Jedro

Pri presoji izpolnjevanja pogojev za prizanje republiške priznavalnine na področju kulture gre za strokovno vprašanje pri katerem ima tožena stranka na voljo določeno polje proste presoje, mora pa biti odločitev obrazložena do takšne mere, da omogoča preizkus ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, št. 1030-3/2016/6 z dne 3. 6. 2016 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožeči stranki ne dodeli republiške priznavalnine. Iz obrazložitve izhaja, da je njeno vlogo obravnavala strokovna komisija za področje glasbe, ki meni, da je tožeča stranka s svojim minulim delom na področju glasbe sicer prispevala k slovenski kulturi kot pevka slovenske zabavne glasbe, da pa posebej pomembnega prispevku k slovenski kulturi skladno z 2. členom Uredbe o republiških priznavalninah ( v nadaljevanju Uredba), glede na pogoje za dodelitev republiške priznavalnine iz 3. člena Uredbe, njeno delo ne izkazuje. Tožeča stranka je v Sloveniji delovala daljše delovno obdobje in komisija njeno delo označuje kot prepoznavno, vendar s strokovnega vidika njeno delo ni pomenilo posebnega dosežka na področju glasbe. Za svoje delo je sicer prejela nekaj priznanj, ki pa jih komisija ne more označiti kot pomembna domača in tuja priznanja oz. nagrade za dosežke na področju kulture. Komisija tudi ugotavlja, da njeno delovanje ni bilo dokumentirano s kritičnimi odmevi strokovne javnosti oz. vrednotenji v strokovni literaturi. Tožeča stranka je po tem, ko je bila seznanjen z mnenjem komisije, svojo vlogo dopolnila z dokumentacijo Radia Ljubljana s podatki o posnetkih njenih izvedb, vendar je strokovna komisija pri ponovnem pregledu ugotovila, da ni podanih novih dejstev, ki bi izkazovala izpolnjevanje pogoja izjemnega kulturnega prispevka k slovenski kulturi. Zato je tožena stranka odločila, da se ji republiška priznavalnina ne dodeli.

2. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri uveljavlja nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev pravil postopka. Navaja, da ima strokovna komisija ministrstva pri odločanju določeno mero diskrecije, vendar pa mora diskrecijo uporabljati v skladu s postavljenimi kriteriji in metodologijo iz Uredbe. Zatrjuje, da tožena stranka teh meril ni upoštevala v vseh primerih enako in da je v primeru tožeče stranke ta merila razlagala njej v škodo v primerjavi z nekaterimi ostalimi upravičenci do priznavalnine. Poleg tega pa iz mnenja tudi ni jasno, kako je komisija uporabila merila iz Uredbe. Zgolj prepis iz Uredbe z navedbo, da tega merila ne izpolnjuje ne zadošča standardu obrazloženosti, ki se zahteva v tovrstnih primerih. S tem ji je bilo namreč onemogočeno pravno varstvo, saj ne ve v kakšnem primeru bi sploh dosegla kriterij, ki si ga je postavila komisija. Navaja, da je v vlogi in njeni dopolnitvi navedla številna priznanja, ki jih je prejela in ki kažejo na visok umetniški nivo njenega udejstvovanja. Poleg tega k pomembnemu prispevku k slovenski kulturi kaže dejstvo, da je v arhiv slovenskih pesmi, ki ga hrani in vodi Radio Slovenija prispevala 106 novih slovenskih pesmi, izvirnost avtorskih pristopov pa je izkazana že v vsakokratnem izreku ob objavi podelitev priznanj, prvih mest oz. nagrad strokovnih žirij oz. komisij. Različne strokovne žirije, ki so ji podeljevale nagrade predstavljajo najvišjo strokovno javnost, ki lahko ocenjuje njeno pevsko udejstvovanje. Tožena stranka pa povsem spregleda, da za področje petja ne obstajajo nobeni drugi "strokovni organi", ki bi ocenjevali petje posameznih pevcev. Poleg žirij na festivalih obstaja zgolj še en "strokovni organ", to pa je publika, ki je njeno delo zelo cenila, saj je tekom svoje kariere prejela številne nagrade občinstva. Tožena stranka v svoji odločbi tudi ni nikjer pojasnila, kakšen kritični odziv na svoje delo sploh pričakuje. Prav tako ni zasledila, da bi ostale prejemnice priznavalnin deležne kakšnih drugih ali obsežnejših strokovnih kritik, kot jih je bila deležna sama. Zato pričakuje enakopravno obravnavo svoje vloge v primerjavi z ostalimi vlagatelji vlog za priznavalnino na področju kulture. Ker se v izpodbijani odločbi tožena stranka sploh ni opredelila do njenih številnih navedb, je obrazložitev izpodbijane odločbe v takšni meri nepopolna in pavšalna, da se ne da preizkusiti. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati, v čem je pomanjkljivost vloge, prav tako iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je strokovna komisija sploh ponovno obravnavala njeno vlogo, v kateri je podala tudi odgovore na ugotovitve tožene stranke in s katero je priložila še dodatna dokazila. Tožena stranka se objektivno ni opredelila do pomena nagrad in v razlogih za svojo odločitev ni navedla ničesar, niti glede ugotovljenega dejanskega stanja, niti glede razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, ki so narekovali odločitev. Zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) vedno šteje za bistveno kršitev upravnega postopka. Predlaga zato, da se tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v skladu s 3. točko pravega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravi ter v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja pogoje za dodelitev republiške priznavalnine in ponavlja razloge iz izpodbijane odločbe, za katere meni, da v njej ni nasprotij, ki bi ogrožala njeno zakonitost, oz. iz mnenja strokovne komisije, ki ga je upravni organ v celoti sprejel, ker je jasno, popolno in dovolj obrazloženo. Tožena stranka zato vztraja pri pravilnosti vodenega postopka ter pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, in pravilni uporabi materialnega prava, zato je tožba neutemeljena.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po prvem odstavku 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Uredba v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oz. strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oz. nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oz. enciklopedične zapise oz. vrednotenja v strokovni literaturi. Upoštevaje navedeno tako odločanje o pomembnosti prispevka vlagatelja k slovenski kulturi predstavlja strokovno vprašanje, zato je sodna presoja izpolnjevanja vsebinskih kriterijev zadržana in se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. To pomeni, da sodišče pristojnemu organu pri presoji takih kriterijev pušča določeno polje presoje, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava pa njegovo odločitev odpravi le v primeru, če je njegova argumentacija očitno nerazumna (primerjaj sodbe tega sodišča v zadevah I U 1399/2016, III U 161/2015, I U 1334/2015, I U 2449/2017). Da pa bi bil preizkus razumnosti argumentacije sploh mogoč, mora biti odločba zadostno obrazložena.

6. Iz navedb v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer jasno izhaja njena ocena o prispevku tožeče stranke k slovenski kulturi (komisija njeno delovanje označuje kot prepoznavno), da pa s strokovnega vidika njeno delo ni pomenilo posebnega dosežka na področju glasbe. Za to oceno pa ne navaja nobenih razlogov. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja konkretna ocena komisije, da njeno delovanje ni bilo dokumentirano s kritičnimi odmevi strokovne javnosti oz. vrednotenji v strokovni literaturi.

7. Iz dokumentacije, ki jo je tožeča stranka predložila v upravnem postopku izhaja, da se tožeča stranka med drugim sklicuje na nagrade za prva mesta, ki so jih podelile strokovne žirije tako doma, kot v tujini v obdobju od leta 1962 do 2006. Sodišče ne more presojati teh nagrad, bi pa morala to oceno opraviti tožena stranka, še posebno ker gre za enega izmed kriterijev iz 3. člena Uredbe in ker kljub navedbam tožeče stranke ugotavlja, da ne gre za pomembna domača in tuja priznanja oz. nagrade za dosežke na področju kulture. Glede na navedeno je ta ugotovitev ostala neobrazložena, posledično pa sodišču tudi ni omogočen preizkus ali je glede na v tej zvezi predložena dokazila odločba utemeljena in zakonita, ali ne.

8. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa ne vsebuje niti konkretne ocene drugega izmed kriterijev iz 3. člena Uredbe, namreč dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti oz. enciklopedičnih zapisov oz. vrednotenja v strokovni literaturi. Čeprav je tožeča stranka v upravnem postopku predložila dokazila o objavah glede svojega udejstvovanja, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zapiše le, da delovanje tožeče stranke ni bilo dokumentirano s kritičnimi odmevi strokovne javnosti oz. vrednotenje v strokovni literaturi. Sodišče se do objav, ki jih je predložila tožeča stranka ne more opredeliti niti po vsebini niti po tem, ali ustrezajo kriteriju „dokumentiranih kritičnih odmevov strokovne javnosti“, bi pa to v okviru obrazložitve izpodbijane odločbe morala storiti tožena stranka. Tako je izpodbijana odločba neobrazložena tudi v tem delu, zato je tudi posledično ni mogoče preizkusiti ali je glede na v tej zvezi predložena dokazila odločitev utemeljena in zakonita ali ne.

9. Kriteriju razumne obrazložitve pa ne ustreza niti trditev iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da tožeča stranka s svojim minulim delom posebej pomembnega prispevka k slovenski kulturi ni izkazala.

10. Sodišče tako ugotavlja, da izpodbijane odločbe, kljub zadržani sodni presoji izpolnjevanja vsebinskih kriterijev, ni mogoče preizkusiti, kar se v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka na podlagi kriterijev iz 3. člena Uredbe določno ovrednotiti okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, ter na njihovi podlagi oceniti pomembnost njenega prispevka k slovenski kulturi. Pri tem sodišče poudarja, da gre pri tej presoji za strokovno vprašanje, pri katerem ima tožena stranka na voljo določeno polje proste presoje, mora pa biti odločitev obrazložena do take mere, da omogoča preizkus, ali izpolnjuje temeljni kriterij razumnosti oz. da izključuje arbitrarnost pri odločanju.

11. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da dokaz z zaslišanjem tožeče stranke ne bi bistveno prispeval k odločitvi sodišča v obravnavani zadevi (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in tožeče stranke v postopku ni zastopal odvetnik.