Jedro

Denacionalizacijski upravičenci po 14. členu zakona o denacionalizaciji so lahko le tiste organizacije katoliške cerkve, ki so bile ob uveljavitvi tega zakona obravnavane kot domače pravne osebe po zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, to je tiste, katerih sedež in glavnina dejavnosti sta bila na območju Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin v delu, ki se nanaša na nepremičnine grajskega kompleksa, vpisane v vl.št. 1052, 41, 1332, 1534 in 1536, v obsegu spomenika po 3. in 4. členu odloka o razglasitvi grajskega kompleksa z varovalnim območjem za naravno znamenitost in kulturni spomenik (Uradni list SRS, št. 42/88 in Uradni list RS, št. 27/90), zavrgla. Prav tako je zavrgla tožničino zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin v delu, ki se nanaša na predmete kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti (1. točka izreka). Tožničino zahtevo za denacionalizacijo nepremičnin, ki niso v območju spomenika, razglašenega z navedenim odlokom, je odstopila v reševanje upravnemu organu občine, pristojnemu za kmetijstvo, zahtevo za denacionalizacijo premičnin, ki niso predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti, pa je odstopila v reševanje upravnemu organu iste občine, pristojnemu za občo upravo (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je tožnica po svojih pooblaščencih vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, to je zgradb (vključno s premičninami), ki obsegajo grajski kompleks s pripadajočimi objekti ter kmetijskimi in gozdnimi zemljišči. Iz listin, ki jih je tožnica priložila zahtevi, tožena stranka ugotavlja, da je tožnica oziroma njen samostan sporno premoženje pridobila dne 28.12.1937 z menjalno pogodbo. Zahtevo za denacionalizacijo je v delu, katerega obravnavanje sodi v njeno pristojnost, tožena stranka zavrgla na podlagi 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker meni, da pri tožnici ni podana aktivna legitimacija za vložitev zahteve za denacionalizacijo, saj nadškofijski samostan ob uveljavitvi zakona o denacionalizaciji ni deloval na območju Republike Slovenije in zato ni upravičenec po 14. členu tega zakona, pa tako niso podani pogoji za uvedbo postopka denacionalizacije. V preostalem delu pa je zahtevo za denacionalizacijo odstopila pristojnima organoma po določbah 66. člena ZUP in 54. člena zakona o denacionalizaciji.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeni sklep v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka, ker meni, da je s tem delom izreka sklepa kršen njen na zakonu utemeljen interes. Stališče tožene stranke, da pri tožnici ni podana aktivna legitimacija, ker nadškofijski samostan ob uveljavitvi zakona o denacionalizaciji ni deloval na območju Republike Slovenije, je v celoti neutemeljeno, pa tudi kontradiktorno. Pravilna je sicer ugotovitev, da nadškofijski samostan ob uveljavitvi zakona o denacionalizaciji ni deloval na območju Republike Slovenije, toda tožnica poudarja, da takšen nadškofijski samostan nikjer ne obstaja in se tudi ne navaja v zemljiških knjigah in odločbah komisije za agrarno reformo ter sodnih sklepih kot lastnik odvzetega premoženja. Trditev tožene stranke, da je nadškofijski samostan deloval na območju Republike Hrvaške, je torej v nasprotju s stanjem in s podatki spisov. V sporni zadevi pa niti ne gre za to, temveč za nadškofijo kot del Katoliške cerkve in del katoliške verske skupnosti, za katero pa je splošno znano, da deluje na območju Republike Slovenije in sicer kot Ljubljanska nadškofija ter Mariborska in Koprska škofija z vsemi njihovimi ustanovami. Nadškofija je del Katoliške cerkve in del katoliške verske skupnosti enako kot navedene slovenske škofije, zato je stališče tožene stranke o neobstoječi aktivni legitimaciji na strani tožnice neutemeljeno in v nasprotju z jasnimi določili zakona o denacionalizaciji. Ta v 14. členu določa, da pripada pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, ki delujejo na območju Republike Slovenije. Tudi najbolj restriktivno tolmačenje te določbe pripelje do zaključka, da so upravičene do denacionalizacije vse verske skupnosti, ki delujejo na območju Republike Slovenije. Dejstvo, da znotraj katoliške verske skupnosti in znotraj Katoliške cerkve obstajajo različne škofije in nadškofije, nima nikakršnega vpliva na uporabo 14. člena, ker je bistveno samo to, da gre za versko skupnost oziroma cerkev, ki deluje na območju Republike Slovenije. Pa tudi če bi se hotelo tolmačiti, da tožnica ne deluje na območju Republike Slovenije, temveč samo na območju Republike Hrvaške, bi bilo stališče tožene stranke neutemeljeno in v nasprotju z nespornimi dejstvi. Območje posamezne škofije je določeno z župnijami, ki so v njeni sestavi. Nesporno je, da je v sestavi te nadškofije tudi župnija, ki se nahaja na območju Republike Slovenije. Ta župnija je del nadškofije od vselej in je bila tudi ob uveljavitvi zakona o denacionalizaciji, kar tožnica dokazuje s tožbi priloženimi listinami. Torej tudi če bi iz zakonskega določila sledila zahteva, da mora vlagatelj zahteve "delovati" na območju Republike Slovenije v najbolj ozkem smislu, je ta zahteva v tožničinem primeru izpolnjena, saj tožnica kot vlagatelj zahteve in prejšnji lastnik kompleksa deluje na območju Republike Slovenije in je tako tudi aktivno legitimirana stranka. Nesporno pa je, da je semenišče, ki je v menjalni pogodbi z dne 28.12.1937 vpisano kot pogodbena stranka, ustanovljeno s strani te nadškofije, in da vso oblast nad njim izvršuje zagrebški nadškof. Tožnica po navedenem predlaga, naj se tožbi ugodi in sklep tožene stranke v celoti odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise brez odgovora na tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Prav ima sicer tožba, ko zatrjuje, da izpodbijani sklep navaja nadškofijski samostan protispisno, saj ustanova s takšnim imenom v predloženih upravnih spisih ni nikoli omenjena. Toda iz dejstva, da tožena stranka navedeno ime povezuje z menjalno pogodbo z dne 28.12.1937, je mogoče z gotovostjo sklepati, da gre za očitno pisno pomoto, ki bi jo morala tožena stranka sicer popraviti (1. odstavek 219. člena ZUP), vendar sama po sebi še ne pomeni napake, zaradi katere bi bil izpodbijani sklep nezakonit. Iz razlogov sklepa je namreč nedvoumno mogoče povzeti, da je imela tožena stranka v mislih Nadškofijsko semenišče, pa torej njenih dejanskih ugotovitev, kolikor se navezujejo na to ustanovo, ni mogoče uspešno izpodbijati zgolj zaradi delno napačne navedbe imena.

Tožnica svoje upravičenje do denacionalizacije spornega premoženja opira na dvoje argumentov, ki ji po njenem mnenju dajeta položaj upravičenca, torej aktivno legitimirane stranke, na podlagi 14. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen). Prvi argument je, da je kot nadškofija del Katoliške cerkve, le-ta pa nedvomno deluje na območju Republike Slovenije in je kot takšna upravičenka do denacionalizacije po določbah 14. člena ZDen. Drugi argument pa je, da spada k tožnici tudi župnija, ki se nahaja na območju Republike Slovenije, kar pomeni, da tožnica tudi sama neposredno deluje na tem območju in je upravičena do denacionalizacije tudi iz tega naslova.

Glede prvega argumenta je treba ugotoviti, da že iz določbe 14. člena ZDen izhaja, da ni utemeljen. Zakon tu namreč določa, da gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam in redom, ki ob njegovi uveljavitvi delujejo na območju Republike Slovenije. Že iz dejstva, da zakon poleg cerkva (oziroma drugih verskih skupnosti) določa kot upravičence njihove ustanove in rede, izhaja, da kot aktivno legitimirane osebe niso mišljeni ti subjekti v njihovem najširšem obsegu (n.pr. Katoliška cerkev kot vesoljna cerkev), temveč le tiste njihove ožje pravne osebe, ki delujejo na območju Republike Slovenije in jim je priznana civilna pravna subjektiviteta po zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list SRS, št. 15/76 in 42/86, Uradni list RS, št. 22/91-I, dalje: ZPPVS). Če bi bile kot cerkve oziroma druge verske skupnosti kot subjekti upravičenj iz tega zakona mišljene njihove najširše pravne osebe, zakon ne bi navajal poleg njih tudi njihovih ustanov oziroma redov, pa tudi vprašanje pravnega nasledstva takšnih subjektov se ne bi moglo postavljati in ga tudi ne bi bilo treba urejati (4. odstavek 15. člena ZDen). Po presoji sodišča torej ta nadškofija kot pravna oseba kanonskega prava ne more veljati za upravičenko do denacionalizacije po 14. členu ZDen že zgolj zato, ker je kot takšna del Katoliške cerkve in ker le-ta deluje na območju Republike Slovenije po svojih drugih osebah kanonskega prava. Mutatis mutandis velja to tudi glede Nadškofijskega semenišča, kolikor ima po kanonskem pravu samostojno pravno osebnost, česar sicer tožnica izrecno ne navaja.

Iz navedenega sledi, da so lahko denacionalizacijski upravičenci po 14. členu ZDen le tiste organizacije Katoliške cerkve, ki so bile ob uveljavitvi tega zakona obravnavane kot domače pravne osebe v smislu ZPPVS. Po presoji sodišča pa tožnice zgolj zato, ker je del območja njene dejavnosti (župnija) v tem času segal tudi na območje Republike Slovenije, še ni mogoče šteti za domačo pravno osebo, saj se njen sedež nahaja na območju druge države pa tudi večino svoje dejavnosti je opravljala tam in zato tožnica kot pravna oseba tudi ne sodi pod jurisdikcijo Republike Slovenije. Tožba torej tudi po tožničinem drugem argumentu ni utemeljena.

Po navedenem je torej pravilno stališče tožene stranke, da v sporni zadevi, kolikor sodi v njeno stvarno pristojnost, niso bili podani pogoji za uvedbo postopka. Ker je tožena stranka tudi glede preostalega dela tožničine zahteve za denacionalizacijo po presoji sodišča ravnala v skladu z določbami ZUP, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu, je sklep zakonit, tožba pa neutemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je, kot tudi ZUP, na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.