Up-203/96

25. 5. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe T. Š. iz L. na seji senata dne 25. maja 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba T. Š. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 700/94 z dne 24. 1. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik (v pravdi toženec in nasprotni tožnik) izpodbija v izreku navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo št. II Cp 2006/93 z dne 12. 5. 1994 ugodilo pritožbi tožeče stranke tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi izpraznitve stanovanja, tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zaradi sklenitve najemne pogodbe pa zavrnilo.

2.Pritožnik navaja, da je sporno stanovanje v Ljubljani prejel dne 17. 9. 1991 na podlagi pogodbe o zamenjavi stanovanj (predhodno je imel stanovanjsko pravico v B. L.). Sodba Vrhovnega sodišča temelji na pravnem stališču, da toženec stanovanje zaseda nezakonito, saj pogodba o zamenjavi stanovanj ni veljavna, ker zanjo ni dal soglasja pravi stanodajalec. Za zamenjavo stanovanj je sicer dalo soglasje poveljstvo garnizije JLA v Ljubljani, vendar pa tega soglasja ni mogoče upoštevati, saj je v času po 25. 6. 1991 s stanovanji nekdanjega fonda JLA lahko upravljala le Republika Slovenija.

3.Pritožnik izpodbijani sodbi očita napačno interpretacijo 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91), zaradi katere naj bi tožeči stranki v pravdi bil omogočen boljši pravni položaj. S tem pa naj bi sodišče poseglo v pravico do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.

B.

4.Pritožnik izpodbijani sodbi očita napačno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ni ena od instanc sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. Zatrjevana nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne more biti predmet presoje ustavne pritožbe. Je pa Ustavno sodišče že z odločbo št. Up- 119/94 z dne 3. 4. 1997 (Uradni list RS, št. 24/97 in OdlUS VI, 74) presodilo, da je v skladu z Ustavo pravno stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba: da je torej z določbo prvega odstavka 9. člena zgoraj citiranega ustavnega zakona pravna oblast nad vsem premoženjem iz te določbe prešla na Republiko Slovenijo z dnem uveljavitve tega zakona in da tudi določb drugega in tretjega odstavka 9. člena ni mogoče razlagati tako, da bo Republika Slovenija to premoženje prevzela enkrat v prihodnosti.

5.Ustavno sodišče se v zvezi s temi vprašanji sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v točkah B 7 do B 13 v obrazložitvi zgoraj navedene odločbe.

6.Sodišča so v vseh primerih odločanja o izpraznitvi stanovanj zoper tiste, ki so dobili vojaška stanovanja v uporabo od organov JLA po 25. 6. 1991, zavzemala enako stališče kot v pritožnikovem primeru. Tega pritožnik tudi ne zanika. Samo dejstvo, da je sodišče odločilo v prid države kot tožeče stranke, ne pomeni, da je bila obravnavana privilegirano.

Pritožnikova pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave torej ni bila kršena.

7.Ker z izpodbijano sodbo pritožniku očitno niso bile kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZustS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić. Za sprejem tega sklepa sta glasovala sodnika Ude in Testen, proti pa sodnica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude