Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil dogovor o višini pogodbene obrestne mere ničen iz razloga, ker je bil v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi in je iz tega razloga tožbeni zahtevek v pretežni meri zavrnilo, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali je pogodba nična, ker je bila oderuška.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 159,54 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 38.232,06 SIT od 10.2.2006 do 31.12.2006 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 159,54 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in glede stroškov postopka odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 646,95 EUR s pripadajočimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledične napačne uporabe materialnega prava ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi pojasnjuje, da je toženec le pavšalno zatrjeval ničnost pogodbenih določil o višini obresti v posojilnih pogodbah iz leta 2003, v ničemer pa tega ni dokazal, niti ni predlagal izvedbe kakršnih koli dokazov v tej smeri, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Slednje je popolnoma brez trditvene podlage tožene stranke preverjalo, ali so pogodbena določila morda v nasprotju z moralnimi načeli in napravilo izračune obresti, upoštevaje višino zamudnih obresti. Toženec v tej smeri ni predlagal izvedbe dokaznega postopka, posledično pa je sodišče brez vsakršne podlage v navedbah toženca iskalo razloge za ugotovitev ničnosti pogodbenih določil o obrestih, izpodbijani sodbi pa priložilo svoje izračune obresti, katere tožena stranka sploh ni predložila, ampak le pavšalno navajala, da naj bi dolg delno poravnala. Tožeča stranka izračunov sodišča tekom postopka sploh ni mogla preizkusiti. Že iz tega razloga je po mnenju pritožnika potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Nadalje pritožnik meni, da bi moralo sodišče upoštevati pogodbeno svobodo glede višine obresti, ker jih pač zakon ni določal, saj toženec vse do sodnega postopka višini obrestne mere ni ugovarjal. Po mnenju pritožnika tudi ni pogojev za ugotovitev, da bi bila pogodbe v delu o obrestih oderuška, saj toženec ni dokazal subjektivnega elementa, sodišče pa je le na podlagi objektivnega elementa ugotovilo, da je pogodba oderuška. Pritožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe o mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista postopek na prvi stopnji ali sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ko je tožbenemu zahtevku le deloma ugodilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne dejanske in pravne ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče pojasnjuje: Očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje brez trditev toženca iskalo razloge za ugotovitev ničnosti pogodbenih določil o obrestih, je neutemeljen. Že iz laičnega odgovora na tožbo po presoji pritožbenega sodišča izhaja jasen toženčev ugovor, da so 7 % mesečne obresti, ki jih je tožnik oziroma njegova gospodarska družba upoštevala pri izračunu preostalega dolga, nesprejemljive. Jasen ugovor o oderuških obrestih pa izhaja tudi iz njegove prve pripravljalne vloge z dne 13.3.2007. Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu z dne 14.1.2009 opozorilo, da sodišča kljub svobodi sklepanja obligacijskih razmerij niso nudila sodnega varstva tako visokim pogodbenim obrestim, dogovorjenim s pogodbo med pravdnima strankama. Takšno določilo pogodbe je bilo nično, kljub dejstvu, da ZOR ni predpisoval zgornje meje pogodbenih obresti, saj je bilo v nasprotju z moralnimi načeli in splošnimi določili ZOR, zlasti načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in načelom enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR). Pogodbeno določilo, ki je v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi, pa je bilo po določbi 1. odstavka 103. člena in 1. odstavka 105. člena ZOR nično. Na ničnost je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato so pritožbeni očitki o odločanju mimo trditev toženca tudi iz tega razloga neutemeljeni. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo pogodbeno dogovorjeno določilo o obrestih nično, je moralo zaradi pravilne odločitve o zahtevku ugotoviti, ali je toženec z nesporno izvršenimi plačili, upoštevaje dinamiko plačil in primerno obrestno mero, že poravnal celotno obveznost do tožnika oziroma ali mu še kaj dolguje. To je storilo z lastnim obračunom, ki je priložen sodbi. Izračun višine dolga ne predstavlja ugotovitev dejstev, pač pa pravilnost uporabe materialnega prava. Tožnik izračunov sodišča v pritožbi ne izpodbija. Izračune je mogoče preizkusiti, saj je sodišče pravilno upoštevalo razpoložljive podatke o višini in času plačil, za izračun obresti pa je upoštevalo obrestno mero zakonskih zamudnih obresti, česar tožnik ne izpodbija.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil dogovor o višini pogodbene obrestne mere ničen iz razloga, ker je bil v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi in je iz tega razloga tožbeni zahtevek v pretežni meri zavrnilo, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali je pogodba nična, ker je bila oderuška. Zato so tudi pritožbeni očitki o tem, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov za oderuštvo v smislu določbe 141. člena ZOR oziroma je odločilo o ničnosti pogodbenega določila o višini obrestne mere le na podlagi objektivnega elementa, subjektivni element, ki je potreben za ugotovitev oderuštva, pa ni izkazan, neutemeljeni.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP te stroške nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.