Jedro

Tožnica je v zapuščinskem postopku izjavila, da nima nobenih zahtevkov iz tega postopka. Takšna izjava predstavlja odpoved dedovanju in je nepreklicna. Svoje dedne pravice zato ne more več uveljavljati v pravdi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Tožeča stranka je v tej pravdi med drugim uveljavljala svojo dedno pravico po pokojnem B. B. Po navedbah tožbe je bila njegova izvenzakonska partnerka in tako njegova zakonita dedinja. Ker je pokojni preživel svojega očeta A. B. je zahtevala tudi delež, ki bi v zapuščinskem postopku po njem pripadel B. B. Zapuščinski postopek, v katerem je bila tožnica sicer napotena na pravdo, a v tožbe v danem roku ni vložila, je bil pravnomočno končan, vendar pa po mnenju tožnice to ni ovira, da tožnica ne bi mogla sprožiti pravdnega postopka. Podlago za takšno stališče vidi v določbi petega odstavka 213. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/01, ZD).

Sodišče prve stopnje je izdalo delno in vmesno sodbo. V delni sodbi je ugotovilo, da je tožnica sodedinja po pokojnem B. B. do polovice zapuščine, po pokojnem A. B. pa do ene četrtine zapuščine. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je tožnica solastnica nepremičnin, vpisane pri vl. št. 203 k.o... do 1/4, nepremičnin v vl. št. 212 k.o... do 1/8 in nepremičnin vl. št. 268 k. o... do 1/2. Prav tako je upravičena razpolagati z delnicami v P.I.D. ... v nominalni vrednosti 150.000 SIT. Ugodilo je tudi tožničinemu zahtevku za izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin za vpis zgoraj navedenih nepremičnin v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženk ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je odgovorilo tudi na v pritožbi ponovljen očitek, češ da se je tožnica odpovedala dedovanju, ker ni vložila pravočasne tožbe na ugotovitev obstoja izvenzakonske skupnosti ter ji zapuščinsko sodišče zato ni priznalo dedne pravice. Odgovorilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in sicer peti odstavek 213. člena ZD.

Zoper to sodbo v zvezi z delno sodbo sodišča prve stopnje vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v delu, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Slednjo izpodbija v celoti (tj. točko I izreka odločbe sodišča prve stopnje).

Zahteva uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker nobeno od sodišč ni uporabilo 133. in 138. člena ZD, obe sodišči pa sta nepravilno uporabili 141. člen ZD v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 72. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR).

Zapuščino ima po 141. členu ZD pravico zahtevati le zapustnikov dedič. Obe toženki sta ves čas postopka zatrjevali, da se je tožnica dediščini po pokojnem B. B. odpovedala. Tožnica je po tem, ko jo je sodnica v zapuščinskem postopku pozvala, da se izjasni, ali je vložila tožbo, na katero je bila napotena, odločno pojasnila, da tožbe ni vložila, da nima nobenega zahtevka iz tega postopka, da naj jo pustijo pri miru ter da bo, če bo potrebno, po končanem zapuščinskem postopku, vložila tožbo za tisto, kar je vložila v te nepremičnine. Iz istega zapisnika še izhaja, da je sodnica tožnici pojasnila, da potem ne bo dedinja po B. B. Tožnica se je torej odpovedala dediščini v skladu s 133. členom ZD in tekom postopka ni zatrjevala, da bi zahtevala razveljavitev te izjave. Torej se v skladu s 133. členom ZD šteje, da tožnica sploh ni bila dedič. Sodišči bi zato morali uporabiti pravila 133., 138. in 141. člena ZD ter zahtevek tožnice v tem delu zavrniti.

Zahteva poleg tega uveljavlja napačno uporabo pravil o zastaranju. Zastaralni roki, v katerih zastara pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, so različni glede na to, ali je posestnik pošten ali nepošten. V drugem in tretjem odstavku 72. člena ZTLR je določeno, da je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Domneva se, da je posest dobroverna. Tožeča stranka med postopkom ni navajala, da bi bili toženki nedobroverni. Prvo sodišče je zaključilo, da naj bi bili toženki nedobroverni zato, ker sta sedanjo tožnico kot dedinjo navedli v smrtovnici. Vendar pa obe toženki po tem, ko je tožnica dala izrecno izjavo, da nima nobenega zahtevka iz tega (zapuščinskega) postopka, nikakor nista mogli vedeti, da stvar, ki sta jo pridobili na podlagi sklepa o dedovanju, ni njuna. Subjektivni zastaralni rok po prvem odstavku 141. člena ZD je eno leto. Zahteva navaja, da je ta začel teči najkasneje 18. maja 1998, ko je tožnica izvedela tako za svojo pravico kot za posestnika. Takrat je namreč prejela sklep o prekinitvi zapuščinskega sodišča ter o napotitvi na pravdo. Tožbo je vložila 16.6.1999, torej po preteku zastaralnega roka.

Vrhovna državna tožilka sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da bo pritožbi toženk zoper delno sodbo ugodeno in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnjen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na pomen dedne izjave v obravnavani zadevi. 133. člen ZD določa, da se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave. Nižji sodišči sta ugovor toženk, češ da je tožnica v zapuščinskem postopku podala takšno izjavo, zavrnili. Pri presoji tožničinega ravnanja v zapuščinskem postopku pa sta se osredotočili samo na okoliščino, da tožnica ni v roku sprožila pravde, na katero je bila napotena v tistem postopku. Nato sta uporabili pravilo petega odstavka 213. člena ZD, po katerem v primeru, če je zapuščinsko sodišče opravilo zapuščinsko obravnavo, ker se stranka ni ravnala po napotitvenem sklepu sodišča, to ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda po pravnomočnosti odločbe zapuščinskega sodišča. Vendar pa sta nižji sodišči pri tem očitno spregledali, da pravilo, ki izhaja iz petega odstavka 213. člena ZD, ne daje odgovora na sleherno ravnanje udeleženca zapuščinskega postopka. Navedena določba zgolj preprečuje sklepanje, po katerem bi se štelo, da se je dedič, ki ni pravočasno sprožil pravde, na katero je bil napoten, odpovedal dediščini. Nobene podlage pa ni za uporabo tega pravila, kadar ravnanje potencialnega dediča ni zgolj konkludentno, marveč ko obenem poda tudi izjavo, ki jo je mogoče obravnavati kot dedno izjavo. Takšno izjavo dediča ali potencialnega dediča v zapuščinskem postopku je treba presojati tudi v luči 133. člena ZD.

V zapuščinski zadevi je tožnica na vprašanje sodnice ali je sprožila pravdo, odločno odgovorila, da tožbe ni vložila, da nima nobenega zahtevka iz tega postopka, da naj jo pustijo pri miru, če bo potrebno pa bo po končanem zapuščinskem postopku vložila tožbo za tisto, kar je vložila v te nepremičnine. Sodnica je tožnici pojasnila, da ji v primeru, ko ni ugotovljena njena izvenzakonska skupnost s pokojnim, ne pripada dedna pravica.

Takšno procesno ravnanje v bistvenem presega golo opustitev sproženja pravde, o katerem govori peti odstavek 213. člena ZD v delu, ki se nanaša na položaj iz četrtega odstavka istega člena. Gre za izjavo volje, katere pravni pomen je naslednji: pojasnilo, da dedinja tožbe ni vložila, da dalje nima nobenih zahtevkov v tem postopku, da pa bo morebiti kasneje uveljavljala zahtevek (bodisi obligacijski bodisi stvarnopravni; op. vrh. sodišča) za tisto, kar je vložila v nepremičnine, ki sodijo v zapuščino.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v takšni izjavi jasno vsebovana odpoved dediščini. Člen 133. ZD, ki ga nižji sodišči nista uporabili, pa bi ga glede na dejanske okoliščine zadeve morali uporabiti, vsebuje le eno obličnostno zahtevo - tj, da je izjava naslovljena na sodišče, časovni okvir, v katerem jo je mogoče dati, pa je zamejen s koncem zapuščinske obravnave. Izjavo je mogoče dati pisno ali ustno na zapisnik. Prav tako ni pomembno, katere izraze dedič pri tem uporabi (da se odpoveduje dediščini, da ne želi ničesar, da ne sprejema ničesar, da ničesar ne uveljavlja, da ničesar ne zahteva, da noče dedovati itd.). Pomembno je, da je iz nje razvidno, da dedič ne želi oziroma ne sprejema dediščine (torej nobenih pravic in obveznosti v zvezi z zapuščino). To pa ne pomeni, da se obenem odpoveduje morebitnim zahtevkom, ki jih je imel zoper zapustnika in so sedaj prešli zoper njegove dediče (npr. stvarnopravni in obligacijski zahtevki). Gre za dve popolnoma ločeni pravni razmerji. Izjave potencialnega dediča, da v zapuščinskem postopku, v katerem se odloča prav o tem, kaj predstavlja dediščino in komu bo pripadla, nima nobenih zahtevkov, ni mogoče razlagati drugače, kakor da se dediščini odpoveduje. Vsakršna drugačna razlaga, ki bi dediču omogočala, da svojo dedno pravico navzlic tako izraženemu stališču (katerega posledica je izdaja sodne odločbe - sklepa o dedovanju), uveljavlja kasneje v pravdi, bi pomenila hudo zlorabo pravice ter bi bila z vidika pravne varnosti nesprejemljiva.

Zahteva zato utemeljeno opozarja na napačno uporabo materialnega prava. Tožničina izjava v zapuščinskem postopku predstavlja odpoved dediščini (133. člen ZD), ki je nepreklicna (138. člen ZD), zaradi česar tožnica v tem postopku ne more uspešno zahtevati zapuščine (141. člen ZD). Napačna uporaba materialnega prava je podana, ker nižji sodišči nista uporabili prej navedenih pravil o odpovedi dedovanju. Pri tem sta se zmotno sklicevali na določbo petega odstavka 213. člena ZD.

Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, sta nižji sodišči izjavo, ki je vsebovana v zapisniku zapuščinskega sodišča, očitno šteli za pravno nerelevantno. Nista je povzeli v dejansko podlago sodbe ter tako ni mogla biti predmet dvostopenjskega obravnavanja. Gre za položaj, ko je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To je vrhovnemu sodišču narekovalo razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje v delu, ki ga je izpodbijala zahteva (drugi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). Glede na povedano posebni napotki sodišču prve stopnje za ponovno sojenje niso bili potrebni.