Jedro

Utemeljeno okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP zaradi tega, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je dejanje obtoženemu dokazano in tudi nima razlogov o obtoženčevi krivdi. Glede na povezanost dejanj, saj je bil G.Č. spoznan za krivega pomoči h kaznivemu dejanju goljufije, ki naj bi ga storila Z.J. (pomoč h kaznivemu dejanju je akcesorne narave in predpostavlja obstoj osnovnega kaznivega dejanja), ker tudi ob upoštevanju, da je tudi kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic sicer storjeno v realnem steku zaobseženo z isto sodbo ter časovno in krajevno povezano z drugima dvema kaznivima dejanjema, je ob ugotovitvi, da je potrebno sodbo razveljaviti za obtoženega G.Č. iz razlogov, ki jih utemeljeno uveljavlja okrožna državna tožilka, bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti tudi za obtoženo Z.J. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja pritožnica, namreč za oba obtoženca pomeni takšno kršitev določb kazenskega postopka, ki je objektivno na škodo obeh. Ob takšni povezanosti obeh obtožencev bi se pokazal tudi procesni položaj Z.J., v kolikor sodišče druge stopnje ne bi ravnalo po določbi 387. člena ZKP, kot neugodnejši. Z.J. bi bila, čeprav sta oba obtoženca zajeta z isto sodbo in je njun pravni položaj enak, tako že pravnomočno spoznana za krivo. Bila bi zaradi tega v drugačnem, neugodnejšem položaju kot soobtoženi Č.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke ter po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obtoženo Z.J. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po III. odstavku 250. člena KZ ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije določilo kazen osmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev pa kazen eno leto in dveh mesecev zapora ter ji nato skladno z določili o steku določilo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženega G.Č. pa je spoznalo za krivega pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po I. odstavku 217. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in mu določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu je ob uporabi določil o odmeri kazni obsojencu (I. odstavek 48. člena KZ) upoštevaje pravnomočno izrečeno kazen šestih let in štirih mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v ..., opr. št. K ...z dne 1.10.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp ... z dne 5.5.1999, po določbah o steku izreklo enotno kezan šest let in osem mesecev zapora ter odločilo, da se obtožencu v izrečeno kazen všteje čas prebit v priporu in že prestana kazen v zadevi K ... Oba obtoženca pa je sodišče prve stopnje oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je v delu, ki se nanaša na obtoženega G.Č. pravočasno pritožila okrožna državna tožilka J. U. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka 370. člena v zvezi z 11. točko I. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP) in zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. točka 370. člena v zvezi s I. odstavkom 374. člena ZKP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu G.Č. določi višjo zaporno kazen in nato izreče višjo enotno kazen zapora.

Na pritožbo je obtoženi G.Č. odgovoril po svojem zagovorniku, ki predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne tožilke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Za obtoženo Z.J. je sodišče druge stopnje ravnalo v skladu z določbo 387. člena ZKP, po kateri sodišče takrat, kadar ob pritožbi kogarkoli ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obtoženca, v korist tudi kateremu od soobtožencev, ki se ni pritožil (obtožena Z.J. ni vložila pritožbe zoper sodbo), ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se pritožil tudi ta.

Utemeljeno okrožna državna tožilka v pritožbi uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP zaradi tega, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je dejanje obtoženemu dokazano in tudi nima razlogov o obtoženčevi krivdi. Glede na povezanost dejanj, saj je bil G.Č.spoznan za krivega pomoči h kaznivemu dejanju goljufije, ki naj bi ga storila Z. J. (pomoč h kaznivemu dejanju je akcesorne narave in predpostavlja obstoj osnovnega kaznivega dejanja), ker tudi ob upoštevanju, da je tudi kaznivo dejanje ponarejanja vrednotnic sicer storjeno v realnem steku zaobseženo z isto sodbo ter časovno in krajevno povezano z drugima dvema kaznivima dejanjema, je ob ugotovitvi, da je potrebno sodbo razveljaviti za obtoženega G.Č. iz razlogov, ki jih utemeljeno uveljavlja okrožna državna tožilka, bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti tudi za obtoženo Z.J.. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo uveljavlja pritožnica, namreč za oba obtoženca pomeni takšno kršitev določb kazenskega postopka, ki je objektivno na škodo obeh. Ob takšni povezanosti obeh obtožencev bi se pokazal tudi procesni položaj Z.J. v kolikor sodišče druge stopnje ne bi ravnalo po določbi 387. člena ZKP, kot neugodnejši. Z.J. bi bila, čeprav sta oba obtoženca zajeta z isto sodbo in je njun pravni položaj enak, tako že pravnomočno spoznana za krivo. Bila bi zaradi tega v drugačnem, neugodnejšem položaju kot soobtoženi Č.. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno tako upoštevaje določbo 387. člena ZKP po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljaviti, ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke, tudi za obtoženo Z.J. Okrožna državna tožilka tako utemeljeno v pritožbi navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. V skladu z določbo 359. člena ZKP obsega sodba, s katero sodišče obtoženca spozna za krivega, več točk (kaznivo dejanje, njegovo zakonsko označbo, kazen, odločba o pogojni obsodbi, odločba o varnostnih ukrepih in odvzemu premoženjske koristi, odločbo o vštetju pripora ali že prestane kazni, odločbo o stroški kazenskega postopka, premoženjskopravnem zahtevku in o tem, ali naj se pravnomočno sodbo objavi v tisku oziroma po radiu ali televiziji). Po določbi VI. odstavka 364. člena ZKP pa mora sodišče v sodbi obrazložiti vsako od točk izreka sodbe. Določno in popolno mora glede vsake točke navesti, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazano in iz katerih razlogov (VII. odstavek 364. člena ZKP).

Obrazložitev o tem, iz katerih razlogov šteje sodišče prve stopnje posamezno dejstvo za dokazano ali da ni dokazano, bo obsegala navedbo in povzetek relevantnega dela dokazov, na temelju katerih sodišče sklepa o obstoju ali neobstoju odločilnega dejstva, ter dokazno oceno o verodostojnosti dokazov. Tako je potrebno obrazložiti, zakaj sodišče šteje za dokazano, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kakor tudi, ali je glede kaznivega dejanja podana njegova kazenska odgovornost in v okviru le te, s kakšno obliko krivde je obtoženec ravnal, obrazloženi pa morajo biti seveda tudi elementi kaznivega dejanja. Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da so utemeljene pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima ne razlogov o odločilnih dejstvih, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je kaznivo dejanje obtožencema dokazano, niti o tem, ali je podana kazenska odgovornost. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je po oceni zagovorov obeh obtožencev in presoji izvedenih dokazov (ki jih le našteva) z gotovostjo zaključilo, da sta obtoženca storila očitana jima kazniva dejanja. Za ugotovitev odločilnih dejstev pa ni dovolj le sklicevanje na izpovedbe prič in na ostale dokaze, ampak mora v razlogih sodbe biti podana dokazna ocena, tako da sodišče prve stopnje preizkusi in oceni dokaze in poda obrazložitev o obstoju odločilnih dejstev, pomembnih za presojo o obstoju kaznivih dejanj, za katero je sodišče prve stopnje oba obtoženca spoznalo za kriva. Po členu 15 KZ sta prištevnost in krivda dva temelja pogoja kazenske odgovornosti. Res je, da se prištevnost storilca ne dokazuje, ker se ta domneva, ugotoviti pa je treba storilčevo krivdo in jo v sodbi tudi ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo, za kakšno obliko krivde gre, ter tudi ni navedlo razlogov zanjo in je s tem tudi popolnoma zanemarilo subjektivne okoliščine kaznivega dejanja, kar pa tudi pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, na kar utemeljeno opozarja pritožnica.

V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ponoviti že izvedene dokaze ter nakazane pomanjkljivosti odpraviti. V pritožbi pritožnica opozarja tudi na odločbo o vštetju pripora in že prestane kazni v izrečeno enotno kazen po sodbi Okrožnega sodišča ...., v kateri sodišče prve stopnje ni navedlo od kdaj se pripor in že prestana kazen všteje v enotno kazen G.Č.. To pomanjkljivost bo sodišče prve stopnje lahko saniralo v ponovljenem postopku, v kolikor bo ponovno prišlo do zaključka, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V ponovljenem postopku, če bo sodišče prve stopnje ponovno prišlo do enakega zaključka, da je obtožencema storitev vseh očitanih jima kaznivih dejanj dokazana, pa bo v zvezi z Z.J. seveda vezano na prepoved reformatio in peius po določbi 385. člena ZKP, pri čemer bo potrebno pri ponovnem izreku pogojne obsodbe v nadaljnem postopku, v kolikor bo sodba postala pravnomočna, tek preizkusne dobe računati od dneva, od katerega bi se računal v primeru, da ne bi prišlo do razveljavitve izpodbijane sodbe za to obtoženko.