Jedro

Tožena stranka, ki je pristojna za odločanje o podaljšanju enotnega dovoljenja za bivanje in delo, pred odločitvijo, da bo odločala v skrajšanem postopku, ni preverila oziroma iz podatkov v spisu oziroma iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da je preverila, ali je bilo tožniku pravilno vročeno omenjeno obvestilo. V spisu tega obvestila ni, ni niti povratnice o prejemu niti ni navedbe v izpodbijanem aktu, da je ZRSZ obvestilo vročal tujcu po oglasni deski. Tožnik v tožbi pravi, da ne ve, da bi prejel omenjeno obvestilo ZRSZ. Zato v izpodbijanem aktu ni vseh potrebnih dejstev in razlogov, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo zakonitost uporabe določila drugega odstavka 38. člena ZZSDT z vidika pravice do izjave oziroma obrambe, kot jo razlaga Sodišče EU v zadevah, ko država članica EU izvaja pravo EU.

Gre za nesorazmeren poseg v pravico do obrambe glede tega, da tožniku delovno razmerje sploh ni prenehalo, preden je bil izdan upravni akt. To sta procesni kršitvi v tem konkretnem primeru.

Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer gleede dolžine prebivanja, morebiti šoloobvezni otroci, družinske ali druge socialne vezi). To isto mora veljati tudi za tujca, ki zakonito biva na ozemlju države članice EU. To pomeni, da je bilo z izpodbijanim aktom oziroma načinom odločanja poseženo v samo bistvo pravice do izjave tožnika.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Kamnik št. 214-42/2023/9 z dne 26. 1. 2023 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Kamnik na podlagi 2. odstavka 86. člena v povezavi s 1. odstavkom 56. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2-UPB9, Uradni list RS, št. 91/2021 - uradno prečiščeno besedilo, 95/2021 - popravek, 17/2022 in 105/2022 - ZZNŠPP, v nadaljevanju: ZTuj-2) odločila, da razveljavi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji tujcu z imenom A. A., državljanu Republike Kosovo, s prijavljenim začasnim prebivališčem v Republiki Sloveniji na naslovu ... Tujcu (roj. ... 1998) se enotno dovoljenje prebivanje in delo, številka ..., z veljavnostjo od 2. 4. 2022 do 2. 4. 2023, razveljavi, ta pa mora biometrično dovoljenje za prebivanje številka ... vrniti upravnemu organu v roku 8 dni po pravnomočnosti te odločbe. V tretji točki izreka je odločeno, da mora Tujec A. A. v roku 10 dni prostovoljno zapustiti Republiko Slovenijo in območje držav članic Evropske unije in območje držav, pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je dne 2. 4. 2022 na podlagi 37. člena ZTuj-2 izdala tožniku enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji z veljavnostjo do 2. 4. 2023. Enotno dovoljenje je bilo tujcu vročeno dne 11.5. 2022. Upravni organ je dne 30. 11. 2022 prejel od Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje umik soglasja za namen zaposlitve in sicer iz razloga, ker je bil tujec dne 3. 5. 2022 odjavljen iz obveznih socialnih zavarovanj zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi in kljub obvestilu zavoda ni bil ponovno prijavljen v obvezna socialna zavarovanja v 15-dneh od vročitve obvestila (2. odstavek 38. člena ZZSDT UPB4).

3.Upravni organ je skladno s 139. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB2, Uradni list RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo, 105/2006) po uradni dolžnosti pridobil podatke iz uradne evidence e-Poizvedbe ZZZS o ustreznem zdravstvenem zavarovanju. Iz uradne evidence je razvidno, da ima tujec urejeno ustrezno zdravstveno zavarovanje. Z vpogledom v register stalnega prebivališča je bilo ugotovljeno, da ima tujec na območju Republike Slovenije prijavljeno začasno prebivališče, kakor tudi naslov za vročanje pisemskih pošiljk. Z vpogledom v evidenco ZRSZ (izdana soglasja/delovna dovoljenja) dne 26.1. 2023 je razvidno, da ZRSZ vztraja na umiku soglasja/razveljavitvi delovnega dovoljenja številka ... izdanega dne 31. 1. 2022.

4.Glede na dejstvo, da je bil tujec še pred umikom soglasja ZRSZ k izdaji/podaljšanju enotnega dovoljenja iz razloga določenega v drugem odstavku 38. člena ZZSDT (odjava tujca iz obveznih socialnih zavarovanj zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi), s pisnim obvestilom o nameri umika soglasja, ki ga ZRSZ pred umikom soglasja pošlje tujcu in ki se tujcu osebno vroči, že seznanjen tako z razlogom za umik soglasja, kakor tudi z dejstvom, da je umaknjeno soglasje ZRSZ razlog za razveljavitev enotnega dovoljenja, je upravni organ odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja tujca.

5.Upravni organ je namreč v skladu z 2.tč. 1. odst. 144 čl. ZUP, katerega določbe se uporabljajo v postopkih po ZTuj-2, takoj odločil o zadevi po skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, s katerimi razpolaga organ, in samo zato ni potrebno posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.

6.Iz navedenih dejstev in ugotovitev izhaja, da je prenehal razlog oziroma namen, zaradi katerega je bilo tujcu izdano enotno dovoljenje za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, zato je upravni organ, upoštevajoč 3. alineo 1. odstavka 56. člena Zakona o tujcih odločil, kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.

7.V tožbi se tožnik sklicuje na prvi odstavek 56. člena ZTuj-2. Meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da je upravni organ kršil načela zaslišanja stranke, načela materialne resnice oziroma je kršil pravila vodenja upravnega postopka, saj mu skladno z določbami 146. člena ZUP ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo akta, in da je zato odločba nezakonita.

8.Drugi odstavek 38. člena ZZSDT UPB4 določa, da v primeru, ko je tujec v času veljavnosti enotnega dovoljenj odjavljen iz obveznih socialnih zavarovanj zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zavod tujcu pošlje pisno obvestilo o nameri umika soglasja, ki se tujcu osebno vroči. Če tujec v 15 dneh od vročitve obvestila zavoda ni ponovno prijavljen v obvezna socialna zavarovanja na podlagi pogodbe o zaposlitvi pri istem delodajalcu in na istem delovnem mestu, zavod soglasje umakne. Pravi, da v njegovem primeru nikoli ni prišlo do prenehanja delovnega razmerja niti ni prejel niti ni dal odpovedi delovnega razmerja. Ves čas je bil zaposlen in je opravljal svoje delo. Kot dokazilo prilaga plačilne liste (PRILOGA ŠT. 2). Tožena stranka navaja, da je bil tožnik odjavljen dne 3. 5. 2022. To ne more držati, ker mu v tem času EDPD sploh še ni bilo vročeno. Zaposlil se je dne 23. 5. 2023 (PRILOGA ŠT. 3). V času zaposlitve je bil začasno napoten na delo v tujino. Pridobil je A1 obrazec. S pridobitvijo tega obrazca mu je ZZZS po uradni dolžnosti uredil, da je zavarovan po zavarovalni podlagi 002 (delovno razmerje napotenih delavcev). Ko se je napotitev zaključila, je delodajalec želel urediti prijavo na zavarovalno podlago 001 ("navadno" delovno razmerje). To se ureja tako, da se zavezanca najprej odjavi iz zavarovalne podlage 002 (PRILOGA ŠT. 4). To je bilo izvršeno dne 26. 9. 2022. Ni šlo za odjavo iz delovnega razmerja zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi, pač pa zaradi urejanja zavarovalnih podlag. Torej ZRSZ ni imel osnove za izdajo obvestila o nameri umika soglasja, saj pogodba o zaposlitvi sploh ni prenehala. To izkazuje obrazec M2. ZZZS pa žal potem ne sprejel M1 obrazca, to je obrazca za prijavo v socialno zavarovanje, ker naj bi imel tudi od 17. 9. 2022 do 31. 10. 2022 izdan A1 za napotitev v Nemčijo ter naročilo, da uredijo prijavo po ustrezni podlagi (PRILOGA ŠT. 5). Žal delodajalec tega obvestila ni prejel, zato je bil nekaj časa nevede, nehote nezavarovan. Da gre za nenamerno napako delodajalca izkazujejo plačilne liste, iz katerih izhaja, da je ves čas opravljal delo in je za to prejel plačilo. Niti tožnik niti delodajalec nista bila seznanjena o umiku soglasja. Glede prejema obvestila o nameravanem umiku soglasja, pravi, da se ne spomni, da bi ga prejel. Delodajalec je takoj po ugotovitvi, da njegova prijava v socialno zavarovanje ni urejena, uredil prijavo z M1 obrazcem dne 30. 11. 2022 (PRILOGA ŠT. 6).

9.Ker ni šlo za prenehanje delovnega razmerja, zavod ni imel podlage za izdajo obvestila o nameri umika soglasja in posledično ne za dejanski umik soglasja. Vse to pomeni, da tudi tožena stranka ni imela podlage za izdajo odločbe o razveljavitvi EDPD. Ne glede na to meni tudi, da tožena stranka v tej zadevi ne bi smela odločati po skrajšanem postopku, saj iz uradnih evidenc ni razvidno dejstvo, da je delovno razmerje prenehalo. Iz tega razloga je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10.Pravi, da mu skladno z določbami 146. člena ZUP ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo akta (z namenom ugotovitve dejanskega stanja). Ker ga organ ni vabil, da se izreče o dejstvih in okoliščinah v tej upravni zadevi pred izdajo akta, je kršil določbe ZUP. Storil je procesno napako po določbah zakona, ki je ureja splošni upravni postopek zaradi kršenja načela zaslišanja stranke ter načela materialne resnice. Pristojni organ namreč ne sme izdati akta, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in o okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. To je tudi razlog, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je odločba nezakonita in predlaga njeno odpravo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

11.V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je dejstvo, da ZRSZ dosledno razveljavlja soglasja k enotnemu dovoljenju za prebivanje in delo, in ne dela umika umikov, čeprav je tujec naknadno prijavljen v zavarovanje. ZRSZ se namreč pri svojem delu sooča s prakso, ko delodajalci šele po izdaji umika soglasja in obvestila upravne enote tujce naknadno prijavljajo v zavarovanje, do tedaj pa tujci delajo nelegalno.

12.Dne 16. 12. 2022 je Direktorat za migracije pri Ministrstvu za notranje zadeve poslal vsem upravnim enotam v Republiki Sloveniji oziroma njihovim notranjim organizacijskim enotam za upravne notranje zadeve usmeritve za delo v postopkih razveljavitev enotnega dovoljenja za prebivanje in delo zaradi umika soglasja ZRSZ po 2. odstavku 38. člena ZZSDT. Vsebino omenjenega dopisa pošilja v prilogi. Upravni organ je pri svojem odločanju upošteval navedene usmeritve in izdal odločbo št. 214-42/2023/9 z dne 26. 1. 2023. Pravi, da je odločba bila tujcu vročena dne 3. 2. 2023 in postala pravnomočna 7. 3. 2023.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

13.Tožba je utemeljena.

14.V predmetni zadevi je tožena stranka v skrajšanem postopku odločila ne samo o razveljavitvi in o obveznosti vrnitve tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (prva in druga točka izreka izpodbijane odločbe), ampak je v skrajšanem postopku tudi odločila, da mora tožnik v 10 dneh zapustiti Slovenijo (tretja točka izreka izpodbijane odločbe).

15.Prva omenjena odločitev temelji na prvem odstavku 56. člena ZTuj-2 v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZZSDT. To pomeni, da v tem delu odločitve tožena stranka izvaja Direktivo o enotnem dovoljenju za bivanje in delo

v navezavi na pravico do obrambe v upravnem postopku, ko država članica EU izvaja pravo EU v smislu 51. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kot to pravico do obrambe kot splošno pravno načelo interpretira Sodišče EU v zadevi Boudjlida.

je spoštovanje pravice do obrambe temeljno načelo prava Unije, katerega sestavni del je tudi pravica do izjave v vsakem postopku. Pravica do izjave v vsakem postopku ni določena le s členoma 47 in 48 Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki zagotavljata spoštovanje pravice do obrambe in pravice do poštenega sojenja v okviru vsakega sodnega postopka, ampak tudi s členom 41 te Listine, ki zagotavlja pravico do dobrega upravljanja. Odstavek 2 člena 41 določa, da ta pravica do dobrega upravljanja med drugim zajema pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene. Iz besedila člena 41 Listine je jasno razvidno, da se ne nanaša na države članice, ampak izključno na institucije, organe, urade in agencije Unije, vendar je ta pravica sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije. Namen pravila, v skladu s katerim mora biti naslovniku odločbe, ki posega v položaj, omogočeno, da predstavi svoja stališča, preden bo ta sprejeta, je v tem, da se pristojnemu organu omogoči, da ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino. Upravni organ mora ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti. V skladu s sodno prakso Sodišča EU se spoštovanje pravice do izjave zahteva, čeprav zakonodaja, ki se uporabi, ne določa izrecno take postopkovne zahteve.

18.Za nadaljnjo presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika varstva procesne pravice tožnika do obrambe in izjave v postopku pred izdajo upravnega akta pomembno, da v skladu z ustaljeno prakso Sodišča EU temeljne pravice, kot je spoštovanje pravice do obrambe v upravnem postopku, niso absolutne, ampak so lahko omejene, pod pogojem, da te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic.

V skladu z ustaljeno prakso Sodišča EU temeljne pravice, kot je spoštovanje pravice do obrambe v upravnem postopku, so lahko omejene pod pogojem, da te omejitve dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki se uresničujejo z zadevnim ukrepom, in da glede na zastavljeni cilj ne pomenijo pretiranega in nesprejemljivega posega, ki bi ogrožal samo bistvo tako zagotovljenih pravic.

19.Za tujca, ki je nezakonito na ozemlju države članice EU, je Sodišče EU v zvezi z vprašanjem sorazmerne omejitve pravice do izjave že izpeljalo, da "ker je odločba o vrnitvi tesno povezana z ugotovitvijo nezakonitosti bivanja", se pravica do izjave pred sprejetjem odločbe o vrnitvi ne sme razlagati tako, da mora organ nezakonito prebivajočega državljana tretje države "pred zaslišanjem v zvezi s sprejetjem te odločbe" obvestiti, da namerava zoper njega sprejeti odločbo o vrnitvi, da mu mora predhodno posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil to odločbo, in mu dovoliti rok za razmislek, preden poda svoja stališča, ampak tako, da mora biti temu državljanu omogočeno, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje mnenje o nezakonitosti svojega prebivanja in o razlogih, s katerimi bi bilo mogoče v skladu z nacionalnim pravom utemeljiti, naj ta organ ne sprejme odločbe o vrnitvi. Vendar pa je treba dopustiti "izjemo" v primerih, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.

20.Tožnik se je z razliko od tujca v zadevi Boudjlida nahajal zakonito na ozemlju Slovenije v času odločanja tožene stranke in bi zato moral biti zaslišan oziroma bi organ moral v odločbi izkazati, da je bilo vročanje obvestila ZRSZ pravilno, in da bi imel tožnik v primeru pravilnega vročanja obvestila tudi učinkovito možnost, da bi se branil pred razveljitvijo dovoljenja oziroma odtegnitvijo soglasja s strani ZRSZ. To pa iz izpodbijane odločbe (in podatkov v spisu) ne izhaja. Zato je bilo kršeno oziroma je bilo poseženo v samo bistvo pravice do izjave tožnika in je ta del odločitve v izpodbijanem aktu nezakonit. Ob kršitvi pravice do izjave kot splošnega pravnega načela v pravu EU gre v tem primeru z vidika ZUP za kršitev pravice do izjave iz prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena ZUP in za kršitev določb 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP.

21.Glede druge odločitve v izpodbijanem aktu pa je očitno, da tožena stranka glede ukrepa o zapustitvi Slovenije tožniku dejansko ni dala te možnosti, da se brani. Tožena stranka namreč niti ne trdi, da je bil tožnik z obvestilom ZRSZ, ali kako drugače pred izdajo izpodbijanega akta, obveščen med drugim o tem, da bo z odločbo o razveljavitvi enotnega dovoljenja za prebivanje in delo dobil tudi rok 10 dni, da zapusti Slovenijo, zato da bi se lahko pred izdajo odločbe branil oziroma da bi lahko zavaroval morebitne svoje pravice, v katere bi mu morda bilo poseženo z ukrepom o zapustitvi Slovenije. Če za "nezakonito" prebivajočega tujca v državi članici EU velja, da v odvisnosti od tega, v katere pravice mu posega ukrep o zapustitvi, mora biti tujec tudi ustrezno zaslišan pred izdajo takšnega ukrepa, potem razumljivo še toliko bolj velja to za tujca, ki je zakonito v državi članici EU. Sodišče EU je posebej izpostavilo, da mora imeti tujec, ki "nezakonito" biva v državi možnost, da se izreče glede načinov in roka za prostovoljni odhod (na primer glede dolžine prebivanja, morebitni šoloobvezni otroci, družinske ali druge socialne vezi). To isto mora veljati tudi za tujca, ki zakonito biva na ozemlju države članice EU. To pomeni, da je bilo z izpodbijanim aktom oziroma načinom odločanja poseženo v samo bistvo pravice do izjave tožnika in je zato tudi ta del odločitve tožene stranke nezakonit in gre za kršitev splošnega načela pravice do izjave iz prava EU ter določil prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP.

22.Ob tem je treba upoštevati tudi, da je tožnik v času odločanja tožene stranke kot tujec zakonito bival v Republiki Sloveniji in ga je varovala tudi pravica iz 1. člena Protokola št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po tej določbi tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države, ne sme biti izgnan s tega ozemlja, razen z odločbo, ki temelji na zakonu, pri tem pa mora imeti možnost (a) predložiti utemeljen ugovor proti izgonu, (b) zahtevati preskus svoje zadeve in (c) doseči, da ga v zvezi s tem sprejme pristojni organ oblasti ali oseba oziroma osebe, ki jih pooblasti omenjeni pristojni organ oblasti. Tožnik v konkretnem primeru ni imel možnosti podati ugovora zoper ukrep o zapustitvi Slovenije pred izdajo izpodbijanega akta, ampak je to pravico lahko izvrševal šele v upravnem sporu v obsegu, da je sodišče na tej podlagi zaradi pravil in standardov iz prava EU, po katerih mora tožnik pravico do obrambe in izjave oziroma ugovarjanja zoper ukrep zapustitve države imeti že pred izdajo upravne odločbe.

23.Morebitna drugačna navodila ministrstva glede načina vodenja tovrstnih postopkov in sicer brez ugotovitvenega postopka, v katerem bi imel tujec pravico do zaslišanja, ne morejo vplivati na drugačno interpretacijo in uporabo prava v tem primeru zaradi določila tretjega odstavka 3a. člena Ustave in 8. člena Ustave RS. ZUP je namreč v takem primeru treba razlagati in uporabiti kot da niso izkazani pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, ker tega procesna avtonomija Republike Slovenije v razmerju do prava EU z vidika načela učinkovitosti ne dopušča; oziroma je treba določila ZUP razlagati in uporabiti tudi v skladu z EKČP, torej na način, da je poseben ugotovitveni postopek po ZUP v takem primeru potreben.

24.Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo zaradi kršitve pravil postopka (točka 2., 3 in 5. prvega odstavka 214. člena ZUP, prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP). Gre za bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

25.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker ključna dejstva med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) oziroma ker je bilo treba že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) zaradi bistvene kršitve določb postopka. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi, da v konkretnem primeru ni podan noben kriterij za ustno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, na katero pa se sklicuje tudi Sodišče EU. Pravica do izjave, določena v členu 47 Listine EU o temeljnih pravicah, v povezavi s pravico do poštenega sojenja in načela kontradiktornosti, po interpretaciji Velikega senata Sodišča EU ne nalaga absolutne obveznosti, da se opravi javna obravnava v vseh postopkih. Tako je zlasti, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank.

26.Ne glede na to, da ima pravica iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah neposredni učinek, pa je v tem konkretnem primeru neizvedba javne glavne obravnave tudi v skladu z načelom sorazmernosti z vidika ustavno-pravnih standardov. Omejitev pravice do javne glavne obravnave ima v tem primeru legitimen cilj, ki je v hitrejšem in učinkovitejšem postopku, je primerna, ker se postopek s tem poenostavlja in v časovnem smislu skrajša upravni spor, omejitev je tudi nujna, saj z nobeno milejšo omejitvijo ne bi bilo mogoče doseči istega učinka glede skrajšanja oziroma pospešitve procesnih dejanj, in je v tem konkretnem primeru sorazmerna tudi v ožjem pomenu besede, saj tožnik niti ni predlagal zaslišanja na glavni obravnavi in je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, kar pa je sodišče v konkretnem primeru tudi naredilo.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

27.Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. ZUS-1 v 3. odstavku 25. člena določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa v postopku ni zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Plačana sodna taksa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 3, 3/a, 8

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 56, 56/1

Zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (2015) - ZZSDT - člen 38, 38/2

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 9/1, 138, 138/1, 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.