Jedro

Tožnica je z vložitvijo ponovne prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku uveljavljala zahtevek, ki je enak zavrnjenem delu zahtevka, o katerem je tožena stranka z odločbo opr. št. Bpp 741/2014 z dne 13.1.2015 že pravnomočno odločila. Tožnica v ponovni prošnji ne uveljavlja, da bi se v času od sprejetja prve odločitve pa do vložitve nove prošnje okoliščine, ki so pomembne za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kakorkoli spremenile. Zato bi morala tožena stranka ponovno tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavreči in ne zavrniti.

Zakonska določba 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 sodišču dopušča, da sanira napako prvostopenjskega organa v primeru, če ugotovi, da sta učinka procesno napačne odločitve in odločitve, ki bi bila formalno pravilna, za stranko enaka. V obravnavanem primeru ima po mnenju sodišča odločitev tožene stranke, da tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne, zanjo povsem enake dejanske posledice, kot bi ga imela formalno pravilna odločitev, da to prošnjo zavrže, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu zastopanja in svetovanja v kazenskem postopku, ki se na podlagi zasebne tožbe, ki jo je vložila zoper obdolženega A.A., vodi pri Okrajnem sodišču v Postojni pod opr. št. I K 5726/2015. 2. V obrazložitvi svoje odločitve je tožena stranka navajala, da je bila tožnici z odločbo opr. št. Bpp 741/2014 z dne 13.1.2015 že dodeljena brezplačna pravna pomoč za sestavo zasebne kazenske tožbe, njena prošnja za pravno svetovanje in zastopanje v kazenskem postopku pa zavrnjena. Tožena stranka je v tem postopku ocenila, da je tožnici smotrno dodeliti brezplačno pravno pomoč za sestavo zasebne kazenske tožbe, da pa v kazenskem postopku ne potrebuje pomoči pravnega strokovnjaka, ker ne gre za obravnavanje niti pravno zapletenih vprašanj niti zapletenega dejanskega stanja, prav tako ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo tožnica imela strokovno pomoč. Tožena stranka je tudi v obravnavanem primeru ocenila, da je ponovna prošnja tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku neutemeljena in to iz enakih razlogov, kot to velja za prvo odločitev. Obenem je izpostavila, da v kazenskem postopku velja načelo materialne resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja le na predlog strank, pač pa je po uradni dolžnosti dolžno ugotavljati dejstva in izvajati dokaze, ki jih ni predlagala nobena stranka, kar bo tožnici zagotavljalo sodno varstvo.

3. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi navaja, da ima v zadevi verjetne izglede na uspeh, da je zato smiselno, da se postopka udeležuje, da vlaga pravna sredstva in nanje odgovarja. Tožnica je prava neuka in nima višje stopnje izobrazbe. Ne razume, kako potekajo postopki pred sodiščem in kazenskega postopka ni sposobna voditi. Na sodišče se boji oditi sama, boji se srečanja z obdolžencem, to je bivšim zunajzakonskim partnerjem. Sodišče teh subjektivnih dejstev ni preverjalo, bi jih pa tožnica lahko pojasnila, če bi ji bila ta možnost dana. Ker k temu ni bila pozvana, je bila kršena njena pravica do izjave. Tožnica ni sposobna ugotoviti, kaj je relevantno v postopku niti da mora v dokaz svojih navedb predlagati dokaze, na primer priče. Prav tako ne ve, da se lahko na primer z obdolžencem poravna proti plačilu določenega denarnega zneska. Četudi bi ji sodnik to možnost predstavil, ne bi vedela, kakšen znesek bi bil glede na okoliščine primeren. Da zadeva ni enostavna kaže dejstvo, da obdolženi ovira izvedbo kazenskega postopka, saj se že razpisane glavne obravnave ni udeležil, sodišče pa je na predlog pooblaščenke tožnice odločilo, da ga prisilno privede. Tožena stranka torej okoliščin po 24. členu ZBPP ni preverjala celovito, dejstva so bila v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, tožnici pa je bila kršena pravica do izjave. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedbam tožnice nasprotovala. Navajala je, da se za zastopanje v sodnih postopkih v okviru brezplačne pravne pomoči strankam nudi le pravna pomoč. Če se tožnica boji nekdanjega partnerja in boji na sodišče, mora poiskati pomoč, ki je drugačna. Pomanjkanje izobrazbe in pravnega znanja ni razlog, da bi bilo potrebno tožeči stranki dodeliti brezplačno pravno pomoč. Predmetni kazenski postopek namreč ni zapleten, saj se bo obstoj kaznivega dejanja ugotavljal z izpovedjo tožnice in obdolženca, sodišče pa ga bo vodilo na podlagi načela materialne resnice. S tem bo tožnici zagotovljeno sodno varstvo. Dejstvo, da sodišče naroka za glavno obravnavo ni izvedlo zaradi obdolženčeve odsotnosti in da bo zato zoper njega odrejena prisilna privedba, ne kaže, da naj ne bi šlo za enostavno zadevo, pa tudi sicer je sodišče dolžno odrediti prisilno privedbo obdolženca brez predloga strank. Glede navedbe tožnice, da ne ve, da bi se lahko z obdolženim poravnala proti plačilu določenega denarnega zneska niti kakšen znesek bi bil primeren, kaže, da se je tožnica odločila za vložitev zasebne kazenske tožbe zgolj iz razloga pridobitve denarnih sredstev, kar pa je zloraba instituta brezplačne pravne pomoči. K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožnici s sklepom opr. št. Bpp 741/2014 z dne 13.1.2015 v kazenski zadevi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Postojni opr. št. I K 5726/2015, na njeno prošnjo že odobrila brezplačno pravno pomoč za sestavo zasebne kazenske tožbe, medtem ko je njeno prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v tej zadevi zavrnila. Tožnica je novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v predhodno zavrnjenem obsegu ponovno vložila dne 31.8.2015, tožena stranka pa jo je s sedaj izpodbijano odločbo zavrnila iz enakih razlogov kot ob prvem odločanju. Sodišče ugotavlja, da niti iz upravnega spisa niti iz navedb tožnice ne izhaja, da bi se njen položaj glede okoliščin iz 24. člena ZBPP v času od sprejema prve odločitve tožene stranke do vložitve nove prošnje kakorkoli spremenil. 7. Skladno z opisanimi dejstvi sodišče ugotavlja, da je tožnica z vložitvijo ponovne prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v kazenskem postopku uveljavljala zahtevek, ki je enak zavrnjenem delu zahtevka, o katerem je tožena stranka z odločbo opr. št. Bpp 741/2014 z dne 13.1.2015 že pravnomočno odločila. Tožnica v ponovni prošnji ne uveljavlja, da bi se v času od sprejetja prve odločitve pa do vložitve nove prošnje okoliščine, ki so pomembne za odločitev o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, kakorkoli spremenile. Taka ugotovitev pa pomeni, da bi morala tožena stranka ponovno tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavreči, saj je bilo o zahtevku že odločeno. Tožena stranka je namesto tega o tožničini prošnji odločila po vsebini s tem, da jo je zavrnila.

8. Kljub opisani procesni napaki tožene stranke se je sodišče odločilo, da tožničino tožbo na podlagi prve alineje drugega odstavka 63.člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrne. Ta zakonska določba sodišču dopušča, da sanira napako prvostopenjskega organa v primeru, če ugotovi, da sta učinka procesno napačne odločitve in odločitve, ki bi bila formalno pravilna, za stranko enaka, torej, če je enak učinek teh odločitev na pravice in koristi stranke. V obravnavanem primeru ima po mnenju sodišča odločitev tožene stranke, da tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrne, zanjo povsem enake dejanske posledice, kot bi ga imela formalno pravilna odločitev, da to prošnjo zavrže, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno. Ta ugotovitev sodišča je zato podlaga za odločitev, da tožničino tožbo zavrne, ne da bi se opredeljevalo do njenih tožbenih navedb.

K točki II izreka:

9. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.