Jedro

Ker tožbe na nedopustnost izvršbe ni moč obravnavati v povezavi s tem izvršilnim postopkom, zaradi njene vložitve do odloga izvršbe v tej izvršilni zadevi ne more priti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Prva dolžnica sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče zavrnilo predlog prve dolžnice (v nadaljevanju dolžnice) za odlog izvršbe ter za prekinitev postopka in ji naložilo, da upniku povrne nadaljnje izvršilne stroške.

Dolžnica v pravočasni pritožbi zoper gornjo odločitev uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo njenemu predlogu. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Očitek procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga pritožba utemeljuje s trditvami o nasprotju med razlogi sklepa glede pogojev za odlog izvršbe in dokazi, ki jih je dolžnica predložila sodišču, posebej mnenjem izvedenca M. ter s trditvami o nerazumljivosti izreka sklepa, ni utemeljen, saj izpodbijani sklep nima kakšnih takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče objektivno preizkusiti. Očitek obstoja nasprotja med razlogi in vsebino gornjega mnenja pa je ob dejstvu, da v izpodbijanem sklepu vsebina mnenja niti ni povzeta, pritožba pa hkrati ponuja svojo obširno dokazno oceno tega mnenja, usmerjen v kritiko dejanskega stanja.

Materialnopravno izhodišče utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi pritožba izpodbija prvostopno odločitev glede predlaganega odloga izvršbe, je v prvem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki določa vsebinske pogoje za odlog v taksativno naštetih primerih, pri čemer mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Po deveti točki gornje določbe lahko sodišče odloži izvršbo v primeru, če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbe po 59. in 60. členu ZIZ. Po določbi 59. člena ZIZ lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, če je sodišče odločalo o ugovoru na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na samo terjatev. Tožba za nedopustnost izvršbe po 59. členu ZIZ je torej dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom, nanaša pa se lahko izključno na vprašanje spornih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev, ko gre za opozicijske ugovore proti sklepu o izvršbi (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in impugnacijske ugovore (3., 6., 10. in 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

Prvo sodišče je ugotovilo, da je dolžnica (na dne 15.2.2013) vložila tožbo na nedopustnost izvršbe pri Okrožnem sodišču v Celju, ki se vodi pod P 113/2013. Zaključek prvega sodišča, da je zato za odlog izvršbe izpolnjena predpostavka iz 9. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, je materialnopravno zmoten. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je prvo sodišče ugovor dolžnice zavrnilo s sklepom z dne 20.7.2010 (na red. št. 15) (1), ki je postal pravnomočen 28.10.2011. Dolžničin ugovor po poteku roka pa je bil zavržen (2). Tožba, ki se obravnava v zadevi P 113/2013, ni moč obravnavati v povezavi s tem izvršilnim postopkom, saj ugovora po poteku roka izvršilno sodišče vsebinsko niti ni obravnavalo, ker je bil zavržen, od pravnomočnosti sklepa o ugovoru, ki je bil zavrnjen, pa do vložitve tožbe, pa je poteklo več kot trideset dni. Zato zaradi vložitve gornje tožbe do odloga izvršbe v tej izvršilni zadevi niti ne more priti.

Obširne navedbe, s katerimi pritožba utemeljuje razloge za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe, opisuje tožbeno podlago ter upnikova ravnanja, glede katerih je podala tudi kazensko ovadbo, za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso bistvene.

Ker tako ni podan že eden od pogojev za odlog izvršbe, se pritožbeni razlogi, s katerimi se izpodbija pravilnost prvostopnih ugotovitev glede obstoja drugega pogoja - nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, izkažejo za nebistvene. Kljub temu pa velja pojasniti, da škoda, ki nastane zaradi uskladitve protipravnega dejanskega stanja z vsebino sodne odločbe lahko predstavlja razlog za odlog le v primeru, če po opravljeni izvršbi škodljivih posledic sploh ne bi bilo več mogoče popraviti oziroma bi jih bilo mogoče težko popraviti. Nastanka kakšne takšne škode pa dolžnica v svojem predlogu ni niti zatrjevala. Navajanih dejstev glede poslabšanja socialnega, zdravstvenega in psihičnega stanja dolžnice ter njenega sina namreč pod ta pravni standard ni moč uvrstiti.

Tudi odločitev o prekinitvi izvršbe je materialnopravno pravilna, saj vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe sama po sebi ne predstavlja razloga za zastoj v postopku izvršbe. Stališče pritožbe, da bi moralo prvo sodišče ugoditi predlogu za prekinitev na podlagi 206. člena ZPP, pa je materialnopravno napačno. Smiselna uporaba te določbe, po kateri se pravdni postopek lahko prekine, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, namreč v postopku izvršbe niti ni možna, ker se v tem postopku izvršuje pravnomočna odločba (15. člen ZIZ).

Ker se je tako izkazalo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 366. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

Stroške, ki so dolžnici nastali z vložitvijo pritožbe, mora dolžnica trpeti sama, saj s pritožbo ni uspela, ter zato ni upravičena do njihove povrnitve (prvi odstavek 165. člena ZPP in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je dolžnica vložila pritožbo, za katero se je štelo, da je bila umaknjena, ker dolžnica ni plačala sodne takse (sklep z dne 29.9.2011 na red. št. 38, ki je postal pravnomočen 28.10.2011).

Op. št. (2): S sklepom prvega sodišča z dne 30.10.2012 (na red. št. 82) v zvezi s sklepom pritožbenega sodišča I Ip 614/2012 z dne 24.1.2013 (na red. št. 88).