Jedro

Po določbi 3. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Po določbi 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. In v 71. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se je v spornem obdobju (leta 1995) uporabljal, je v 1. točki določba, da sodnik (v spornem primeru ga je primerjati s članom disciplinske komisije) ne sme opravljati sodniške dolžnosti med drugim v primeru, če je bil v isti zadevi zaslišan kot priča. Iz določbe 2. točke prvega odstavka 354. člena ZPP (1977) pa izhaja, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je pri izdaji sodbe (analogno disciplinska odločba ali sklep) sodeloval sodnik, ki bi po zakonu (določbe 71. člena ZPP (1977)) moral biti izločen. V takih primerih se zato tudi ne ugotavlja, ali je taka kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je kršitev tako težka, da že sama povzroči nezakonito odločitev. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da na podlagi take odločitve tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 10.4.1995 in 29.5.1995, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 3.6.1995, ampak je trajalo do 1.10.1998 in da mu je tožena stranka dolžna povrniti nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 3.6.1995 do 1.10.1998 in stroške postopka. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik izpodbijal sklepa tožene stranke glede odškodninske odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je izpodbijana sklepa tožene stranke razveljavilo in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 3.6.1995, ampak je trajalo do 1.10.1998, v preostalem delu (glede nadomestila plače) pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo pa je sklep sodišča prve stopnje in v tem delu pritožbo zato zavrnilo.

Samo zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da zaslišanje priče, ki je bila tudi član disciplinske komisije, na odločitev o disciplinskem ukrepu ni imela nobenega vpliva, prav tako pa njihov pravilnik o izločanju ni imel nobene posebne določbe. Delavski svet je s svojo odločitvijo napako odpravil. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sicer tožena stranka formalno uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga vsebinsko ni opredelila. Vprašanje vodenja postopka v predhodnem disciplinskem postopku, je v sodnem postopku vprašanje uporabe materialnega prava, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega očitka ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da je tožena stranka pri vodenju disciplinskega postopka zagrešila tako kršitev, zaradi katere je odločitev o disciplinskem ukrepu nezakonita.

Po določbi 3. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev v organizacijah oziroma pri delodajalcu smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerij. Po določbi 14. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98) se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. In v 71. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se je v spornem obdobju (leta 1995) uporabljal, je v 1. točki določba, da sodnik (v spornem primeru ga je primerjati s članom disciplinske komisije) ne sme opravljati sodniške dolžnosti med drugim v primeru, če je bil v isti zadevi zaslišan kot priča. Iz določbe 2. točke prvega odstavka 354. člena ZPP (1977) pa izhaja, da gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je pri izdaji sodbe (analogno disciplinska odločba ali sklep) sodeloval sodnik, ki bi po zakonu (določbe 71. člena ZPP (1977)) moral biti izločen. V takih primerih se zato tudi ne ugotavlja, ali je taka kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je kršitev tako težka, da že sama povzroči nezakonito odločitev. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da (take odločitve disciplinske komisije že drugostopni organ tožene stranke ne bi smel potrditi) na podlagi take odločitve tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati.

Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.