družbene pogodbe je treba upoštevati le tedaj, ko nad družbenikom ni bil začet stečajni postopek in gre za prostovoljen izstop iz družbe. Upniki namreč ne morejo nositi nobenih posledic dveletnega odloga poplačila vrednosti poslovnega deleža, ki je premoženje stečajnega dolžnika.

7. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom in prvim odstavkom 239. člena ZIZ).

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP v zvezi s 15. in prvim odstavkom 239. člena ZIZ). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in prvim odstavkom 239. člena ZIZ).

9. O pritožbenih stroških postopka zavarovanja z začasno odredbo bo sodišče odločilo s končno odločbo, ko bo znan izid odločitve o glavni stvari (smiselno četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. in prvim odstavkom 239. člena ZIZ.