Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga lahko zavrne, če je očitno, da ne more biti uspešen oziroma če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage in da predlagani dokaz stanja stvari ne spreminja.

Ker mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zadostne možnosti za zaslišanje in izpodbijanje obremenilnih prič, je tudi branje zapisnikov zaslišanih oseb v skladu s 1. točko 1. odstavka 340. člena ZKP izjema. V nasprotnem primeru je kršena njegova pravica obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), za katero pa mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izkazati možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, če je enako kršitev uveljavljal že v pritožbenem postopku, pa se z odločitvijo sodišča o tem vprašanju ne strinja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. Š.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil obsojeni Š.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ (točka 1) in treh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ (točke 2a, b in c). Za dejanje pod točko 1 mu je bila določena kazen 10 let zapora, za kazniva dejanja poskusa umora pa za vsako po 4 leta zapora, nato pa mu je bila na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 20 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 22.9.1999 od 8.26 ure dalje. Po 4. točki 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Glede nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika pa je bilo odločeno, da ti stroški bremenijo proračun.

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenečevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi vrhovno sodišče je kot pritožbeno sodišče (398. člen ZKP) zavrnilo zagovornikovo pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Obe pritožbeni sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov pritožbenega postopka.

Proti navedeni pravnomočni sodbi je obsojenčev zagovornik, odvetnik B.Š. iz NM, dne 12.7.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP" in predlagal, da vrhovno sodišče v celoti razveljavi sodbe sodišč prve, druge in tretje stopnje in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik F.M. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj jo vrhovno sodišče zavrne. V zvezi s trditvami, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala obramba, s čimer naj bi prizadelo obsojenčevo pravico do obrambe, vrhovni državni tožilec ugotavlja, da sodišče prosto presoja, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Obramba bi morala pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, česar pa v danem primeru ni storila. Sodišče je predlagane dokaze, to je zaslišanje prič, pritegnitev izvedenca puškarja in zaslišanje psihologinje zavrnilo, saj so bili za jasnost zadeve odveč. V delu, ko zahteva navaja nasprotja v izpovedbah posameznih prič in dokazov pa izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti je treba uvodoma pojasniti, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjeno odpravi kršitev materialnega in procesnega zakona v pravnomočni sodni odločbi in v postopku, ki je tekel pred takšno odločbo. Zahtevo je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu taksativno našteti (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zagovornik v prvi točki zahteve navaja, da želi najprej izpostaviti vprašanje obsojenčeve prištevnosti. S tem v zvezi izraža resen dvom v pravilnost ocene pravnomočne sodbe glede obsojenčeve bistveno zmanjšane prištevnosti, ker (1) izvid izvedenca psihiatra glede biološkega pogoja prištevnosti ni zanesljiv, saj govori zgolj o možnostih obstoja shizofrene motnje oziroma borderline osebnostne motnje in ne upošteva "nasprotnih dokazov obrambe v smeri obsojenčeve neprištevnosti" in ker (2) sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov v smeri podrobnejših zdravniških preiskav (EEG, CT, magnetna resonanca, zaslišanje psihologinje itd.) in ker tudi ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe, da se z izvedencema farmakologije in sodne psihopatologije preveri medsebojen vpliv zdravil (tetidis in bensedin) ter alkohola na obsojenčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja svojega ravnanja.

Zagovornik s temi navedbami ne uveljavlja kršitev zakona, pač pa izraža dvome v verodostojnost in zanesljivost dokazov (izvedensko mnenje) ter v pravilnost in popolnost ugotovljenih odločilnih dejstev (duševna motnja, stopnja prištevnosti). Vse to pa sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, zaradi česar Vrhovno sodišče teh navedb iz že navedenih razlogov ni upoštevalo.

Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da so se sodišča prve, druge in tretje stopnje na podlagi ocenjenih dokazov obrazloženo opredelila do vseh relevantnih vprašanj v zvezi z obsojenčevo kazensko odgovornostjo in v tem okviru izrecno tudi do obsojenčeve prištevnosti kot sestavine kazenske odgovornosti. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju biološkega pogoja prištevnosti oprlo na ugotovitve izvedenca psihiatra docenta dr. S.Z. in upoštevalo kot obsojenčeve duševne motnje njegove osebnostne svojskosti, ki jih je ugotovil izvedenec psihater, in njegovo vinjenost v času storitve kaznivih dejanj, ki pa ni dosegala stanja patološkega opoja ali kakšne drugačne abnormne pijanosti. Ugotovilo je, da je bila zaradi navedenih motenj obsojenčeva sposobnost razumevanja svojega ravnanja nebistveno zmanjšana, da pa je bila bistveno zmanjšana njegova sposobnost obvladovanja zaradi alkoholiziranosti. Sodišči druge in tretje stopnje sta se kot pritožbeni sodišči strinjali s takšno presojo in poudarili, da s tem v zvezi ni bilo potrebno izvajati dokazov, ki jih je predlagala obramba in ki jih ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje je ob tem tudi omenilo, da je že obsojenčev lečeči zdravnik dr. C.G. na zaslišanju natančno pojasnil vpliv zdravil na obsojenčevo duševno stanje in da zaradi tega nadaljnje izvajanje dokazov v tej smeri ni potrebno.

Navedlo je tudi razloge, zakaj v zvezi z razčiščevanjem obsojenčeve prištevnosti niso potrebne predlagane zdravniške preiskave. Enako je tudi sodišče tretje stopnje poudarilo, da ni nikakršne podlage za sklicevanje na obsojenčevo neprištevnost kot tudi ne potrebe po nadaljnji izvedbi predlaganih dokazov.

Po navedenem Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene zagovornikove navedbe, "da so sodbe ostale brez bistvenega razloga, to je biološkega pogoja prištevnosti", s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP. Obrazložitvam izpodbijanih sodb v zvezi z obsojenčevo prištevnostjo navedenih kršitev ni mogoče očitati.

Druga točka zahteve za varstvo zakonitosti je namenjena kritiki sprejemanja in izvajanja dokazov. Vložnik zahteve sodiščem očita:

1. da so neutemeljeno zavrnila dokazne predloge obrambe za izvedbo razbremenilnih dokazov, ki so po navedbah zagovornika pravno relevantni in izkazani s potrebno stopnjo verjetnosti;

2. da je bil neutemeljeno zavrnjen predlog obrambe za neposredno zaslišanje oškodovancev na glavni obravnavi, ker za branje zapisnikov na glavni obravnavi o njihovih izpovedbah niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP; in

3. da obsojencu v postopku tudi nikoli ni bilo omogočeno neposredno zaslišanje oškodovancev in izpodbijanje njihovih izpovedb, s čimer naj bi bila prav tako kršena njegova pravica obrambe.

V zvezi z navedenimi trditvami zagovornik uveljavlja kršitve 5. člena ZKP, 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) ter d. točke 3. odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) kot tudi kršitev 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP. Pri utemeljitvi navedenih kršitev se zagovornik sklicuje tudi na odločbi Ustavnega sodišča RS Up 39/93 z dne 8.6.1995 in Up 41/94 z dne 22.12.1994 ter Ustavno kazensko procesno pravo avtorjev Boštjana M. Zupančiča in ostalih v zvezi z obravnavano problematiko.

Pri odločanju o tem delu zahteve za varstvo zakonitosti je vrhovno sodišče izhajalo iz pravnih izhodišč, ki bodo predstavljena v nadaljevanju obrazložitve.

V 29. členu Ustave so primeroma našteta minimalna pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku. Po 3. alinei te določbe je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, kar je bistven element pravice do poštenega sojenja. Iz meril, izoblikovanih v ustavno-sodni praksi, izhaja, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V navedenem okviru je sodišče dolžno izvesti dokaz, ki je materialno pravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče tako ne sme zavrniti izvedbe predlaganega dokaza, ki izpolnjuje navedena merila in s katerim bi bilo mogoče po navedbah obrambe potrditi ali zanikati obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega prava v določeni kazenski zadevi. V nejasnih situacijah mora sodišče v dvomu šteti, da je dokazni predlog v korist obdolženca. Sodišče po navedenem torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga lahko zavrne, če je očitno, da ne more biti uspešen oziroma če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage in da predlagani dokaz stanja stvari ne spreminja.

Vprašanje, ali konkreten kazenski postopek ustreza standardu poštenega postopka, kar zadeva obdolženčevo pravico do izvajanja dokazov, je treba presojati tudi iz vidika pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki v ustavi ni izrecno navedeno, vsebuje pa ga že omenjena konvencija (EKČP, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Ta v točki d 3. odstavka 6. člena obdolžencu zagotavlja, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič. Skladno z 8. členom Ustave se EKČP uporablja neposredno. Navedena določba pomeni konkretizacijo načela enakih orožij, njeno bistvo pa je v tem, da mora imeti obdolženec v kazenskem postopku zadostne možnosti za zaslišanje in izpodbijanje obremenilnih prič.

Neposredno izvajanje dokazov je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek. V skladu z načelom neposrednosti se dokazi praviloma izvajajo neposredno, posredno pa le izjemoma v primerih, ki jih določa zakon. Med takšne sodi tudi določba 1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP, po kateri je mogoče dokaze po odločbi senata na glavni obravnavi izvajati tudi posredno z branjem zapisnikov zaslišanih oseb; glede na obravnavani primer tudi tistih, ki prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno vabljene. V duhu spoštovanja pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku je treba te izjeme, ki sicer pomenijo zakonsko dopustno odstopanje od načela neposrednosti, izvajati ozko ter obdolžencu zagotoviti primerne in zadostne možnosti (pri tem ni pomembno, ali jih je tudi izkoristil), da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izjave dale; to mu, kot je že bilo omenjeno, zagotavljajo citirane konvencijske in ustavne določbe.

Prva kršitev obsojenčeve pravice obrambe, ki jo vložnik zahteve dovolj določno zatrjuje, se nanaša na zaslišanje (preživelih) oškodovancev I.R., R.R. in V.T. Sodišče prve stopnje naj bi s tem v zvezi kršilo določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, ker je na glavni obravnavi prebralo zapisnike o zaslišanju teh oškodovancev v preiskavi, čeprav je po navedbah zagovornika to določbo treba razlagati ozko in jo uporabiti samo tedaj, "ko objektivne okoliščine onemogočajo izvedbo dokaza, ne pa tudi v primeru, ko so priče pripravljene priti, kot izhaja iz njihovih obljub". Zaradi takšne posredne izvedbe dokazov obdolžencu tudi ni bilo omogočeno, da oškodovance zaslišuje, kot mu zagotavlja pravno jamstvo citirane konvencije; v tem zagovornik vidi tudi absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Pravnomočna sodba ugotavlja, da so bili imenovani oškodovanci skladno z določbami o mednarodni pravni pomoči po zaprosilu preiskovalnega sodnika iz Novega mesta zaslišani pred Okrožnim sodiščem v Šabcu in da preiskovalni sodnik zaprošene države zagovornika (in obsojenca) o tem, kje in kdaj bo zaslišanje prič, ni obvestil. Vsi oškodovanci, so bili iz Srbije dvakrat pravilno vabljeni na glavno obravnavo dne 5.4.2000 in 24.5.2000 (na prvo glavno obravnavo je bil vabljen tudi M.R., ki je kasneje umrl). Obakrat so bila vabila izkazana s povratnicami, sodišče pa je bilo seznanjeno tudi s pojasnili oškodovancev o razlogih za neudeležbo na glavni obravnavi (zdravstveno stanje posameznih oškodovancev, pretresenost zaradi dogodkov). V navedeni procesni situaciji je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog zagovornika za neposredno zaslišanje oškodovancev in na glavni obravnavi prebralo zapisnike o njihovih izpovedbah v preiskavi. Obe pritožbeni sodišči sta ocenili, da obsojenčeve pravice obrambe s tem niso bile kršene oziroma da so bili izpolnjeni formalni zakonski pogoji iz 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP za posredno izvajanje dokazov.

Glede na navedena pravna izhodišča in ugotovljena dejstva je sicer treba pritrditi oceni izpodbijane pravnomočne sodbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, da so bili izpolnjeni formalni zakonski pogoji za branje zapisnikov iz preiskave (prebivanje prič v tujini, pravilno vabljenje, priče se vabilu niso odzvale). Pri pričah, ki prebivajo v tujini, ni pomembno, ali na glavno obravnavo ne morejo priti ali bi le težko prišle k sodišču. Podobno tudi načelna pripravljenost prič, na katero se sklicuje vložnik zahteve, da bi prišle na glavno obravnavo, sama zase ne more biti odločilna, toliko bolj, ker si mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Ker navzočnost oškodovancev na glavni obravnavi po zakonu ni obvezna, je razumljivo, da sodišče prve stopnje s takšno posredno izvedbo dokazov tudi ni kršilo 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar zatrjuje zagovornik. Tako se pokaže, da ta del zagovornikovega očitka v zvezi s kršitvijo pravice obrambe ni utemeljen (točka 2).

Strinjati pa se je treba z zagovornikovimi navedbami pod točko 3, da obsojencu v nobeni fazi kazenskega postopka ni bila dana možnost, da sodeluje pri izvedbi dokazov - zaslišanju oškodovancev in da izpodbija njihove obremenilne izpovedbe. Ob upoštevanju že navedenega, da je obdolžencu med postopkom treba omogočiti, da zaslišuje obremenilne priče, kot mu zagotavlja omenjena konvencijska določba in da posredna izvedba dokazov ne sme poseči v to obdolženčevo pravico, je tako treba pritrditi vložniku zahteve, da je bila s tem v formalnem pogledu kršena obsojenčeva pravica obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Pravica do zaslišanja in izpodbijanja obremenilnih prič ni absolutna in obrambi ne daje neomejenih možnosti, da vselej in brez omejitev doseže takšno zaslišanje. Sodišče namreč tudi v teh primerih prosto presoja, ali je verjetno, da bi takšno zaslišanje priče odločilno vplivalo na izid postopka. Kot je že bilo omenjeno, je dolžnost obrambe, da v postopku na prvi stopnji s potrebno stopnjo verjetnosti izkaže, da bo predlagani dokaz uspešen, v pritožbenem postopku pa možnost vplivanja na pravilnost in zakonitost sodbe v primeru zavrnitve takšnega dokaza. Možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe pa mora izkazati tudi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, če je enako kršitev uveljavljal že v pritožbenem postopku, pa se z odločitvijo sodišča o tem vprašanju ne strinja. Tega pa zagovornik v obravnavanem primeru ni izkazal, kar pomeni, da kršitev pravice obrambe zaradi posredne izvedbe dokazov ni bistvena in zato izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče očitati nezakonitosti v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

S presojo vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo (prikrajšanje obdolženca v postopku za neposredno zaslišanje obremenilnih prič - oškodovancev) ter vplivom te kršitve na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe sta se izčrpno ukvarjali obe pritožbeni sodišči, tako sodišče druge kot tretje stopnje. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da so bili v postopku izvedeni številni dokazi, da izpovedbe oškodovancev pri presoji obsojenčeve krivde niso edini in tudi ne ključni dokaz, da so bili nekateri dokazi, ki jih je predlagala obramba zavrnjeni, ker niso izpolnjevali zahtevanih kriterijev in da po oceni sodišč zavrnitev dokazov obrambe ni vplivala na pravilnost sodbe. Iz obrazložitve odločb pritožbenih sodišč tudi izhaja, da so bile izpovedbe oškodovancev (ti so bili dvakrat zaslišani v preiskavi) podrobne in prepričljive, da so povedali vse, kar so zaznali in da je obramba imela možnost dajati pripombe na njihove izpovedbe ter izpodbijati njihovo verodostojnost in zanesljivost. Zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ostaja na ravni splošnega očitka kršitve zakona zaradi zavrnitve predloga za neposredno zaslišanje oškodovancev. Čeprav obrambi ni bila dana možnost neposrednega izpodbijanja obremenilnih prič, se zagovornik ne v pritožbah kot v zahtevi za varstvo zakonitosti ni določno izjavil o tem, katera odločilna dejstva bi želel dokazovati, zato po oceni Vrhovnega sodišča ni uspel izkazati vpliva ugotovljene kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Posplošeno zatrjevanje, da so oškodovanci "neposredni udeleženci in žrtve" zatrjevane kršitve ne utemeljuje.

V zvezi z vprašanjem, ali so bili izpolnjeni pogoji za izvedbo (ostalih) dokazov, ki jih je predlagala obramba (točka 1), vložnik zahteve trdi, da je med dosedanjim postopkom izkazal obstoj obeh izločitevnih kriterijev: pravno relevantnost in potrebno stopnjo verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov odločilno vplivala na dejanske zaključke in privedla do obsojenčeve oprostitve. Zato zagovornik, kot navaja, "ponavlja grajo sodišč", ki naj bi z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe kršili obsojenčevo pravico obrambe in tudi zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje. V nadaljevanju obrazložitve zahteve na četrti strani zagovornik našteva dokazne predloge, ki so bili po njegovem neutemeljeno zavrnjeni in nato v točkah od 1 do 9 obrazloženo navaja (ponavlja) okoliščine in dejstva, ki po njegovem porajajo utemeljen dvom v potek dogajanja, kot ga ugotavlja pravnomočna sodba ter v obstoj obsojenčeve prištevnosti.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da so sodišče prve stopnje in obe pritožbeni sodišči v okviru svojih pooblastil o vseh dokaznih predlogih obrambe odločala na predpisan način, da so navedla obširne in podrobne razloge za njihovo zavrnitev ter ugotovila oziroma ocenila, da obramba ni uspela izkazati dovolj visoke stopnje verjetnosti, da bi izvedba predlagani dokazov lahko vplivala na drugačno razsodbo sodišč in da zavrnitev dokazov tudi ni vplivala na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Vložnik zahteve v tem delu v bistvu zgolj obširno ponavlja svoje ugovore oziroma pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov in ne navaja nobenih novih in konkretnih okoliščin, s katerimi bi izpodbijal argumentacijo pravnomočne sodbe, da izvedba predlaganih dokazov ni potrebna. Tako se pokaže, da tudi te zagovornikove navedbe sodijo v okvir izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo pretreseno na treh stopnjah, tega pa v tem postopku, kot že rečeno, ni mogoče izpodbijati.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov tega postopka temelji na določbah 98.a in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje pravnomočne sodbe.