Jedro

Institut priznanja krivde pomeni, da obdolženi prizna krivdo po obtožnem aktu, torej v okviru očitka dejanskega stanja, kot je opisan v obtožnem aktu. S sprejetjem priznanja je postopek v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja kaznivega dejanja in krivde zaključen in pride v fazo naroka za izrek kazenske sankcije. Sodišče nima več pooblastila za izvajanje dokazov glede dejanskega stanja kaznivega dejanja, državni tožilec pa ni več upravičen spreminjati obtožnega akta tudi glede elementov, ki niso znak kaznivega dejanja, v kolikor ti pomenijo bistvene okoliščine za položaj obdolženega.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obdolženega T. V., se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti glede dejanja pod točko 1 b razveljavi v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku ter o enotni kazni in stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Sicer se pritožba zagovornika obdolženega glede dejanja pod točko 1 a zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega T. V. pod točko 1/a in b spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen tri mesece zapora in v skladu s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in posebni pogoj, da družbi T., d.o.o., povrne premoženjskopravni zahtevek v višini 1.890,00 EUR in Republiki Sloveniji premoženjskopravni zahtevek v višini 542,50 EUR v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo oškodovani družbi T., d.o.o., premoženjskopravni zahtevek v višini 1.890,00 EUR in oškodovancu Republiki Sloveniji premoženjskopravni zahtevek v višini 542,50 EUR. V tem delu ga je v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Zavrnilo pa je obtožbo, ki je obdolžencu očitala, da je storil dve kaznivi dejanji tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1. Stroške tega dela postopka ter potrebne izdatke obdolženca je v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP naložilo v breme proračuna.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi odločbe o kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da določi milejšo kazen oziroma, da vrne zadevo v novo sojenje.

3. Pritožba zagovornika obdolženca je neutemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti, za dejanje opisano pod točko 1/b izreka sodbe razveljavilo v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku ter enotni kazni, stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani je zoper obdolženca vložilo obtožni predlog Kt (0) 2272/11-UM, v katerem mu je očitalo, da je storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari na škodo Okrajnega sodišča v Ljubljani in s tem oškodoval Okrajno sodišče v Ljubljani za znesek 542,50 EUR ter kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari na škodo trgovine S. in s tem oškodoval podjetje M., d.o.o., za okoli 500,00 EUR in kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 in s tem oškodoval N. M. za najmanj 50,00 EUR. Zoper obtoženega je bil vložen še obtožni predlog Kt (0) 4854/11-UM, v katerem mu je očitalo, da je storil kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in s tem oškodoval R., d.d. za 3,38 EUR. Sodišče prve stopnje je na glavno obravnavo 30.1.2013 vabilo obdolženca, okrožno državno tožilstvo, oškodovano trgovino R., d.d. in oškodovano N. M. Na glavni obravnavi 30.1.2013 je sodišče ugotovilo, da oškodovanka N. M., za katero je bilo vabilo izkazano (v katerem je bila opozorjena, da v kolikor na narok ne pride in svojega izostanka ne opraviči, bo sodišče štelo, da je predlog za pregon umaknila in bo sodišče s sklepom ustavilo postopek oziroma izdalo zavrnilno sodbo) ni pristopila in da je oškodovana družba R., d.d., sodišču poslala dopis, da odstopajo od pregona. Potem, ko so bili obdolžencu dani vsi ustrezni pravni pouki, je okrožna državna tožilka predstavila obtožna predloga. Obdolženi je izjavil, da jih je razumel in se je odpovedal pravici do zagovornika ter izjavil, da se bo branil sam. Poučen je bil, da se lahko izjavi o krivdi glede kaznivih dejanj po obtožbi in da priznanja ne bo mogel preklicati ter, da se bo v primeru priznanja štelo, da se odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi, dokazni postopek pa bo izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Obdolženi je izjavil, da je opozorilo razumel in priznal krivdo po obeh obtožnih predlogih. Izjavil je tudi, da priznava premoženjskopravni zahtevek. Razpravljajoča sodnica je priznanje sprejela. Obdolženi in okrožni državni tožilec sta predlagala, da se vpogleda kazenski list za obdolženega in izpisek iz evidence prekrškov. Glavno obravnavo je sodišče prve stopnje preložilo na 29.3.2013 in sta tako obdolženi kot okrožna državna tožilka to sprejela na znanje in potrdila s podpisom zapisnika. Na glavno obravnavo, razpisano dne 29.3.2013, je sodišče prve stopnje povabilo tudi predstavnico podjetja M., d.o.o., o čemer obtoženi in državno tožilstvo nista bila obveščena. Obdolženi na glavno obravnavo ni pristopil, predstavnica podjetja M., d.o.o., pa je izpovedala, da njihovo podjetje ni oškodovano, ampak je oškodovano podjetje T., d.o.o. Zato je okrožna državna tožilka predlagala, da se predstavnika T., d.o.o., povabi na glavno obravnavo, kar je sodišče prve stopnje sprejelo in razpisalo nov narok za glavno obravnavo 17.4.2013. Na ta narok je sodišče povabilo predstavnika T., d.o.o., okrožno državno tožilstvo in obdolženca. Pred narokom je sodišče prejelo premoženjskopravni zahtevek podjetja T., d.o.o., v znesku 1.890,00 EUR in dokaze o višini povzročene premoženjske škode. Obdolženi se glavne obravnave ni udeležil in ker je bil na posledice izostanka opozorjen in je bil pred tem že zaslišan, je sodišče ocenilo, da njegova prisotnost ni nujna, zato je sodišče opravilo glavno obravnavo, na kateri je okrožni državni tožilec spremenil obtožni predlog za dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in to za dejanje na škodo podjetja M., d.o.o. (opisanega pod točko 1/b izreka sodbe sodišča prve stopnje) tako, da je navedel drugega oškodovanca, to je podjetje T., d.o.o., in spremenil višino povzročene škode iz „okoli 500,00 EUR“ na znesek „1.890,00 EUR“. Sodišče prve stopnje je brez predlogov strank izvedlo dokazni postopek, v katerem je prebralo celotno dokumentacijo v spisu in izreklo sodbo, v kateri je obdolženega spoznalo za krivega tudi za kaznivo dejanje po modificiranem obtožnem aktu, torej za dejanje, ki ga obdolženi ni priznal. To pa pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

6. Inštitut priznanja krivde pomeni, da obdolženec prizna krivdo po obtožnem aktu, torej v okviru očitka dejanskega stanja, kot je opisan v obtožnem aktu. V kolikor je priznanje jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi, ga sodišče sprejme. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obdolženčevo priznanje očitanega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena, na škodo podjetja M., d.o.o., pri katerem je bila povzročena škoda v višini okoli 500,00 EUR, podprto z ustreznimi dokazi (zapisnik o ogledu kraja dejanja, uradni zaznamek o razgovoru s prodajalko v trgovini S., uradni zaznamek o razgovoru z odgovorno osebo trgovine S., ki je podala tudi predlog za pregon). S sprejetjem priznanja krivde obdolženca s strani sodišča prve stopnje je bil torej postopek v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in krivdo obdolženca zaključen in je postopek prišel v fazo naroka za izrek kazenske sankcije. Zato sodišče prve stopnje ni imelo več nikakršnega pooblastila za izvajanje dokazov v zvezi z dejanskim stanjem očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je po sprejetju obdolženčevega priznanja, obdolženca seznanilo, da bo izvajalo le še dokaze, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije. Okrožni državni tožilec je sicer upravičeni tožilec, saj se dejanje preganja v primeru predloga oškodovanca po uradni dolžnosti. V primeru priznanja očitkov v obtožnem aktu in sprejetju priznanja s strani sodišča pa ni več upravičen spreminjati obtožnega akta, saj je v tej fazi dokazni postopek v zvezi z dejanskim stanjem in krivdo obdolženca (po sprejetem priznanju krivde obdolženca s strani sodišča) zaključen. Izvajajo se lahko le še dokazi za izrek kazenske sankcije. Pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari višina škode ni znak kaznivega dejanja, prav tako pa tudi ne identiteta oškodovanca. Vseeno pa pomenita ti dve okoliščini bistvena elementa za položaj obdolženca. Višina škode lahko predstavlja tudi kvalificirano obliko dejanja, kolikor pa gre za osnovno kaznivo dejanje, pa je od volje dejanskega oškodovanca odvisen pregon storilca, saj se dejanje preganja le na predlog oškodovanca. Višina škode je lahko tudi predmet odškodninskega zahtevka. Priznanje pa mora biti svobodna odločitev obdolženca, ki mora biti seznanjen z vsemi elementi in bistvenimi okoliščinami kaznivega dejanja, ki vplivajo na njegovo odločitev.

7. 22. člen Ustave RS daje obdolžencu v kazenskem postopku enak obseg pravic oziroma enak pravni položaj kot ga ima nasprotna stranka v postopku, se pravi pristojni tožilec. Ustavno sodišče je v svojih določbah št. U-I 289/95 in U-I/40/00 ugotovilo, da je dopustna sprememba obtožnega akta v kazenskem postopku le, če je tožilec ne zlorabi oziroma, če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku, to je obdolženec glede na spremenjene okoliščine še vedno lahko varuje svoje pravice in je načeloma v enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnega akta ne bi prišlo. Zato mora sodišče ob izdaji sodbe preveriti spremembo obtožnega akta tudi z vidika, ali ne gre za zlorabo tožilčeve pravice do spremembe obtožnega akta, ki jo 344. člen ZKP dopušča. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje s tem, ko je obdolženca poučilo, da se bodo na novem naroku za glavno obravnavo (pravilno bi bilo naroku za izrek kazenske sankcije) izvajali le dokazi v zvezi z njegovo predkaznovanostjo, obdolženca zavedlo, saj so se na novih glavnih obravnavah izvajali tudi dokazi v zvezi z dejanskim stanjem. Na ta način pa je sodišče prve stopnje obdolžencu onemogočilo izvajanje svojih pravic, državni tožilec pa je prekoračil pooblastila, ki mu jih daje zakon v kazenskem postopku, ki določa pravila postopanja v primeru priznanja krivde obdolženca (člen 285.c, 285.č). S spremembo obtožnega akta glede identitete oškodovanca in višine povzročene škode je okrožni državni tožilec posegel v obtožni akt tako, da je obdolženčev položaj poslabšal, sodišče pa je to nekritično sprejelo in obdolženca obsodilo za drugačno dejanje, kot ga je dejansko priznal. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe nasprotuje obdolženčevemu priznanju. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Obdolžencu namreč ni bila dana možnost, da se seznani z izvedenim dokazom, ampak je bil z ravnanjem sodišča zaveden, saj mu je bilo pojasnjeno, da se bodo izvajali le dokazi, pomembni za izrek kazenske sankcije. Dejansko pa so se izvajali tudi dokazi, ki jih je državni tožilec nezakonito uporabil pri spremembi obtožnega akta v škodo obtoženega.

8. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, kot je razvidno iz izreka sklepa, razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje glede dejanja pod točko 1 b v novo odločanje v fazo pred priznanjem krivde.

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so izpolnjeni procesni pogoji, ki so potrebni za obravnavo tega dejanja po spremenjenem obtožnem aktu, ki se preganja na predlog oškodovanca, to je, ali je oškodovanec pravočasno podal predlog za pregon. V kolikor bo ugotovilo, da je ta procesna predpostavka podana, pa bo moralo v razveljavljenem delu izvesti postopek. Pri odločitvi o kazenski sankciji bo moralo upoštevati, da odločba o kazenski sankciji za kaznivo dejanje pod točko 1a ni bila razveljavljena, da pa je bila razveljavljena odločitev o enotni kazni.

10. Glede na takšno odločitev sodišča prve stopnje so navedbe pritožnika v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo premoženjskopravnim zahtevkom v zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 1/b izreka sodbe, nerelevantne. V delu, kjer pa pritožnik izpodbija odločbo o kazenski sankciji za dejanje, opisano pod točko 1/a izreka sodbe sodišča prve stopnje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so navedbe pritožnika neutemeljene. Obdolženi ni mlad, kot to zatrjuje pritožnik, saj je bil v času dejanja star že 28 let, njegova razburjenost pa ne opravičuje njegovega ravnanja. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo vse ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, pomembne za določitev kazni v okviru pogojne obsodbe. Zato je sodišče prve stopnje pritožbo zagovornika obdolženega glede dejanja pod točko 1/a zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v tem delu tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.