Jedro

Pravdno sodišče je glede ugotovitve povzročitelja škode in njegove odgovornosti, v skladu s 3. odstavkom 12. člena ZPP, vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Iz te pa izhaja, da je bil toženec spoznan za krivega, da je s kovinsko palico udaril tožnico po glavi in ji s tem povzročil zlom lobanje in raztrganino glave oz. hudo telesno poškodbo. Tudi zatrjevana vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka je v pravdnem postopku brez pomena. Le v obnovljenem kazenskem postopku spremenjena obsodilna sodba bi bila upoštevna in sicer kot razlog za obnovo pravdnega postopka (8. točka 421. člena ZPP).

Tako individualne posebnosti obravnavane škode (dolgo bolečinsko obdobje, trajnost glavobolov, poškodba občutljivega dela telesa, hud strah - celo strah za življenje, omejitve v življenjskih aktivnosti zaradi katerih je tožnica prizadeta pri vsakodnevnih opravilih) kot tudi primerjava z odškodninami za enako škodo, izkazujejo primernost dosojene odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici denarno odškodnino za povzročeno negmotno škodo v znesku 1.100.000,00 SIT in sicer za telesne bolečine 300.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 650.000,00 SIT. Od dosojenega zneska je tožnici priznalo tudi zakonite zamudne obresti od 2.6.1994 dalje, njen višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, ugodilo pa je pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je tožencu naložilo v plačilo še 500.000,00 SIT odškodnine.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil predlog za obnovo kazenskega postopka, ki utegne pripeljati do toženčeve oprostitve. Uspelo mu je najti priči, ki bosta lahko potrdili, da ga sploh ni bilo na kraju, kjer je bila tožnici povzročena škoda. Po toženčevem mnenju dosojena odškodnina ne predstavlja pravičnega zadoščenja, sodišče pa tudi ni ugotovilo in razmejilo katere od posledic je pripisati udarcu s cevjo, katere pa ostalim udarcem V. P. Ne strinja se s sodiščem, ki je vso škodo pripisalo izključno njemu, prav tako pa se ne strinja z izvedenskim mnenjem, ki je vse posledice pripisalo le enemu udarcu. Gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi navedenimi v razlogih sodbe in med izpovedbami prič, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo tožničinega prispevka k nastanku škode, prav tako pa tudi ni upoštevalo fotografij, iz katerih izhaja, da tožnica opravlja ravno tista dela, ki jih po zdravnikovih ugotovitvah ne bi smela. Dosojena odškodnina je neutemeljena ali vsaj občutno previsoka.

V skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje pa tudi nimata pomanjkljivosti, ki jima jih očita toženec z uveljavljanjem bistvene kršitve določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Revizijske trditve, ki se nanašajo na ugotovitve kdo je povzročitelj škode in kako je bila škoda povzročena, vsebinsko predstavljajo nedovoljen poskus izpodbijanja dejanske podlage izpodbijanih odločitev v revizijskem postopku (3. odstavek 385. člena ZPP), ne pa uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka, zato ne morejo biti upoštevne. Očitno pa je treba ponovno poudariti, da je pravdno sodišče, glede ugotovitve povzročitelja škode in njegove odgovornosti, v skladu s 3. odstavkom 12. člena ZPP, vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Iz pravnomočne kazenske sodbe Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Mariboru opr.št. III K 465/90 z dne 26.3.1991 pa izhaja, da je bil toženec spoznan za krivega, da je s kovinsko palico udaril tožnico po glavi in ji s tem povzročil zlom lobanje in raztrganino glave oz. hudo telesno poškodbo. Tudi zatrjevana vložitev predloga za obnovo kazenskega postopka je v pravdnem postopku brez pomena. Le v obnovljenem kazenskem postopku spremenjena obsodilna sodba bi bila upoštevna in sicer kot razlog za obnovo pravdnega postopka (8. točka 421. člena ZPP).

Neutemeljena pa je tudi revizijska graja uporabe materialnega prava, ki se nanaša na odločitev o višini odškodnine za ugotovljeno tožničino negmotno škodo: za telesne bolečine (400.000,00 SIT), za strah (200.000,00 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (1.000.000,00 SIT), in ki izvira iz zgoraj navedenih poškodb.

Iz revizijskega preizkusa odmere odškodnine izhaja, da so bila v izpodbijani odločitvi pravilno upoštevana merila za določitev pravične denarne odškodnine, ki so določena v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih. Po navedenih merilih je treba upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje oziroma razpon med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje.

Sodišči prve in druge stopnje sta izčrpno ugotovili okoliščine, ki vplivajo na uporabo navedenih meril. Tako individualne posebnosti obravnavane škode (dolgo bolečinsko obdobje, trajnost glavobolov, poškodba občutljivega dela telesa, hud strah - celo strah za življenje, omejitve v življenjskih aktivnosti zaradi katerih je tožnica prizadeta pri vsakodnevnih opravilih) kot tudi primerjava z odškodninami za enako škodo, izkazujejo primernost dosojene odškodnine.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o tožničinih stroških odgovora na revizijo temelji na določilih 1. odstavka 166. člena ZPP in 1. odstavka 155. člena ZPP.