Jedro

V 8. členu ZPP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Po tem določilu o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V sistemu proste dokazne ocene je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena dokazna pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Temu nasprotna je vezana dokazna ocena. Po tej oceni, torej po pozitivni legalni dokazni teoriji pravo ne predpisuje le izbire dokaznih sredstev in načina izvajanja dokazov, marveč tudi njihovo dokazno vrednost. Zakon vnaprej striktno določa, kakšno težo ima posamezen dokaz. Ta teorija je bila značilna predvsem za srednjeveško pravo. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, gre lahko za relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, lahko pa tudi za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (površna ali pomanjkljiva dokazna ocena). Če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče zavrne dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza takrat, kadar spozna, da je ta dokaz že uspel. Pa tudi takrat, kadar stranka ni navedla dejstev, ki jih namerava dokazovati s predlaganimi dokazi.

Skladno z določilom prvega odstavka 117. člena SPZ se za upravljanje skupnih delov smiselno uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo solastnino, razen če pogodba o medsebojnih razmerjih določa drugače. Vendar ne iz prvega ne iz drugega citiranega določila ne izhaja, da pogodba o upravljanju zavezuje tudi tiste etažne lastnike, ki niso zajeti v pogodbi o upravljanju (ki je niso podpisali), določene skupne dele pa uporabljajo. Zgolj uporaba skupne površine centra tudi s strani lastnikov objektov B in F (T. - novi del) zato ne pomeni, da pogodba o opravljanju upravniških storitev, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov T. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike T. - novi del. Nekonkretizirane navedbe ne upravičujejo izvajanje dokazov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 7,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2019 do plačila.

II. V preostalem delu II. točke izreka in v izpodbijani IV. točki izreka se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo postopek za znesek 178,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2019 do plačila ustavilo (I. točka izreka, sklep). Razsodilo je, da mora toženka plačati tožnici 2.477,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2019 do plačila in 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2019 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (na plačilo 871,98 EUR s pripadki) in na plačilo procesnih obresti od zneska 280,86 EUR od 2. 10. 2019 do 12. 11. 2019 je zavrnilo (III. točka izreka). Hkrati je toženki naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v znesku 631,91 EUR s pripadki (IV. točka izreka).

2. Pojasnilo je, da tožnica kot upravnik od toženke vtožuje stroške upravljanja, vzdrževanja in obratovanja, ki so nastali v zvezi s skupnimi inštalacijami ter pripadajočim zemljiščem v T. - stari del, za katere zatrjuje, da jih je pokrila iz svojih sredstev, strošek upravljanja pa vtožuje na podlagi pogodbe o upravljanju pravniških storitev.

3. Svojo odločitev je oprlo na naslednja pravno odločilno dejstva: (1) da je tožnica 26. 8. 2010 z lastniki prostorov T. - stari del, ki vključuje objekte na naslovih A. 1, 2, 3 in C., sklenila pogodbo o upravljanju upravniških storitev (A1); (2) da ima toženka na naslovu A. 1 v lasti dva poslovna prostora v izmeri 288 m2 in v izmeri 111 m2; (3) da so etažni lastniki T. - stari del v smislu 116. člena SPZ dne 30. 8. 2004 sklenili pogodbo o medsebojnih razmerij (A48); (4) da se ta pogodba naknadno ni spremenila na tak način, da bi vključevala tudi objekte B in F (torej T. - novi del) in med drugim, (5) da etažni lastniki objektov B in F (etažni lastniki T. - novi del) niso podpisniki pogodbe o upravljanju pravniških storitev A1 niti vanjo tudi niso vključeni na kakršenkoli drug način.

4. Na straneh od 24 do 28 se je v 32. točki obrazložitve opredelilo prav do vsakega od enaintridesetih razdelilnikov, na podlagi katerih tožnica vtožuje svoje terjatve. Po predhodni obrazložitvi posameznih zahtevkov je pojasnilo, za kolikšen znesek je tožbeni zahtevek iz posameznega razdelilnika utemeljen in za kolikšen znesek je neutemeljen. Nato pa je v 33. do 36. točki pojasnilo, zakaj meni, da je tožbeni zahtevek utemeljen v višini 2.196,77 EUR.

**Pritožba toženke in odgovor tožnice**

5. Proti II. in IV. točki izreka, to je proti tistim delom, s katerimi v pravdi ni uspela, se je toženka pravočasno pritožila. Navedla je, da uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid oziroma razveljavitev teh delov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v izpodbijanem delu v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6. V odgovoru na pritožbo pa je tožnica predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

7. Pritožba ni utemeljena. Na odločilne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

_Razlogi za delno zavrnitev pritožbe_

8. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve, povzete v 3. točki te obrazložitve vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

9. Toženka v pritožbi izrecno navaja, da ne graja zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, pač sodišču prve stopnje očita _zgrešeno uporabo 8. člena ZPP, po katerem mora sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov odločiti, katera dejstva v postopku šteje za dokazana in katera ne_. Trdi, da je _zaradi kršitve pravil postopka dejansko stanje ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno_. Če bi sodišče postopalo skladno z 8. členom ZPP, bi izvedlo dokaz z zaslišanjem priče S. D., A. U., A. K., M. Č. ali direktorja toženke, _ki bi vedeli izpovedati, da opravljene storitve niso bile kvalitetno izvedene ter glede razmejitve na stari in na novi del centra. V tem primeru bi prišlo do drugačnih dejanskih zaključkov, posledično pa bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče sprejelo drugačno odločitev_.

10. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Kot je natančneje pojasnjeno v nadaljevanju, navedb o nekvalitetnem izvajanju upravniških storitev toženka niti med postopkom pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ni konkretizirala. Pritožbena navedba, da bi priče vedele izpovedati _glede razmejitve na stari in na novi del centra_, pa predstavlja kritiko ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega pa je, kot je zgoraj pojasnjeno, pritožbeno sodišče vezano.

11. V 8. členu ZPP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Po tem določilu o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. _V sistemu proste dokazne ocene je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena dokazna pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev_1. Temu nasprotna je vezana dokazna ocena. Po tej oceni, torej po pozitivni legalni dokazni teoriji _pravo ne predpisuje le izbire dokaznih sredstev in načina izvajanja dokazov, marveč tudi njihovo dokazno vrednost. Zakon vnaprej striktno določa, kakšno težo ima posamezen dokaz. Ta teorija je bila značilna predvsem za srednjeveško pravo2. Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, gre lahko za relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, lahko pa tudi za absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (površna ali pomanjkljiva dokazna ocena). Če pa je argumentacija sicer v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, a je vsebinsko neprepričljiva, je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja_3. Zakaj pritožnica sklepa, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo imenovanih prič, kršilo načelo proste dokazne presoje, ni obrazložila. Pritožbeno sodišče pa iz pritožbe niti tega ne mora razbrati, ali očita sodišču prve stopnje absolutno ali samo relativno kršitev postopkovnih pravil ali pa celo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ugotavlja le, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da prič ni zasliševalo zato, ker je potrebna dejstva ugotovilo na podlagi listinskih dokazov (8. točka obrazložitve). K temu pa pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče zavrne dokazni predlog za izvedbo nekega dokaza takrat, kadar spozna, da je ta dokaz že uspel. Pa tudi takrat, kadar stranka ni navedla dejstev, ki jih namerava dokazovati s predlaganimi dokazi.

12. Pritožbena navedba, da je na podlagi izvedenih dokazov sodišče prve stopnje sprejelo napačen zaključek glede veljavnosti pogodbe o upravljanju upravniških storitev oziroma zaključek o tem, da T. - novi del ni bil zajet v pogodbo, pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato se do te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

13. Drži, da 116. člena SPZ določa, da morajo etažni lastniki določiti upravnika in z njim skleniti pogodbo, kot navaja pritožnica. Skladno z določilom prvega odstavka 117. člena SPZ se za upravljanje skupnih delov smiselno uporabljajo določila tega zakona, ki urejajo solastnino, razen če pogodba o medsebojnih razmerjih določa drugače. Vendar ne iz prvega ne iz drugega citiranega določila ne izhaja, da pogodba o upravljanju zavezuje tudi tiste etažne lastnike, ki niso zajeti v pogodbi o upravljanju (ki je niso podpisali), določene skupne dele pa uporabljajo. Zgolj uporaba skupne površine centra tudi s strani lastnikov objektov B in F (T. - novi del) zato ne pomeni, da pogodba o opravljanju upravniških storitev, ki jo je sklenila tožnica le z lastniki poslovnih prostorov T. - stari del, vključuje tudi etažne lastnike T. - novi del, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Drugačno pritožbeno stališče je pravno zmotno.

14. Do pritožbene navedbe, da _je dolžnost upravnika skladno z dejansko rabo porazdeliti stroške upravljanja na etažne lastnike, s katerimi je sklenil pogodbo in skladno s spremembo ugotoviti spremembo deležev na skupnih delov ter da je njegova dolžnost, da zagotovi pravično razdelitev stroškov v stavbi, kar pomeni, da jasno ugotoviti, kateri uporabnik etaž uporabljajo ali koristijo določene površine in da te obveznosti upravnik ni izpolnil in iz tega naslova napačno obračunava ter terja plačila od toženke_ se pritožbeno sodišče ne opredeljuje. Ta pritožbena navedba namreč ne predstavlja kritike prvostopenjske sodbe; ne vsebuje pritožbenih očitkov.

15. S pritožbeno navedbo, da so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je bila pogodba sklenjena zgolj med lastniki poslovnih prostorov T. - stari del napačni in neutemeljeni, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Isto velja za pritožbeno navedbo, da je ves čas trdila, da se pogodba nanaša na center kot celoto, torej na stari in novi del. 16. Kot izhaja iz tretje sprotne opombe na 17. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, je toženka navedla, _da upravnik ne izpolnjuje prejetih navodil na zboru etažnih lastnikov, da ni poslal zapisnika zbora lastnikov iz leta 2017, v letu 2018 pa zbor sploh sklican ni bil, da zapisniki niso bili v skladu s potekom zbora, zaradi česar so morali korigirati in dopolnjevati..._ Te očitke je sodišče prve stopnje štelo za očitke nekvalitetnega upravljanja. Zavrnilo jih je zato, ker toženka ni navedla, za koliko bi se moral na račun zatrjevanih neizpolnjenih obveznosti znižati strošek upravljanja, oziroma kolikšen je znesek, do katerega bi bil upravnik vendarle še upravičen. Pritožnica navaja, da je njene navedbe glede slabe kvalitete sodišče prve stopnje štelo za posplošene in z ničemer izkazane, vendar s to presojo ne soglaša. Navaja, da je podala povsem konkretne navedbe ter predlagala tako listinske dokaze kot zaslišanja, sodišče pa predlaganih dokazov ni izvedlo. Zaključki sodišča, da izvedba teh dokazov ne bi pripeljala do drugačne odločitve, je po njenem mnenju zgrešena, neizvedba dokazov pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

17. Katere konkretne navedbe o slabi kvaliteti upravljanja je toženka podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ni navedla. Za tiste, ki so povzete v predhodni točki v ležečem tisku, pa pritožbeno sodišče soglaša, da so posplošene. Zato drži presoja sodišča prve stopnje, da toženka ni pojasnila, v katerem delu upravnik ni izpolnjeval svojih pogodbenih obveznosti.

18. Nekonkretizirane navedbe ne upravičujejo izvajanje dokazov. Izhajajoč iz določila 212. člena ZPP je tudi toženka tista, ki mora navesti konkretna dejstva, s katerimi izpodbija navedbe tožnice. Če tega ne stori, pa izvajanje dokazov ne more nadomestiti manjkajočih trditev. O tem ne v teoriji ne v praksi ni nobenega dvoma4. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da _neizvedba dokazov_ v tem sporu _predstavlja bistveno kršitev določb postopka_.

_Razlogi za delno spremembo izpodbijane sodbe_

19. Utemeljena je edino pritožbeno navedba, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo višino končnega zneska tožbenega zahtevka. Seštevek vseh enaintridesetih razdelilnikov v tistem delu, ki je po presoji sodišča prve stopnje utemeljen, znaša 2.419,46 EUR, kot pravilno opozarja pritožnica ne pa 2.443,62 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 33. točki obrazložitve na 28. strani svoje sodbe. Iz tega sledi, da je toženki naložilo v plačilo za 7,82 EUR višji znesek od tistega, za katerega je presodilo, da je utemeljen. Da bi pri tem šlo za očitno pisno pomote, pritožnica ni zatrjevala. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za znesek za 7,82 EUR zavrnilo.

20. Ne drži pa pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v breme toženke pri razdelilniku številka 0287018091010 z dne 11. 10. 2018 tožnici priznalo previsoke zamudne obresti. To jasno izhaja iz prve strani priloge k izpodbijani sodbi, na katerem se nahaja izračun zamudnih obresti, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje samo. Ker je pritožbeni očitek glede napačno izračunanih zakonskih zamudnih obresti povsem nekonkretiziran - pritožnica navaja le, da zamudne obresti znašajo manj od zneska, ki ga je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženki, se tudi pritožbeno sodišče le splošno sklicuje na omenjeni obrestni izračun.

21. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je pritožba utemeljena le za znesek 7,82 EUR. Zato jo je v preostalem delu izpodbijane II. točke izreka pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano II. in sodbo v teh delu potrdilo (353. člen ZPP), saj niti ob uradnem preizkusu teh delov ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

**Razlogi za zavrnitev pritožbe proti stroškovni odločitvi**

22. Toženka je torej od zneska 2.477,63 EUR, ki ji ga je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo, v pritožbi uspela le z zneskom 7,82 EUR. Zaradi njenega zanemarljivega uspeha v odločitev o pravdnih stroških pritožbeno sodišče v prvostopenjsko sodbo ni posegalo, pač pa je zavrnilo pritožbo tudi proti IV. točki izreka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

23. Tudi odločitev o pritožbenih stroških toženke je sodišče prve stopnje oprlo na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, saj je bil uspeh pritožnice s pritožbo minimalen.

24. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice pa je pritožbeno sodišče oprlo na določilo 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP. Ker odgovor na pritožbo prav v ničemer ni pripomogel k odločitvi o pritožbi, pritožbeno sodišče to vlogo pritožbeno sodišče šteje kot nepotrebno vlogo. V njej ni opozorila, da se na relativne bistvene postopkovne kršitve pritožbeno sodišče ne ozira. Zavzeto pa je celo zmotno stališče, da je pritožba tudi za znesek 7,82 EUR neutemeljena.

1 Glej Pravni postopek s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list, 2005, Jan Zobec, str. 84 2 Ibidem, stran 85 3 Ibidem, stran 95 4 Primerjaj odločbe VSL, npr: I Cpg 640/2020 z dne 4. 2. 2021, I Cpg 278/2019 z dne 15. 3. 2020, I Cpg 704/2019 z dne 25. 2. 2020 in druge