Jedro

Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP mora stranka uveljavljati konkretizirano.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

O b r a z l o ž i t e v : Tožeča stranka v obravnavani zadevi uveljavlja plačilo obratovalnih stroškov in stroškov upravljanja.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi povrne njene pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo ustrezno spremeni ali pa jo razveljavi. Pritožba oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu. Tak zaključek naj bi bil v nasprotju z vlogami tožeče stranke. Že iz izpiska, ki je bil podlaga predlogu za izvršbo, je natančno, po postavkah razvidna višina terjanega zneska. Tožeča stranka je nato v pripravljalni vlogi tudi navedla vse mesečne zneske, ki jih vtožuje na podlagi dejstva, da je strošek zalagala za toženca, ta pa jih ni povrnil. K isti vlogi je tožeča stranka kot dokaz priložila razdelilnik stroškov, iz katerega je za vsako vtoževano postavko razvidno, kako je izračunana višina terjatve.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana zadeva je glede na vrednost vtoževane terjatve spor majhne vrednosti. V tovrstnih postopkih (30. poglavje ZPP (1)) v pritožbi ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To obenem pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje. Predmet pritožbenega preizkusa je tako izključno pravne narave. Pritožbeno sodišče v mejah pritožbenih razlogov (glej 350. člen ZPP) preizkusi le-to, ali ni podana kakšna od kršitev postopka, ki so navedene v 2. odstavku 339. člena ZPP, ter ali je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno. Pritožba nakazuje na obstoj bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko pravi, da so dejanski zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z njenimi vlogami. Tako uveljavljan pritožbeni razlog je nekonkretiziran ter bi sodišču nalagal uradni preizkus obstoja kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tak, pavšalno naveden očitek zato ni upošteven, saj se nahaja izven meja pritožbenega preizkusa. Pritožba dalje pravi, da višina terjatev izhaja iz same verodostojne listine, ki je bila podlaga v predlogu za izvršbo. Tisto, kar drži, je, da iz navedene listine izhaja višina vtoževane terjatve, ne pa tudi dejstva, od katerih je odvisna njena utemeljenost. Gre za vprašanja, od katerih je odvisna utemeljenost kvazi pogodbenega zahtevka: kolikšen znesek je tožeča stranka za toženo stranko plačala njenemu upniku. Teh trditev tožeča stranka ni podala. Pripravljalni vlogi je res priložila obsežno listinsko dokumentacijo, ki lahko služi le kot dokaz trditev. Ustreznih trditev pa ni. Tudi po bolj blagohotni razlagi pravil o ločenosti trditvenega in dokaznega bremena celotno pravdno gradivo tožeče stranke ne vsebuje ustreznih navedb v trdilni obliki, ki bi bile lahko podlaga za zaključek o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka.

Ker tožeča stranka ustreznih trditev ni podala, je ugotovitev o njihovem neobstoju v izpodbijani sodbi pravilna. Na takšno ugotovitev je pritožbeno sodišče vezano. Bistvo zadeve je torej v pomanjkljivi trditveni podlagi. Ker je pritožba neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradni list RS, št. 45/2008).