Rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški je potekel 27. 2. 2026. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
Tožba se zavrže.
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Švicarski konfederaciji, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (1. in 2. točka izreka). Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 27. 8. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločila v ločenem postopku (4. točka izreka).
2.V obrazložitvi je toženka uvodoma pojasnila, da je tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 21. 8. 2025 odvzela prstne odtise in jih poslala v Centralni sistem Eurodac. Ugotovila je, da ga je kot prosilca v omenjeni sistem 3. 10. 2022 že vnesla Švicarska konfederacija. Pristojnim švicarskim organom je v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III 26. 8. 2025 posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od njih 27. 8. 2025 prejela odgovor, da Švicarska konfederacija na podlagi točke (d) člena 18(1) Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavano tožnika kot prosilca. Tožnika je seznanila s potekom dublinskega postopka in z njim 12. 9. 2025 opravila osebni razgovor, na katerem je tožnik izjavil, da se v Švico ne želi vrniti. Toženka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik po predaji v Švicarski konfederaciji kot prosilec deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sklenila je, da ga bo predala omenjeni državi, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom št. 2142-2972/2025/7 (1221-03) z 29. 9. 2025 zavrgla. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo, naslovno sodišče je s sodbo I U 1681/2025 z 2. 12. 2025 tožbi ugodilo, sklep št. 2142-2972/2025/7 (1221-03) z dne 29. 9. 2025 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. Sodba je postala pravnomočna dne 21. 1. 2026.
3.V ponovljenem postopku je toženka na podlagi meril v Uredbi Dublin III izdala izpodbijani sklep (prim. 1. točko obrazložitve).
4.Tožnik s tožbo zahteva, da sodišče odpravi izpodbijani sklep oziroma podredno, da po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne toženki v ponoven postopek.
5.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
6.Dne 26. 2. 2026 je svetovalka za begunce sodišče seznanila s tem, da šestmesečni rok za predajo tožnika Švicarski konfederaciji2 izteče 27. 2. 2026. Opozorila je na člen 29(2) Uredbe Dublin III, skladno s katerim je v primeru, da se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Sodišče je s tem stališčem seznanilo toženko, ki se je v dopisu z 2. 3. 2026 strinjala s tem, da je potekel šestmesečni rok za predajo tožnika Švicarski konfederaciji, navedla je, da je pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje prešla na Republiko Slovenijo.
7.Obe stranki sta se odpovedali naroku za glavno obravnavo, zato je sodišče odločilo brez naroka.
8.Tožba ni dovoljena.
9.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1).
10.Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil tožnik 3. 10. 2022 že vpisan v Centralno evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Švicarski konfederaciji, ki je po posredovanju zahtevka za ponovni sprejem tožnika 27. 8. 2025 sprejela odgovornost za obravnavanje tožnika.
11.Načine in roke za predajo Uredba Dublin III določa v 29. členu. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se skladno s členom 29(1) omenjene uredbe izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek. Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica na podlagi člena 29(2) Uredbe Dublin III oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne.
12.Iz 3. točke izpodbijanega sklepa (ki je v priloženem upravnem spisu) izhaja, da se bo predaja izvršila najkasneje v šestih mesecih od 27. 8. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. V obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi se podaljšal rok za predajo. Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 27. 2. 2026. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
13.To je pravno pomembna okoliščina, saj zaradi poteka šestmesečnega roka izpodbijani sklep ne učinkuje več. Zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).3
Ker so z navedenim odpadli razlogi za vsebinsko obravnavo tožbenih razlogov, se sodišče do njih ni opredeljevalo.
-------------------------------
1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev)
2Svetovalka za begunce je pomotoma navedla Republiko Hrvaško.
3Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 238/2024 z dne 29. 10. 2024.