Jedro

Nestrinjanje z zaključki in mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki izhajajo iz pritožbe, tako ne predstavlja podlage niti za določitev novega izvedenca, niti za utemeljenost pritožbenega razloga o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 536,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 dalje do plačila, v II. točki izreka je v presežku, za plačilo zneska 6.289,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2013 dalje do plačila, tožbeni zahtevek zavrnilo. V točkah III in IV ter V izreka je odločilo o pravdnih stroških.

2. Proti sodbi se tožeča stranka (pritožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti novega izvedenca medicinske stroke, saj angažirani izvedenec pri svojem zaslišanju ni uspel prepričljivo odpraviti pomanjkljivosti oziroma nasprotja, na katera je tožeča stranka opozorila v vlogi 11. 10. 2018 in ki jih je pri njegovem zaslišanju izpostavila. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, pooblaščenec tožeče stranke pa je na naroku za glavno obravnavo 18. 1. 2019 navedeno tudi obrazložil in grajal zavrnitev predmetnega dokaznega predloga ter uveljavljal absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ne izhaja nedvoumno, da je v konkretnem primeru prišlo do čelnega trčenja, saj je pri svojem zaslišanju ta izpovedal, da ne ve, v kakšno oviro je predmetni avtomobil trčil, ali je bila premična, toga, da pravijo, da je bilo drevo in če je bilo debelo drevo, je verjetno, da je to toga ovira, ampak tega drevesa sam ni videl, tako da ne more ocenjevati in da tudi ne ve, ali je bil neposredni trk v to drevo ali še kam drugam. Iz njegovega zaslišanja izhaja tudi, da ne ve, kam je vozilo zarotiralo, kam ga je odbilo, v levo, v desno, saj teh podatkov v spisu ni. Je pa izvedenec v svojem mnenju navedel, da bi tožeča stranka ob posrednem trku, kadar telo potnika z določenimi deli telesa trči v notranje toge dele vozila, lahko utrpela tudi poškodbo levega ramena. Pri svojem zaslišanju je potrdil, da v kolikor se je tožnik pri nesreči opiral z levo roko, obstaja velika verjetnost, da je prišlo do poškodbe rame in sicer bi se lahko udaril v armaturno ploščo tudi, če je bil pripet z varnostnim pasom, saj se je z levo roko lahko naprej naslonil na armaturno ploščo. Tožeča stranka je pri svojem zaslišanju izpovedala, da je bila velika hitrost, močan trk, da se air bag na njeni strani ni sprožil in da je njeno telo močno nihalo oziroma, da jo je premetavalo. Izpovedala je, da se je z roko prijela spredaj in da pred dogodkom ni imela težav z levo ramo, ni imela nobenih bolečin in da so se slednje začele po predmetnem škodnem dogodku. Glede na tako podano mnenje izvedenca cestnoprometne in glede na izpoved tožeče stranke je dokazano, da je prišlo do udarca z levo ramo ob notranje dele vozila. Upoštevati je potrebno, da je šlo za nenadni in nepričakovan dogodek, ko je bilo telo tožeče stranke sproščeno, posledično pa je tudi bolj nihalo. Tožeča stranka meni, da izvedenec medicinske stroke zgoraj navedenih okoliščin pri svojem mnenju ni upošteval oziroma jih ni pravilno ovrednotil. Kot je navedla že v vlogi 11. 10. 2018, izvedenec ni prepričljivo pojasnil mehanizma poškodb, ki po njegovem mnenju ni bil takšen, da bi bila poškodba leve rame verjetna. Izvedenec je izhajal iz napačnega izhodišča, da je šlo za čelni trk in da tožnika po vozilu ni premetavalo, saj navedeno ni bilo ugotovljeno, oziroma je bilo glede premetavanja ugotovljeno ravno nasprotno kot je zgoraj že izpostavljeno, posledično pa njegovo celotno mnenje tako temelji na napačni predpostavki, kar je že samo po sebi dovolj velik razlog za postavitev novega izvedenca, saj je slednje zagotovo v odločilni meri vplivalo na njegovo nadaljnjo presojo zatrjevane poškodbe leve rame. Tudi sicer je v svojem ustnem podajanju mnenja izvedenec izhajal iz stališča, da je tožeča stranka do armaturne plošče praktično ni mogla seči, če je bila pripeta. Izvedenec ni obrazložil svoje navedbe, da tožnikova izpoved, da ga je premetavalo in da se je z roko prijel na armaturno ploščo, objektivno ne more držati. Takšno naziranje izvedenca je življenjsko napačno in logično nerazumno, saj je splošno znano, da lahko sopotnik v primeru trka kljub temu, da je privezan z levo roko seže do armaturne plošče, razdalja med sedežem in armaturno ploščo je kratka, poleg tega pa varnostni pasovi niso venomer pri vseh avtomobilih enako učinkoviti. Glede na to, da je tožnik prepričljivo izpovedal, da se je z roko prijel spredaj, je jasno, da je izvedenčevega predpostavka, da ni mogel seči do armaturne plošče napačna. Izvedenec je napačno zaključil, da bi bila poškodba leve rame možna zgolj, če bi bil tožnik voznik. Nenavadno je tudi, da tožnik do prometne nesreče težav z levo ramo praktično ni imel, le-te pa se pojavijo po nesreči, kar je prav tako razvidno iz medicinske dokumentacije. Nerazumen je zato zaključek izvedenca, da prometna nesreča ni v ničemer prispevala ne k poškodbi, ne k poslabšanju tožnikove stare poškodbe leve rame. Takšnega stališča tudi izvedenec ni obrazložil, ampak je bistvu povedal zgolj, da predmetni dogodek ni imel vpliva na zatrjevane poškodbe leve rame. Pritožba izpostavlja, da mora tožena stranka sprejeti oškodovanca takšnega kot je in da je slednji upravičen do odškodnine za celotni obseg škode, ki mu je nastala zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja (VSL, I Cpg 746/2017 z dne 6. 9. 2017). Izvedenec tudi ni obrazložil, zakaj meni, da bi se poškodbe leve rame kazale že ob prvem pregledu pri zdravniku. Glede na vse izpostavljeno so bistvene okoliščine predmetnega škodnega dogodka in zadobljenih poškodb ostale nepojasnjene, zaradi česar je tožeča stranka tudi predlagal, da sodišče angažira novega izvedenca, ki bo le-te razložil. Sodišče se do vsega navedenega sploh ni opredelilo, ampak je zgolj v določenem delu prepisalo izvedensko mnenje in zapisalo (točka 15 obrazložitve), da mu je v celoti sledilo, ker je izvedenec podal svoje strokovne ugotovitve prepričljivo in da je sledeč tako izvedenskemu mnenju cestnoprometne stroke kot tudi vsebini tožnikove medicinske dokumentacije zaključilo, da ni podana vzročna zveza med prometno nesrečo 12. 11. 2012 in zatrjevanimi težavami tožeče stranke v levi rami. Sodišče se ni obrazloženo opredelilo ne do izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ne do izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in prav tako ne do tožnikove izpovedi, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je ostalo dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Posledično je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik pripominja, da se sodišče tudi ni opredelilo do zaslišanja B. M., katerega razen v točki 6 obrazložitve, kjer je povzelo izvedene dokaze, sploh ni omenilo. Glede zdravljenja poškodbe leve rame tožeča stranka meni, da je izvedenec pravilno ugotovil, da je le-to trajalo do 26. 3. 2013, vendar je nato zavzel napačno stališče, da slednja ni posledica predmetnega škodnega dogodka, kar je bilo zgoraj že obrazloženo. Tožeča stranka vztraja, da ji dnevno nadomestilo pripada za vse vtoževane 104 dni. Tožeča stranka nasprotuje tudi odločitvi o stroških in meni, da sodišče nepravilno tožeči stranki ni priznalo nagrade za pristop na narok dne 29. 5. 2017, saj je bil le-ta preložen potem, ko je pooblaščenec tožeče stranke nanj že pristopil Tako so tožniku nastali stroški, ki jih odvetniška tarifa ureja pod 3. točko tar. št. 20- neoprava naroka zaradi preložitve (25 % od 400 točk), stroški, povezani s kilometrino (kilometrina... - ... - ... 120 km) in stroški zaradi odsotnosti iz pisarne (120 točk). Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, vse stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločitev in priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, sodbo pa preizkusi v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka se vsebinsko pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev, zato je sodba le v tem delu predmet pritožbenega preizkusa.

6. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, po v dokaznem postopku izvedenih dokazih, prav tako povzetih v obrazložitvi sodbe, delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zavarovalnine v višini 536,86 EUR iz naslova dnevnega nadomestila za (še) 34 dni aktivnega zdravljenja v posledici poškodb, ki jih je tožeča stranka utrpela v škodnem dogodku - prometni nesreči 12. 11. 2012, v presežku pa je tožbeni zahtevek za plačilo dnevnega nadomestila kot neutemeljen zavrnilo, kot neutemeljen pa je v celoti zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zavarovalnine za invalidnost po 93.a točki Tabele invalidnosti tožene stranke kot sestavnega dela med pravdnima strankama v času škodnega dogodka sklenjene zavarovalne pogodbe po polici št... za naložbeno življenjsko zavarovanje z dodatnim nezgodnim zavarovanjem, katerega sestavni del so tudi Posebni pogoji za nezgodno zavarovanje k življenjskemu zavarovanju z oznako .... Zaključilo je, da ni podana vzročna zveza med prometno nesrečo 12. 11. 2012 in zatrjevanimi težavami tožeče stranke v levi rami in v posledici te nezgode pri tožniku ni nastopila invalidnost oziroma trajna telesna prizadetost leve rame, za kar vtožuje zavarovalnino in da je aktivno zdravljenje tožeče stranke v posledici obravnavane prometne nesreče trajalo do 16. 1. 2013. 7. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena. Ima jasne razloge o vseh potrebnih pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso v nasprotju z odločitvijo v izreku sodbe, ki je tudi razumljiv in brez notranjih nasprotij. Sodba tako nedvomno omogoča pritožbeni preizkus, kar je bistvo postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tako neutemeljeno očita pritožba.

8. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je relevantno dejansko stanje in pri tem pravno odločilna dejstva, na katerih je utemeljilo odločitev o tožbenem zahtevku, ugotovilo na podlagi v dokaznem postopku izvedenih dokazov, pri čemer se je poleg listinskih dokazov, ki jih je povzelo v 6. točki obrazložitve in izpovedi tožnika, ki jo je v bistvenem tudi povzelo v obrazložitvi sodbe1, predvsem oprlo na mnenji dveh v pravdi določenih izvedencev in sicer izvedenca cestnoprometne stroke mag. S. H., univ. dipl. ing. prom.2 in izvedenca medicinske stroke, izrednega prof. dr. S. F., dr. med.3, ki ju je oba po najprej pisno izdelanih izvedenskih mnenjih v dokaznem postopku še neposredno ustno zaslišalo na glavni obravnavi.

10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ko ni sledilo predlogu tožeče stranke in določilo novega izvedenca medicinske stroke. Odločitev o tem je sodišče prve stopnje obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, razlogi pa izhajajo tudi iz nadaljnje obrazložitve, v 14. in 15., tudi 16. točki izpodbijane sodbe. Sklicujoč se na določbi drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP jo je utemeljilo s tem, da je izvedenec medicinske stroke svoje najprej pisno izdelano izvedensko mnenje po pripombah tožnika v vlogi dne 11. 10. 2018 zaslišan na naroku glavne obravnave 18. 1. 2019 ustrezno dopolnil, tako da se sodišču sploh ni več porajal dvom v strokovnost in pravilnost njegovega mnenja in zato ni našlo razloga za ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem.

11. Pritožba ob tem najprej izpostavlja, da je na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje4, grajala navedeno odločitev sodišča prve stopnje in uveljavljala absolutno bistveno kršitev postopka, vendar pa te kršitve niti na naroku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni konkretizirala in ni opredelila, katero absolutno bistveno kršitev glede na določbe ZPP uveljavlja oziroma katere določbe ZPP naj bi bile s tem prekršene. Zato se pritožbeno sodišče podrobneje o tem pritožbenem očitku ne more opredeliti. Pojasniti pa je, da v primeru, ko je strokovno izvedensko mnenje v pravdi določenega izvedenca jasno, popolno, brez notranjih nasprotij in brez nasprotij z raziskanimi okoliščinami, da se tako sodišču ne poraja dvom o njegovi pravilnosti, določitev drugega izvedenca ni potrebna5. V konkretnem primeru je izvedenec medicinske stroke svoje pisno izvedensko mnenje6, ki ga je izdelal na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 13. 8. 2018, v neposrednem ustnem zaslišanju na naroku glavne obravnave 18. 1. 2019 še dopolnil, dodatno pojasnil in odgovoril na pripombe strank, tudi tožeče stranke v vlogi 11. 10. 2018 in tudi na neposredno zastavljena mu vprašanja tako sodišča kot tudi pravdnih strank7. Stranke so imele torej možnost sodelovati pri izvajanju tega dokaza.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje o popolnosti, razumljivosti in skladnosti izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke tudi z medicinsko dokumentacijo in je zato pritrditi tudi oceni sodišča prve stopnje, da ni podvomiti v njegovo strokovno pravilnost. Izvedenec se je tudi konkretno, jasno obrazloženo in tudi razumno opredelil do pripomb tožeče stranke, ki jih je podala v vlogi 11. 10. 2018, kar je sodišče prve stopnje v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe8. Zato je njegovim zaključkom, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo tudi v obrazložitvi sodbe9, utemeljeno sledilo.

13. Nestrinjanje z zaključki in mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki izhajajo iz pritožbe, tako ne predstavlja podlage niti za določitev novega izvedenca niti za utemeljenost pritožbenega razloga o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ni pritrditi pritožbeni kritiki, da izpovedi tožnika in mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga pritožba le delno povzema, izvedenec medicinske stroke ni upošteval in ju ni pravilno ovrednotil. Mehanizem poškodb v obravnavanem škodnem dogodku je izvedenec medicinske stroke prepričljivo, logično in dokazno podprto pojasnil, pri čemer je upošteval pritožbeno tudi nesporno dejstvo, da je bila tožeča stranka v vozilu pripeta z varnostnim pasom, neutemeljena pa so tudi pritožbena zatrjevanja, da je izvedenec medicinske stroke izhajal iz napačnega izhodišča in predpostavke, da je šlo za čelni trk, saj je za takšno izhodišče imel podlago že v pisnem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ki ga je ta utemeljil na podatkih o poškodbah vozila10, iz neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi, pa je razvidno, da je upošteval tudi izpoved tožnika, kot tudi ustno zaslišanje izvedenca cestnoprometne stroke, pri čemer pa je ob pritožbenih navedbah dodati tudi, da pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da sopotnik v primeru trka kljub temu, da je pripasan z varnostnim pasom, z levo roko lahko seže do armaturne plošče, ni splošno znano dejstvo, kar neutemeljeno trdi pritožba. Izvedenec medicinske stroke je tudi po oceni sodišča druge stopnje jasno, z medicinsko dokumentacijo podprto in strokovno argumentirano v pisnem mnenju in tudi z neposrednim zaslišanjem na glavni obravnavi pojasnil razloge za zaključek, da je do raztrganine rotatorne manšete leve rame pri tožniku prišlo že pred obravnavanim škodnim dogodkom z dne 12. 11. 2012 in da ta tudi ni bil sprožilni moment. 14. Zato pritožba zaključka sodišča prve stopnje o nepodani pravno relevantni vzročni zvezi med škodnim dogodkom - prometno nesrečo z dne 12. 11. 2012 in težavami tožeče stranke v levi rami in da tako v posledici te nezgode tudi ni nastopila po tožeči stranki zatrjevana trajna invalidnost kot podlaga za prisojo vtoževane zavarovalnine, ne more izpodbiti z v pritožbi ponujeno predvsem lastno dokazno oceno in neutemeljeno pritožbeno kritiko o nerazumnosti, nelogičnosti in neobrazloženosti izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno upoštevajoč strokovne ugotovitve izvedenca medicinske stroke nadalje zato tudi v točkah 16 do 19 obrazložitve prepričljivo obrazložilo in zaključilo, da je zdravljenje tožeče stranke zaradi posledic poškodb iz obravnavane prometne nesreče trajalo do 16. 1. 2013 in ne do 26. 3. 2013, kot zatrjuje tožeča stranka.

15. Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedi priče B. M., ne morejo omajati zaključka o tem, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje in s tem vsa potrebna pravno odločilna dejstva glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka, ugotovilo prepričljivo in popolno, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče to pričo zaslišalo po predlogu tožene stranke in v zvezi s sklepanjem zavarovalne pogodbe, kar pa se ne nanaša na odločilne razloge, na katere je sodišče oprlo pritožbeno izpodbijano odločitev o (delni) zavrnitvi tožbenega zahtevka.

16. Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

17. Pritožba neutemeljeno izpodbija višino priznanih potrebnih stroškov tožeče stranke. Stroškovno odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 23 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je potrebne stroške tožeče stranke obrazložilo v 23. točki obrazložitve. Iz obrazložitve v tej točki pa izhaja, da so bili tožeči stranki tudi za zastopanje na naroku 29. 5. 2017 priznani odvetniški stroški v višini 100 točk (25 % od 400 točk), kar je v skladu s tarifno številko 20/3 v zvezi s tarifno številko 18 Odvetniške tarife (OT), kot tudi stroški prihoda tožnikovega pooblaščenca na navedeni narok in odsotnost iz pisarne v zvezi s tem narokom v višini 120 odvetniških točk. Pritožba se tako tudi glede odmere potrebnih pravdnih stroškov pokaže za neutemeljeno, saj je ta skladna z določili OT in 155. členom ZPP.

18. Ob obrazloženem se tako pritožba tožeče stranke v celoti pokaže za neutemeljeno. Pritožbeno očitane postopkovne kršitve sodišče prve stopnje ni storilo, sodišče druge stopnje pa kršitev postopka glede izpodbijanega dela sodbe, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, tudi ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker pritožnik s pritožbo ni bil uspešen, bo moral na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam kriti svoje priglašene pritožbene stroške.

1 Primerjaj 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 2 Primerjaj točki 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 3 Primerjaj točke 12 do 15 in tudi 16 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 4 Glede na določbo 286.b člena ZPP torej pravočasno. 5 Določbe 254. člena ZPP, tudi 251., 252. in 253. člena ZPP. 6 Primerjaj pisno mnenje izvedenca medicinske stroke z dne 14. 9. 2018, prispelo na sodišče prve stopnje 19. 9. 2018, na list. št. 132 do 141 v spisu. 7 Primerjaj prepis zvočnega posnetga glavne obravnave z dne 18. 1. 2019 na list. št. 165 do 168 v spisu. 8 Primerjaj točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj točke 12, 13 in 14 in tudi 16 obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Primerjaj točko 3.6. izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke z dne 26. 3. 2018.