11/2-1993

S K L E P

Ustavno sodišče je na seji dne 11/2-1993 obravnavalo pobudo Matjaža Gerlanca iz Velenja in

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče ne sprejme pobude in ne začne postopka za oceno ustavnosti zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92).

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnik je s prvo vlogo izpodbijal ustavnost 13.a člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije predvsem zaradi tega, ker omogoča pridobitev državljanstva tudi tistim, ki so že državljani drugih držav. Ti dvojni državljani imajo po mnenju pobudnika vse pravice, praktično pa nobenih dolžnosti. Zato meni, da taka ureditev nasprotuje ustavnemu načelu o enakosti vseh pred zakonom. Z drugo vlogo pa je pobudnik razširil svojo pobudo na celoten zakon o državljanstvu Republike Slovenije in predlaga, naj ga ustavno sodišče razveljavi, s tem pa tudi vse odločbe o pridobitvi državljanstva po 25/6-1991. Ta predlog utemeljuje z navedbo, da je na podlagi tega zakona pridobilo državljanstvo Republike Slovenije 170.000 novih državljanov, od katerih vsaj devetdeset odstotkov ni slovenskega rodu. To pa je po njegovem mnenju v nasprotju s preambulo ustave in z njenim 3. členom. Zakonu tudi očita, da ga ni sprejel narod z referendumom ali na podlagi novih volitev. Zaradi tega se počuti prikrajšanega oziroma manjvrednega v primerjavi s tistimi, ki so pridobili dvojno državljanstvo, oziroma z ekonomskimi migranti iz drugih republik prejšnje Jugoslavije, ki so s pridobitvijo državljanstva dobili enake pravice kot on, ki je pripadnik slovenskega naroda, ki je uveljavil svojo državnost.

Po določbi drugega odstavka 162. člena ustave Republike Slovenije da lahko vsakdo pobudo za začetek postopka pred ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Izkazan pravni interes pobudnika je torej z ustavo določena procesna predpostavka za začetek postopka pred ustavnim sodiščem na podlagi pobude.

Pri oceni te pobude je ustavno sodišče ugotovilo, da pobudnik ni izkazal svojega pravnega interesa. Ta je izkazan tedaj, ko je očitno, da gre za pobudnikov lastni interes, torej njegov osebni in neposredni interes, ki ga pravo priznava in varuje. Pobudnik pa svojo pobudo utemeljuje s tem, da zakon omogoča pridobitev dvojnega državljanstva, s čimer naj bi tem dvojnim državljanom dajal večje pravice kot drugim državljanom in nikakršnih dolžnosti. Utemeljuje jo tudi s tem, da je omogočil pridobitev državljanstva ekonomskim migrantom neslovenskega rodu in s tem, da se zaradi vsega tega počuti prikrajšanega oziroma manjvrednega. Pobudnik torej opira svoj pravni interes na domnevni pravni položaj drugih in ne na svojega; tudi z ugoditvijo njegovemu predlogu se njegov pravni položaj ne bi spremenil in zaradi tega ne bi mogel pridobiti neposredne in osebne pravne koristi. Njegov osebni občutek prikrajšanosti oziroma celo manjvrednosti pa zaradi razlogov, ki jih je navedel, ne zadošča, da bi izkazal svoj pravni interes, saj teh razlogov pravo ne priznava in jih ne varuje.

Sicer pa je ustavno sodišče že odločilo o ustavnosti 13.a člena tega zakona, katerega ustavnost izpodbija pobudnik, in ga z odločbo U-I-69/92 z dne 10/12-1992 z odložnim rokom razveljavilo. Vendar tega ni storilo zaradi razlogov, ki jih navaja pobudnik, temveč zato, ker je ocenilo, da je v nasprotju tako z legalitetnim načelom, določenim v drugem odstavku 120. člena ustave, kot tudi s 25. členom ustave. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 162. člena ustave in 7. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije, ob uporabi 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76).

P r e d s e d n i k

dr. Peter Jambrek

Ločeno mnenje sodnika mag. Krivica

Ne strinjam se z ugotovitvijo, da pobudnik ni izkazal svojega lastnega, osebnega pravnega interesa za izpodbijanje zakona o državljanstvu. V primeru, da bi se izkazala za utemeljeno pobudnikova trditev, da zakon dvojnim državljanom daje večje pravice kot drugim in nikakršnih dolžnosti, o čemer sam sicer dvomim, bi bil pobudnik lahko prizadet v svoji pravici do enakosti pred zakonom, če bi ta neenakost presegala razumne in nujne razlike, ki bi bile še dopustne z gledišča načel, ki jih ne glede na to, ali so izrecno zapisana v ustavah ali ne, priznava in upošteva moderna ustavnosodna praksa in teorija: načela dopustnosti omejitev ustavnih pravic enih s pravicami drugih ali z interesi demokratične državne in družbene skupnosti, načela sorazmernosti v teh omejitvah, torej prepovedi prekomernih omejitev, ki za zavarovanje druge ogrožene pravice niso nujno potrebne in jo brez potrebe prekomerno omejujejo itd. Z odstranitvijo take neenakosti, če bi se ugotovilo, da res obstaja, bi se njegov pravni položaj torej spremenil - iz neenakega v enakega (glede na neenakost v zatrjevanem pogledu). Ne strinjam se torej z ugotovitvijo, da pobudnik opira svoj pravni interes na domnevni pravni položaj drugih in ne na svojega: opira ga ravno na primerjavo svojega pravnega položaja s pravnim položajem dvojnih državljanov - z zatrjevanjem, da ga prav razlika v teh dveh pravnih položajih prizadeva v njegovi ustavni pravici do enakosti pred zakonom.

Iz navedenega mojega stališča še ne sledi, da so morebitne večje pravice dvojnih državljanov že same po sebi nujno v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom - zlasti če so utemeljene v specifičnem pravnem položaju posamezne kategorije dvojnih državljanov, ki bi bili brez dvojnega državljanstva morda neutemeljeno prikrajšani v nekaterih svojih pravicah in torej diskriminirani. Tak bi bil morda lahko npr. hipotetični primer že dolgo tu živečega in s slovensko državljanko poročenega Makedonca, Hrvata, Srba itd., ki se ob poroki ni mogel zavedati, da ga bo kasnejši politični razvoj zaradi take poroke pripeljal v dilemo: ali se odreči državljanstvu svoje žene in otrok oziroma ne zaprositi zanj (in s tem postaviti pod vprašaj vzajemne možnosti dedovanja nepremičnin) ali se odreči svojemu državljanstvu po rojstvu (in s tem možnosti dedovanja nepremičnin po starših in drugih sorodnikih - če med državama ne bo prišlo do vzajemnosti na tem področju). Nekdo, ki se poroči s tujo državljanko, s tem seveda sprejme tudi tako tveganje in se zoper to najbrž ne more sklicevati na načelo enakosti pred zakonom - poroka Makedonca s Slovenko pred razpadom Jugoslavije pa ni bila poroka s tujo državljanko, zato dopuščanje dvojnega državljanstva v takih primerih (že po samem zakonu ali pa po upravni praksi) morda ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom, ampak je - ravno nasprotno - morda nujno prav zaradi spoštovanja tega načela.

Ali je z izpodbijano zakonsko ureditvijo pobudnikova pravica do enakosti pred zakonom v resnici kršena ali ne, bi bilo šele treba ugotoviti - po zgoraj navedenih kriterijih, ki se v takih primerih uporabljajo pred ustavnimi sodišči razvitih demokratičnih držav in tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Pobudniku morda v postopku ne bi uspelo dokazati, da izpodbijani zakon krši njegovo ustavno pravico - ni pa mu mogoče zanikati pravnega interesa, da to poskusi.

S o d n i k

mag. Matevž Krivic