Jedro

Obdolženec ne sme biti navzoč pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let, ki je žrtev kaznivega dejanja iz 173. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega I. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu ob upoštevanju 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora ter v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki v znesku 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 do plačila. S preostalim zahtevkom je sodišče oškodovanko napotilo na pravdo. Sodišče je obsojencu na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 9. 7. 2015 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu (brez uporabljene 3. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1) izreklo kazen treh let zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena ZKP vštelo čas odvzema prostosti. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je višje sodišče kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je 16. 11. 2015 zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. Dodatno predlaga, da Vrhovno sodišče obsojencu odloži začetek prestajanje kazni po pravnomočni sodbi. Dne 7. 12. 2015 je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vložil tudi obsojenec sam, kot uvodoma navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine. Dne 9. 1. 2016 je obsojenec svojo zahtevo dopolnil z mnenjem psihiatrinje.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je 26. 1. 2016 odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da nista utemeljeni in predlaga njuno zavrnitev. Navaja, da vložnika zahtev pod videzom kršitve kazenskega postopka po vsebini uveljavljata nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj so razlogi sodišča o odločilnih dejstvih jasni ter si ne nasprotujejo, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Slednje se je opredelilo tudi do zavrnitve dokaznih predlogov obrambe, o čemer ima sodba sodišča prve stopnje razumne razloge. Na očitek obrambe, da sodišče mladoletne oškodovanke ni zaslišalo v prisotnosti obsojenca, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe odgovorilo. Obsojenec je imel, ne glede na posebnosti zaslišanja mladoletne oškodovanke, ki je bila žrtev spolne zlorabe, zadostne možnosti za izpodbijanje obremenilnih dokazov, zato je bil postopek pošten.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Oba navedbam vrhovnega državnega tožilca nasprotujeta, pri čemer zagovornik poudarja, da sodišče bistvenih okoliščin, ki so v prid obsojencu, v sodbi ni navedlo, temveč je selektivno uporabilo le tiste dele izpovedb zaslišanih prič in izvedencev, ki so za obsojenca obremenilni.

B.-I

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, in da se sme na kršitve iz prvega odstavka tega člena vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B.-II

6. Kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave obsojenec in njegov zagovornik uveljavljata z navedbami, da sodišče obrambi ni dopustilo, da bi s postavitvijo izvedenca za področje analize DNK vnesla dvom v ugotovitve, nepristranskost in strokovnost strokovnjaka Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), ki niti ni sodni izvedenec. Navajata, da je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog zavrnilo brez posebne obrazložitve. Pravice obsojenca pa je sodišče prve stopnje kršilo tudi z neutemeljeno zavrnitvijo pridobitve vremenskih podatkov in izvedbe ogleda kraja dejanja (obsojenčeve hiše, bližnjega gozda ter parkirišča pred trgovskim objektom), s čimer bi se sodišče prepričalo o zvočni prepustnosti sten in drugih lastnostih hiše, konfiguraciji tal v gozdu ter lastnostih parkirišča. Sodišče je po prepričanju obsojenca in zagovornika neutemeljeno zavrnilo tudi preostale dokazne predloge obrambe.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče sodbo oprlo tudi na mnenje strokovnjaka NFL, ki predstavlja enega izmed ključnih dokazov zoper obsojenca. Poročilo NFL o preiskavi treh otroških oziroma oškodovankinih spodnjih hlač z mnenjem je dne 22. 5. 2012 izdelal G. H., ki je kot tehnični izvedenec zaposlen na NFL. Iz mnenja izhaja, da so glede na stopnjo identifikacije, navedeno v tekstu poročila, in glede na ostale okoliščine biološke sledi moškega izvora v notranjosti enih izmed analiziranih otroških spodnjih hlač (zelo verjetno sperme) najverjetneje biološke sledi obsojenca. G. H. je bil nato dne 7. 1. 2013 pred preiskovalnim sodnikom v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika zaslišan in pri tem odgovarjal tudi na vprašanja obrambe. Nato je obsojenčev zagovornik na predobravnavnem naroku 26. 3. 2014 sodišču predlagal, da postavi izvedenca za analizo DNK, saj je mnenje NFL nestrokovno, neprimerno in neustrezno. Predlog je zagovornik utemeljil z navedbami, da je očitno, da je NFL v času analize razpolagal s številnimi drugimi dokumenti iz sodnega spisa, ki so nakazovali vsebino dejanj, kar jasno izhaja iz mnenja NFL, da je pri izdelavi mnenja upošteval vse ostale okoliščine primera. K temu je zagovornik še dodal, da bo izvedenec lahko podrobneje pojasnil številne podrobnosti, ki zadevajo način zasega predmetov, ki so kasneje predmet analize, način oziroma možnost prenašanja DNK sledi z enega kosa oblačila na drugega, možnosti ali nemožnosti uničenja teh sledov in druge podrobnosti s svojega strokovnega področja. Sodišče prve stopnje je G. H. dne 5. 9. 2014 na glavni obravnavi zaslišalo kot pričo, dokazni predlog po postavitvi izvedenca za analizo DNK pa zavrnilo, kar je v sodbi obrazložilo z utemeljitvijo, da razlog postavitve izvedenca DNK, ki ga navaja zagovornik, ne predstavlja razloga, na podlagi katerega bi sodišče lahko podvomilo v ugotovitve oziroma mnenje strokovnjaka NFL. Ob tem je sodišče izpostavilo, da mnenje G. H. v celoti sprejema ter da zagovornik ni pojasnil, v čem naj bi bilo mnenje nestrokovno, neprimerno in neustrezno.

8. Obramba mora v kazenskem postopku navesti konkretne okoliščine, s katerimi utemeljuje dokazni predlog. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da obramba z navedbami, da je mnenje strokovnjaka NFL nestrokovno, neprimerno in neustrezno, ker je NFL razpolagal še s številnimi dokumenti iz sodnega spisa, ni zadostila standardu konkretizacije dokaznega predloga. Zagovornik bi moral že na predobravnavnem naroku pojasniti, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa, da je mnenje NFL nestrokovno, neprimerno in neustrezno (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP). Poleg tega je G. H. že na zaslišanju v preiskavi pojasnil, kaj je mišljeno z besedno zvezo „ostale okoliščine primera“. Glede preostalih navedb, s katerimi je zagovornik utemeljeval izvedbo dokaza z izvedencem za analizo DNK, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je nanje odgovoril že G. H., ko je bil zaslišan v preiskavi in na glavni obravnavi. Pojasnil je, da je specializirano državno tožilstvo na NFL v analizo posredovalo spodnje hlače v papirnati vrečki, kar je tudi stalna praksa. Na vprašanje obrambe, ali so bile spodnje hlače, ki jih je na policijo prinesla oškodovankina mati, ustrezno zavarovane, pa ne bi mogel odgovoriti niti izvedenec za analizo DNK, saj gre za okoliščino, ki je lahko znana le osebam, ki so bile pri zasegu neposredno prisotne. Priča G. H. je tudi podrobno pojasnil možnosti prenašanja bioloških sledi med oblačili ter možnosti uničenja teh sledi in pritrdil obrambi, da se je obsojenčeva DNK oziroma njegova sperma lahko prenesla na oškodovankine spodnje hlače tudi z drugega kosa oblačila in ne le neposredno ob ejakulaciji. V vsakem primeru mora na koncu sodišče presoditi, ali je obsojenčeva DNK prišla na spodnje hlače oškodovanke med očitanim spolnim dejanjem ali na drug način. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaključilo, da sled obsojenčeve sperme na oškodovankine spodnje hlače ni prišla s perila oziroma oblačil drugih stanovalcev stanovanjske hiše, kjer se je perilo pralo, ter da spodnje hlače niso bile oprane. Glede na to, da je priča dopustila možnost prenosa obsojenčeve DNK na oškodovankine spodnje hlače na način, kot je zatrjevala obramba, postavitev sodnega izvedenca za analizo DNK ne bi v ničemer mogla pripomoči k razjasnitvi dejanskega stanja. Zato se je strinjati s presojo sodišča prve stopnje, ki je omenjeni dokazni predlog zavrnilo, saj je na vsa vprašanja obrambe odgovoril omenjeni strokovnjak, ki je tudi dopustil možnost prenosa obsojenčeve DNK z drugega kosa oblačila. Ker torej gre za neprimerni dokazni predlog, sodišče pravic obrambe z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni kršilo. Do kršitve pravic obrambe pa ni prišlo niti z zavrnitvijo izvedbe ogledov krajev dejanj ter pridobitvijo vremenskih podatkov za obdobje, ko naj bi se kaznivo dejanje dogajalo izven obsojenčeve hiše. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v obrazložitvi sodbe razumno utemeljilo in pri tem poudarilo, da zlasti glede na časovno oddaljenost dejanja in dejstvo, da oškodovanka kraja ni natančno opisala, ogled krajev dejanja ni potreben in ne bi v ničemer doprinesel k razjasnitvi dejanskega stanja.

9. Kršitev pravice do obrambe in drugega odstavka 17. člena ZKP, ki določa, da morajo sodišče in državni organi enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist, je po navedbah zagovornika podana, ker niti policija niti državno tožilstvo v predkazenskem postopku nista imela interesa zbrati dokazov v korist obsojenca, saj preiskavi obsojenčeve stanovanjske hiše in njegovega vozila nista bili opravljeni. Na navedeni očitek, s katerim obramba izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, je v obrazložitvi sodbe odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je pojasnilo, da je od presoje policije oziroma državnega tožilca odvisno, ali bo sodišču predlagal izdajo odredbe za izvedbo hišne preiskave. Zato zatrjevana kršitev ni podana.

10. Sodišče prve stopnje je po navedbah zagovornika nadalje kršilo pravice obsojenca do obrambe iz 29. člena Ustave ter hkrati postopalo v nasprotju s pravico do poštenega sojenja iz d točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ker obsojencu ni omogočilo aktivne obrambe pri zaslišanju oškodovanke oziroma ponovnega zaslišanja na glavni obravnavi, medtem ko je bila ves čas zaslišanja ob oškodovanki prisotna njena mati, ki ima na sugestibilno hčerko velik vpliv. Sodišču očita, da v preiskavi obsojencu ni dovolilo, da bi bil prisoten pri zaslišanju oškodovanke.

11. Določba četrtega odstavka 178. člena ZKP je jasna. Obdolženec ne sme biti navzoč pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let, ki je žrtev kaznivega dejanja iz 173. člena KZ-1. ZKP tudi določa, da žrtve tega kaznivega dejanja na glavni obravnavi ni dopustno neposredno zaslišati. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo (sodba I Ips 144/2002 z dne 19. 6. 2003, sodba I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007, sodba I Ips 58924/2011 z dne 30. 5. 2013), da mora obdolženec imeti vsaj enkrat v postopku možnost zaslišati obremenilno pričo, da lahko postopek ocenimo kot pošten (fair trial). Oškodovanka je bila prek videokonference zaslišana v preiskavi in pri tem zaslišanju je sodeloval obsojenčev zagovornik, ki je smel priči postavljati vprašanja. S tem je bila obrambi v sodnem postopku dana učinkovita možnost zaslišanja obremenilne priče v smislu d točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. Glede očitkov v zvezi z navzočnostjo matere pri zaslišanju njene mladoletne hčerke zagovornik očitno spregleda določbi četrtega odstavka 65. člena ZKP in četrtega odstavka 240. člena ZKP, ki dopuščata, da je pri zaslišanju mladoletne oškodovanke oziroma priče lahko navzoča oseba, ki ji oškodovanka zaupa.

12. V zvezi z zaslišanjem mladoletne oškodovanke zagovornik še navaja, da je bilo zaslišanje prek video konference tehnično neprimerno opravljeno, ker odgovorov oškodovanke skorajda ni bilo mogoče slišati, obramba pa zaradi časovne omejenosti zaslišanja ni mogla postaviti vseh vprašanj. Zagovornik dodaja, da resnične vsebine zaslišanja oškodovanke ni bilo mogoče preveriti, ker v spisu ni izvirnika posnetka z zaslišanja oškodovanke, na kopiji posnetka, ki ga je v spis vložila obramba, pa manjka približno 45 sekund izvirnega zapisa. Zaradi navedenega obsojenec, ki ni imel pravice biti navzoč pri zaslišanju oškodovanke, ni imel možnosti, da bi lahko dejansko preveril vsebino zaslišanja oškodovanke.

13. Ne le iz zagovornikovih navedb v zahtevi, tudi iz zapisnika o zaslišanju mladoletne oškodovanke v preiskavi z dne 16. 5. 2012 ne izhaja, da bi zagovornik katerega izmed odgovorov oškodovanke ne mogel slišati oziroma da bi ugovarjal vsebini zapisnika o zaslišanju zaradi časovne omejenosti. V zapisniku o zaslišanju je celo izrecno navedeno, da nihče izmed navzočih ni imel dodatnih vprašanj za oškodovanko. Zgolj z navedbami o slabši kakovosti izvedbe zaslišanja prek videokonference, ki na razumljivost izpovedbe ne vpliva, posega v pravico obsojenca do obrambe ni mogoče utemeljiti. Do zagovornikovih očitkov o nepopolnem video posnetku pa se je v sodbi izčrpno opredelilo že sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da se sodba ne opira na slikovni oziroma video zapis, temveč na zakonito pridobljen zvočni zapis zaslišanja, katerega potek je iz dokaznega gradiva jasno razviden. Zato so bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ki razloge sodišča druge stopnje sprejema, pravice obsojenca do obrambe v postopku spoštovane.

14. Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi obsojenčevim navedbam, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do konkretnih navedb izvedenke J. B., ki je izdelala klinično psihološko izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje se je namreč do izvedenskega mnenja natančno in obširno opredelilo v 17. točki obrazložitve sodbe ter pojasnilo, da izvedensko mnenje sprejema, razen v delu, ki je bil ovržen z izpovedbo oškodovanke A. K., kar je sodišče razumno utemeljilo. Kolikor se obsojenec z utemeljitvijo sodišče ne strinja in ponuja svoje videnje dejanskega stanja, pa uveljavlja nedopusten razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

15. Po navedbah obsojenca in zagovornika je sodišče prve stopnje kršilo pravico obsojenca do obrambe tudi s tem, ko je brez posebne obrazložitve in v nasprotju s sprejetim dokaznim sklepom opravilo ogled avdio-video posnetka kopije zaslišanja oškodovanke brez prisotnosti psihologa B. P., ki bi lahko pojasnil telesne aktivnosti oškodovanke in njeno verodostojnost pri odgovorih na postavljena vprašanja. Glede na to, da zagovornik v pritožbi tega očitka ni uveljavljal, obsojenec pa je v svoji pritožbi v zvezi s tem podal zgolj nekonkretizirano trditev, ki ni bila v povezavi s kršitvijo pravice do obrambe, Vrhovno sodišče očitka zagovornika zaradi materialnega neizčrpanja pravnih sredstev ni presojalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Iz istega razloga Vrhovno sodišče tudi ni presojalo obsojenčevih navedb, da zapisnik v postopku na prvi stopnji ni bil pisan v skladu z 81. členom ZKP, ker sodišče v zapisnik naj ne bi zapisalo obrazloženega predloga obrambe za postavitev izvedenca za analizo DNK in pripomb, ki naj bi jih pred in med ogledom videoposnetka oškodovankinega zaslišanja podala obsojenec in njegov zagovornik.

16. Zagovornik in obsojenec v zahtevah z obširnimi razlogi izpodbijata verodostojnost izpovedb oškodovanke in preostalih zaslišanih prič, s čimer ne uveljavljata zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč po vsebini uveljavljata nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje izpodbijata tudi z očitki sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do bistvenih okoliščin, ki so v korist obsojenca, in sicer o značilnostih gozdnih tal spomladi, o tem, komu se je oškodovanka najprej zaupala, o krvavem madežu na spodnjicah oškodovanke, o obstoju pištole, o nasprotjih v izpovedovanju oškodovanke, da je videla le belo tekočino in o nasprotjih glede kraja dejanja novembrskega dogodka. Iz istega razloga Vrhovno sodišče ni presojalo očitkov, da sodišče prve stopnje ni povzelo celotne vsebine vseh zaslišanih prič, ampak zgolj tiste dele njihovih izpovedb, ki so za obsojenca obremenilni; da so zaključki sodišča o verodostojnosti obremenilnih prič ter neverodostojnosti razbremenilnih prič nelogični, neobrazloženi in sami s seboj v nasprotju; da sodišče ni ocenilo dokazov, ki jih je sodišču med zaslišanjem predložil brat obsojenca, ter namerno spregledalo poročilo o oškodovanki, ki ga je pripravila Osnovna šola Livada iz Velenja, ki, tako kot drugi izvedeni dokazi, zlasti mnenje izvedenke klinične psihologije J. B. in strokovno mnenje B. P., potrjujejo, da oškodovanka ne kaže znakov spolne zlorabe; da zgolj iz izpovedbe oškodovankine matere izhaja, da naj bi se obnašanje oškodovanke po dogodkih spremenilo; da je zgolj na podlagi domneve, ki jo je izrazila izvedenka ginekologinja Š. S., zaključilo, da spolna zloraba oškodovanke s tem, da pri njej ni opaziti nobenih poškodb, ni izključena in posledično z gotovostjo sklepalo, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje; in da je izvedensko mnenje psihiatra G. M., dr. med, na dolgo povzelo, pri čemer ni upoštevalo izvedenčevega mnenja, da so možnosti, da bi obsojenec dejanje ponovil, nikakršne, ter da pri obsojencu ni zaznati motenj na spolnem področju. Vrhovno sodišče tudi ni presojalo vsebine mnenja psihiatrinje S. R., ki ga je obsojenec priložil dopolnitvi svoje zahteve za varstvo zakonitosti in s katerim izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

C.

17. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahtevi sklicujeta, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.