Jedro

Predlog stranke, naj sodišče izvedenca pozove k dopolnitvi izvedenskega mnenja, ne predstavlja vedno novega dokaznega predloga, ampak le takrat, ko je tema dokazovanja nova. V tem primeru velja omejitev iz 286. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno – v odločbi o teku zakonskih zamudnih obresti – spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti za čas od 28. 3. 1994 do 31. 12. 2001, višji obrestni zahtevek pa se zavrne. V ostalem ostane izrek izpodbijane sodbe nespremenjen.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, ki toženca zavezuje tožeči stranki plačati 4,244.850 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 1994 do plačila.

2. Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in več bistvenih kršitev procesnih pravil. 3. Revizijske trditve bodo v bistvenem povzete v nadaljevanju, ko bo revizijsko sodišče nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, ki ga je treba uporabiti zato, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo slednjega).

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Neutemeljena je v delu, nanašajočem se na plačilo glavnice, ki jo predstavlja znesek, ki ga je tožeča zavarovalnica izplačala tožencu za škodo na pri njej kasko zavarovanem vozilu, uničenem 17. 1. 1994, po pravnomočni sodbi pa ga mora toženec zavarovalnici vrniti. Njegova obveznost vrnitve oziroma plačila glavnice je utemeljena z ugotovitvijo, da je škoda nastala v dogodku, ki se je pripetil »po volji« toženca oziroma da je ta zavarovalni primer »insceniral«.

7. Na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je drugostopenjsko sodišče sprejelo kot pravilne, je revizijsko sodišče vsled prepovedi vložitve revizije zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Vanje lahko poseže le, če so bila v postopku njihovega sprejema kršena tista procesna pravila, ki predstavljajo dovoljen revizijski razlog.

8. Toženec uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (i) ker je z obravnavanjem tožničine nekonkretizirane trditve o »insceniranosti« nesreče onemogočilo njegovo (toženčevo) trditveno in dokazno aktivnost in (ii) ker je izvajalo dokaze o nedoločnih in prepoznih trditvah tožeče stranke, nato pa je na te dokaze oprlo svojo odločitev.

Ker na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora stranka revizijski razlog absolutne in relativne bistvene kršitve procesnih pravil uveljavljati izrecno, konkretizirano in obrazloženo. Očitek, da je sodišče prve stopnje obravnavalo nekonkretizirane trditve tožeče stranke o »insceniranosti« nesreče, temu kriteriju ustreza, a je neutemeljen in ga je popolnoma pravilno zavrnilo že pritožbeno sodišče. Opozorilo je, da je tožeča stranka že v tožbi trdila, da škoda na toženčevem ni vozilu nastala zaradi (po tožencu zatrjevanega) trčenja z vozilom A. T., da je toženec lažno prikazoval razlog nastanka prometne nesreče in (šele nazadnje tudi) da je bila prometna nesreča »inscenirana«.(1) Nadaljnji očitki o preprečitvi toženčeve trditvene in dokazne aktivnosti in o izvajanju dokazov o prepoznih in nedoločnih trditvah tožeče stranke pa so povsem pavšalni (ni jasno, s katerim procesno napačnim ravnanjem ali opustitvijo sodišča je bila tožencu preprečena trditvena in dokazna aktivnost ter glede katerih dejstev, kateri dokazi so bili upoštevani, čeprav so bili predlagani prepozno ipd.) in prej navedeni formalni zahtevi niso zadostili. Zato so neutemeljeni.

9. V nadaljevanju toženec trdi, da je opozarjal na nekonsistentnost izvedenskega mnenja izvedenca dr. Č. že takoj po prejemu dopolnitve mnenja. Poudarja, da je izvedenec na vprašanje o razlogu prevrnitve vozila v L. podal v dopolnitvi izvedenskega mnenja diametralno nasproten odgovor kot v prvotnem mnenju, pri čemer je bil obakrat prepričan v pravilnost odgovora. Ker se odgovora izključujeta, ni jasno, kateri (in ali sploh kateri) je pravilen.

Te trditve so, ker pomenijo grajo dokazne ocene kot elementa dejanske ugotovitve o »insceniranosti« nesreče, dejanskih ugotovitev, na katerih temelji izpodbijana sodba, pa z revizijo ni dovoljeno uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP), nedovoljene.

10. Bistvena kršitev procesnih pravil in ustavne pravice do enakega varstva pravic je bila potrditvah revidenta zagrešena s tem, ko je sodišče prve stopnje štelo dopolnitev izvedenskega mnenja kot nadgradnjo (prvotnega) mnenja, ne da bi pojasnilo, zakaj je kljub izrecnim pomislekom tožene stranke oziroma njenemu sklicevanju na absolutnost fizikalnih zakonov mnenje »štelo za trdno« in ga vzelo za podlago svoje odločitve. Meni, da bi morali obe sodišči toženčevim pomislekom o relevantnih dejstvih nameniti ustrezno pozornost. Smiselno torej tudi v tej povezavi toženec uveljavlja revizijski razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi tokrat neutemeljeno.

Dokaz z izvedencem obsega izvid in mnenje, ki ju izvedenec lahko poda samo ustno na glavni obravnavi, sodišče pa lahko od njega zahteva, naj ju da tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 253. člena ZPP). Skladno z načelom materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišče med drugim skrbi tudi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank. Zato sodišče, ki vodi dokazovanje, izvedencu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja (prvi odstavek 252. člena ZPP). Ne glede na to, v kateri obliki izvedenec poda izvid in mnenje o istem spornem dejstvu in v kateri obliki in kolikokrat ga dopolni, pa gre vedno za en sam dokaz. Tako ga je treba tudi obravnavati in oceniti. Zato sodiščema prve in druge stopnje ni bilo treba posebej obrazložiti, zakaj je bila poleg prvotnega pisnega izvedenskega mnenja upoštevana tudi njegova dopolnitev. Drugače bi bilo, če bi bila dopolnitev izvedenskega mnenja odrejena glede drugega spornega dejstva. Predlog stranke, naj izvedenca pozove k dopolnitvi izvedenskega mnenja, namreč ne prestavlja vedno novega dokaznega predloga in ko ga ne predstavlja, ni podvržen prekluziji po določbi 286. člena ZPP. Če stranka glede iste dokazne teme predlaga dodatno zaslišanje izvedenca ali novega izvedenca, potem to ni nov dokazni predlog: dokazni predlog identificirata dokazna tema in dokazno sredstvo – če je oboje isto, ne more iti za nov dokazni predlog. Odgovor na vprašanje, ali je predlog za dodatno zaslišanje izvedenca ali celo predlog za postavitev novega izvedenca nov dokazni predlog ali pa le predlog za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil (delno) že izveden, je zato odvisen predvsem od tega, kaj je tema dokazovanja. Če je ista, praviloma ne gre za nov dokazni predlog in zato ne velja omejitev iz 286. člena ZPP. V tem primeru je sodišče dolžno postopati na podlagi drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP(2).

11. Odločitev sodišča druge stopnje je potrditvah tožene stranke nezakonita tudi zato, ker »ni zavzelo nikakršnega stališča glede pritožbene graje uporabe določbe 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)«. To ne drži: da je odločitev sodišča prve stopnje v (dejanskem in) pravnem pogledu pravilna, je zapisalo v zadnjem stavku prvega odstavka na 4. strani sodbe.

12. Pač pa je treba revidentu pritrditi, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno glede teka zakonskih zamudnih obresti, tožeči stranki pravnomočno prisojenih za čas od 28. 3. 1994 do plačila.Z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je stopilo v veljavo pravilo, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico (pravilo ne ultra alterum tantum). Ustavno sodišče Republike Slovenije je nato z odločbo U-I-300/2004 razveljavilo tisti del določbe 1060. člena OZ, ki je določal, da se za zamudne obresti, ki izhajajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ in ki so tekle po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tudi za te zamudne obresti je zato veljala prepoved ne ultra alterum tantum iz 376. člena OZ. Veljala je do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ-A) 22. 5. 2007, ki jo je za zamudne obresti odpravil. Zato je pomemben trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico. Če je ta trenutek nastopil pred uveljavitvijo OZ-A, bi moralo sodišče prve stopnje pravilo ne ultra alterum tantum upoštevati, če je vsota zapadlih pa neplačanih obresti dosegla glavnico najpozneje na dan zaključka glavne obravnave. Obdobje po zaključku glavne obravnave namreč ni zaobseženo s časovnimi mejami pravnomočnosti. V primeru, ko vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti doseže glavnico po zaključku glavne obravnave, pa pred uveljavitvijo OZ-A 22. 5. 2007, mora pravilo, da obresti prenehajo teči, upoštevati izvršilno sodišče. V konkretnem primeru so zapadle pa neplačane zakonske zamudne obresti, ki so pričele teči 23. 4. 1994, dosegle glavnico že (znatno) pred uveljavitvijo OZ, zato so z njegovo uveljavitvijo prenehale teči. Ker pritožbeno sodišče v obrestno odločitev v okviru uradnega preizkusa prvostopenjske sodbe vanjo ni poseglo, je moralo revizijsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava v tem delu sodbo sodišča druge stopnje spremeniti tako, kot je navedeno v I. točki izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. V pretežnem delu je bila revizija zavrnjena, zaradi dela, v katerem ji je bilo ugodeno, pa posebni stroški postopka niso nastali. Zato ni bilo podlage za poseg v stroškovni odločitvi nižjih sodišč. O stroških revizijskega postopka pa je odločeno skladno z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej tretjo stran izpodbijane sodbe spodaj.

Op. št. (2): Glej Jan Zobec, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Gospodarski vestnik Založba in Uradni list RS, 2. knjiga, stran 502 in odločbo Ustavnega sodišča Up 244/08.