Jedro

Skladno s 5. odst. 109. čl. ZDR se delavec in delodajalec lahko sporazumeta o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju odpravnine, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Ker tak pisni sporazum ni bil sklenjen, ustni dogovor pa ne more biti veljavna podlaga za znižanje odpravnine, je delavec upravičen do odpravnine po 1. in 2. odstavku

109. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Celju razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 207.286,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2003 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 26.928,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrstmi od 28.9.2004 dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožnica zahtevala plačilo celotne odpravnine, pri tem pa je zamolčala dejstvo, da ji je bil s strani Javnega jamstvenega in preživninskega sklada RS dne 30.1.2004 izplačan znesek 76.828,00 SIT iz naslova odpravnine, zato ta znesek iztožuje neupravičeno. Tožena stranka za izplačilo tega zneska tožnici tekom postopka ni vedela, zanj je izvedela šele, ko ji je bila vročena tožba Javnega jamstvenega in preživninskega sklada RS opr. št. II Pg 276/2004, dne 28.9.2004. Če bi izpodbijana sodba postala pravnomočna, bi tožnica znesek, ki ga je že prejela od jamstvenega sklada, dobila izplačan dvakrat, zato ni upravičena do odpravnine v zahtevani višini. Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo postopek, ne da bi zaslišalo upravitelja prisilne poravnave T. K., ki bi vedel povedati in pojasniti, da je bilo dogovorjeno izplačilo odpravnine za znesek v višini polovice odpravnine.

Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, pri čemer poudarja, da je tožena stranka že na glavni obravnavi dne 28.9.2004 dobro vedela, da je jamstveni sklad tožnici izplačal znesek 76.828,00 SIT, vendar je to v postopku zamolčala, ker zavlačuje s postopkom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004)). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, o katerih je odvisna pravilna odločitev v tem individualnem delovnem sporu in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je oprlo na določbo 107. in 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002), zlasti na določbo 5. odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno sporaszumeta o načinu izplačila, obliki in zmanjšanju višine odpravnine po 2. odstavku tega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Ugotovilo je, da je bilo med strankama nesporno, da pisni sporazum ni bil sklenjen ter da ZDR izrecno predpisuje pisnost sporazuma. Ob takšni zakonski ureditvi se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da delavec kot šibkejša stranka lahko pristane na nižji znesek odpravnine, če so za to podani razlogi, določeni v citirani določbi ZDR, vendar mora biti tak sporazum sklenjen v pisni obliki. Ker v obravnavanem primeru pisnega sporazuma ni bilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, saj nikakršen ustni dogovor ne more biti veljavna podlaga za znižanje odpravnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje upravitelja prisilne poravnave. Izvedba tega dokaza glede na pravilno stališče o obvezni obliki sporazuma med delavcem in delodajalcem glede nižje odpravnine ni bila potrebna.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem se sklicuje na to, da tožnica ni upravičena zahtevati odpravnino v višini 207.286,00 SIT, ker ji je bil del te odpravnine (znesek 76.828,00 SIT) že izplačan s strani Javnega jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije. Tožena stranka ta nova dejstva navaja šele v pritožbi in trdi, da je šele dne 28.9.2004 zvedela za navedeno izplačilo. Iz tožbe II Pg 276/2004 z dne 2.9.2004, s katero Javni jamstveni in preživninski sklad RS od tožene stranke L. d.d. zahteva plačilo zneska 1.613.388,00 SIT s pp, izhaja, da je Javni jamstveni in preživninski sklad RS že 10.6.2004 pozval toženo stranko k vračilu dolga iz naslova izplačanih odpravnin 21 delavcem L. d.d., med katerimi je tudi tožnica (pod zaporedno številko 13 - priloga B2, B3). Na zahtevo L. d.d. z dne 14.7.2004 je jamstveni sklad toženi stranki posredoval tudi specifikacijo izplačil (seznam delavcev, katerim je bila odpravnina izplačana - B3). Iz navedenega torej izhaja, da je tožena stranka že v času, ko je v obravnavanem individualnem delovnem sporu še tekel postopek na prvi stopnji, vedela, da je tožnica od jamstvenega sklada prejela odpravnino v višini 76.828,00 SIT. Trditve tožene stranke v pritožbi, da je šele z vročitvijo tožbe, vložene na Okrožno sodišče v Celju, zvedela za to, da je tožnica prejela del odpravnine od jamstvenega sklada, niso resnične, saj je za to zvedela že v juliju 2004. Tožena stranka ni izkazala, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati do konca glavne obravnave. Zato niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 337. člena ZPP oz. 286. člena ZPP. Ker je tožena stranka prekludirana, novega dejstva, ki ga tožena stranka uveljavlja šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati.

Ker je ob upoštevanju navedenega pritožba tožene stranke neutemeljena, jo je bilo potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo, saj niso podani niti zatrjevani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato stroške odgovora krije tožeča stranka sama.