Jedro

Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka se zahteva zmota glede obstoja obveznosti. Stranka misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav temu ni tako, pri čemer teorija poudarja, da tu ne gre za zmoto, kakor jo obravnavamo v zvezi z izpodbojnimi pravnimi posli, pri kateri se zahteva njena bistvenost in opravičljivost. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je lahko krivdna. Stranka je v zmoti glede obstoja obveznosti zato, ker ni bila dovolj skrbna. Če stranka ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezana, pa izpolnitve ne more zahtevati nazaj.

Zavezanec je zakonske zamudne obresti dolžan vrniti od trenutka, ko ni več dobroveren, kar se zgodi najkasneje ob vložitvi zahtevka. Dobra vera se do tega trenutka domneva in nedobrovernost je dolžna dokazati nasprotna stranka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v: - II. točki izreka delno spremeni tako, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 3.352,09 EUR, - v V. točki izreka pa delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek v višini 2.919,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2017 do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.158,47 EUR za čas od 7. 1. 2016 do 5. 5. 2016 pa se zavrne.

II. V preostalem delu II. in V. točke ter v I., IV. in VII. točki izreka se sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožba tožene stranke pa v tem delu zavrne.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45124/2016 z dne 5. 5. 2016 v 1. in 3. odstavku izreka sklepa razveljavi (I. točka izreka sodbe), ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 3.434,76 EUR (II. točka izreka sodbe), prav tako je ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke, in sicer v višini 432,58 EUR (III. točka izreka sodbe) ter izvedlo pobot terjatev pravdnih strank do višine 432,58 EUR (IV. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v 8 dneh plača znesek v višini 3.002,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2017 dalje (V. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (VI. točka izreka sodbe). Toženi stranki je sodišče prve stopnje v plačilo naložilo tudi nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke v višini 504,58 EUR, in sicer v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (VII. točka izreka sodbe).

2. Zoper citirano sodbo (z izjemo III. in VI. točke) je iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožbo vložila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi (pravilno: spremeni ) in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške postopka s pritožbo.

3. Na pritožbo tožene stranke tožeča stranka ni odgovorila.

4. Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku1, v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Tožeča stranka na temelju neupravičene obogatitve v predmetnem postopku vtožuje plačilo 3.553,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ta namen pojasnjuje, da je tožeča stranka pri toženi stranki naročala prehrambene artikle za svojo restavracijo, da jih je slednja dobavljala, da je tekom takšnega sodelovanja tožena stranka tožeči stranki izstavila več faktur, ki jih je tožeča stranka poravnala, da pa nekaterih faktur tožnica ni poravnala ob zapadlosti, zaradi česar je tožena stranka zoper tožečo stranko v letu 2015 sprožila dva izvršilna postopka na podlagi verodostojnih listin (ki sta se vodila pod opr. št. VL 100910/2015 in VL 145882/2015) in v njih dosegla celotno poplačilo. Prav tako tožnica pojasnjuje, da je vsled napake pri evidentiranju plačil toženi stranki plačala več, kot ji je bila dolžna in poleg tega pri plačilih v letih 2015 in 2016 pomotoma ni upoštevala zneskov, ki so ji bili z bančnega računa odtegnjeni že na podlagi predhodno omenjenih izvršb. Posamezne račune je tožena stranka torej dobila plačane dvakrat in je zato neupravičeno obogatena. Preplačilo potrditvah tožeče stranke znaša vtoževanih 3.553,47 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2016. 7. Sodišče prve stopnje je odločilo, kot izhaja iz 1. točke te obrazložitve - zahtevku je v pretežnem delu ugodilo.

8. Tožena stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. Prvostopenjskemu sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se na nobenem mestu ni opredelilo do njenega ugovora "volenti non fit iniuria", ki ga je v zvezi s plačili točno določenih in konkretiziranih računov podala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2016 (prim. list. št. 41). Po njenih trditvah je v njej namreč izrecno uveljavljala, da je tožeča stranka po računih št. 2015-972 in št. 2015-1008, ki naj bi ju tožeča stranka poravnala s plačilom v znesku 369,91 EUR dne 28. 12. 2015, ter po računih št. 2015-1063, 2015-1084, 2015-1126, 2015-1145, 2015-1335, 2015-1420 in 2015-1513, ki naj bi jih tožeča stranka poravnala s plačilom v znesku 3.203,46 EUR prav tako dne 28. 12. 2015, plačala znesek, čeprav je očitno vedela, da ni dolžna in da zato tožeča stranka tega nima pravice zahtevati nazaj. Kot je po navedbah tožene stranke tožnica sama pojasnila, je po predlogu za izvršbo VL 100910/2015 toženka vtoževala tudi zneske po računih št. 2015-972, 2015-1008, 2015-1063, 2015-1084, 2015-1126, 2015-1145, 2015-1335, 2015-1420 in 2015-1513 in bila v tem izvršilnem postopku tudi v celoti poplačana, in sicer s plačilom v znesku 1.491,42 EUR dne 13. 10. 2015 ter s plačilom v znesku 1.312,58 EUR dne 14. 10. 2015. Tožnica je tako po mnenju tožene stranke ob plačilu 3.203,46 EUR dne 28. 12. 2015 vedela, da so navedeni računi poravnani že na podlagi plačila v izvršilnem postopku. Sklicevanje tožeče stranke na pomoto je neutemeljeno, saj je imela več kot dva meseca časa, da se je seznanila s plačili v postopku VL 100910/2015 in je natančno vedela, kateri računi so že plačani.

9. Pritožbeno sodišče tovrsten očitek zavrača. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pritožbeno izpostavljenimi računi ugotovilo (in so zato ta dejstva v postopku po pritožbi neizpodbojna - prvi odstavek 458. člena ZPP): - da je (iz bančnega izpiska banke X - A 15 razvidno, da je) dne 28. 12. 2015 tožnica na toženkin račun nakazala 369,91 EUR, kar predstavlja seštevek zneskov po računih št. 2015-972 in št. 2015-1008, - da je dne 28. 12. 2015 tožnica na toženkin račun nakazala tudi 3.203,46 EUR, pri čemer je navedla, da s tem zneskom (med drugim) plačuje dolg po računih št. 2015-1063, 2015-1084, 2015-1126, 2015-1145, 2015-1335, 2015-1420 in 2015-1513 in - da so bili predmetni računi (in še tudi nekateri drugi - prim. 11. točko obrazložitve prvostopenjskega sodišča) že plačani v predhodnih izvršilnih postopkih, na tej dejstveni podlagi pa pravilno zaključilo, da je s poplačilom v izvršilnih postopkih terjatev, izvirajoča iz predhodno naštetih računov, prenehala, da je bil posledično prenos denarja s tožničinimi nakazili (dne 28. 12. 2015) opravljen brez pravne podlage, da je bila tožnica prikrajšana in toženka neupravičeno obogatena ter da je zato tožničin zahtevek utemeljen. Ugotovilo je namreč tudi, da ni utemeljena navedba tožene stranke, da je z nakazili tožnica v resnici plačala dolg, ki ga je imela do toženke družba P. d.o.o., in sicer na podlagi asignacije.

10. Sodišče prve stopnje pa se v nasprotju z zatrjevanji pritožnice posebej ni bilo dolžno opredeljevati do toženkinih trditev, da je tožeča stranka očitno vedela, da (po računih 2015-972, 2015-1008, 2015-1063, 2015-1084, 2015-1126, 2015-1145, 2015-1335, 2015-1420 in 2015-1513) zaradi predhodnih plačil v izvršilnem postopku VL 100910/2015 (ki je obsegal te iste račune) ni več dolžna oziroma bi to ob ustrezni skrbnosti to morala vedeti, zaradi česar je njeno sklicevanje na pomoto v tem postopku neutemeljeno (prim. navedbe na list. št. 56). To izhaja iz temeljne značilnosti kondikcijskih zahtevkov.

11. Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka (kakršen je tudi obravnavani) se zahteva zmota glede obstoja obveznosti. Stranka misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav temu ni tako, pri čemer teorija poudarja, da tu ne gre za zmoto, kakor jo obravnavamo v zvezi z izpodbojnimi pravnimi posli, pri kateri se zahteva njena bistvenost in opravičljivost. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je lahko krivdna. Stranka je v zmoti glede obstoja obveznosti zato, ker ni bila dovolj skrbna.2 Če stranka ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezana, pa izpolnitve ne more zahtevati nazaj (191. člena Obligacijskega zakonika3 - v nadaljevanju OZ).

12. To za predmetno zadevo pomeni naslednje. Tožeča stranka za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka je podala ustrezne trditve4, tožena stranka pa za svoj ugovor ne - ni namreč navajala dejstev za utemeljitev tistega dela zakonskega dejanskega stanu iz 191. člena OZ, po katerem tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, ni upravičen zahtevati nazaj. Tožena stranka, ki se je zoper tožničin zahtevek sicer res branila tudi z ugovorom "volenti non fit iniuria" in zatrjevala, da je tožeča stranka vedela, da ni dolžna, tega skladno z obrazložitvijo v predhodnem odstavku namreč ni mogla utemeljiti s sklicevanjem na pomanjkanje tožničine skrbnosti. Zakonskega dejanskega stanu iz 191. člena OZ, da je tožeča stranka vedela, da ni dolžna plačati računov št. 2015-972, 2015-1008, 2015-1063, 2015-1084, 2015-1126, 2015-1145, 2015-1335, 2015-1420 in 2015-1513, tožena stranka ni mogla uspešno utemeljiti z navedbo, da bi tožeča stranka morala vedeti, da ni dolžna plačati navedenih računov.

13. Ker se je torej v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazalo, da je tožena stranka svoj ugovor (191. člen OZ) temelji na pravno nerelevantnih dejstvih (tj. da bi tožeča stranka vsled predhodnih plačil v izvršilnem postopku ob ustrezni skrbnosti morala vedeti, da ni dolžna plačati računov 2015-972, 2015-1008, 2015-1063, 2015-1084, 2015-1126, 2015-1145, 2015-1335, 2015-1420 in 2015-1513), se sodišče prve stopnje do teh tudi ni bilo dolžno opredeljevati. Zgolj navedba, da je tožeča stranka vedela, da ni dolžna polačati, pa tudi ni dovolj. Tožena stranka bi za uspešno presojo svojega ugovora morala zatrjevati, da je bilo plačilo dne 28. 12. 2015 opravljeno bodisi z darilnim namenom, bodisi kot plačilo tujega dolga (kar sicer toženka je storila, pa je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo kot neutemeljen), bodisi kot negotiorum gestio in podobno,5 kar bi morala tudi konkretizirano pojasniti.

14. Da manjka obrazložitev o odločilnih dejstvih, je po povedanem torej neutemeljen pritožbeni očitek. Poleg tega v zvezi z izpodbijano sodbo tudi ni mogoče ugotoviti, da je objektivno ni mogoče preizkusiti. Njena obrazložitev vsebuje namreč vse ključne ugotovitve v zvezi z materialnopravno utemeljenostjo predmetnega zahtevka. Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP6 po presoji pritožbenega sodišča zato ni podana.

15. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožnica sodišču prve stopnje očita, ker v zvezi s spornim dejstvom, da je pri plačilu z dne 28. 12. 2015 šlo za pomoto, ni zaslišalo predlaganih prič.

16. Tožena stranka se je zoper zahtevek tožeče stranke (med drugim) branila z ugovorom, da je ob vložitvi predloga za izvršbo zoper tožečo stranko direktorica tožeče stranke K.A. (ponovno) obljubila plačilo vseh zapadlih obveznosti, tako tistih, ki izvirajo iz poslovnega sodelovanja med toženo stranko in družbo P. d.o.o., kot tudi tistih, ki izvirajo iz poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama. Za dokazovanje tega dejstva je predložila korespondenco po elektronski pošti ter predlagala zaslišanje priče L.K. Za dokazovaje svoje trditve, da je bil v zvezi z zneskom, ki je bil toženi stranki nakazan po tem, ko so bila sredstva iz tožničinega računa že odtegnjena iz naslova izvršbe, sklenjen dogovor o asignaciji, tj. dogovor, da tožeča stranka toženi stranki s tem nakazilom poravna dolg, ki ga toženi stranki dolguje družba P. d.o.o., je tožena stranka predlagala dokaz z zaslišanjem priče L.K. (ki naj bi pojasnila okoliščine v zvezi z dogovorom o asignaciji) in toženca A.K. 17. A da zgornje trditve tožene stranke niso resnične oziroma utemeljene, se je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko prepričalo že na podlagi predloženih pisnih dokazil (listin v spisu - 7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da niti predloženi bančni izpiski o plačilih niti elektronsko sporočilo z dne 22. 3. 2016 (na katerega se je tožena stranka sklicevala v zvezi z obljubo po plačilu zapadlih obveznosti, ki izvirajo iz poslovnega sodelovanja med toženo stranko in družbo P. d.o.o.) ne izkazujejo njenih trditev o plačilu tujega dolga oziroma dogovora o asignaciji7. Prav tako je pravilno opozorilo, da tožena stranka v zvezi z zatrjevano asignacijo sploh ni podala zadostne trditvene podlage. Ob ugotovitvi, da sta bili opravljeni dve plačili računov (v izvršilnih postopkih in še z nakazili tožeče stranke) ter ob pomanjkanju trditev in dokazov o tem, da je tožeča stranka plačala dolg P. d.o.o., je sodišče prve stopnje torej nedvomno imelo podlago za ugoditev zahtevku. Trditve tožene stranke, s katerimi je dokazovala, da ne gre za pomoto, se namreč niso izkazale za utemeljene.

18. Sodišče prve stopnje, ki dokazov z zaslišanjem L.K. in A.K. ni izvedlo, je torej ravnalo pravilno. Z dokazi tožena stranka namreč ni mogla nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Z zaslišanjem prvostopenjsko sodišče ni moglo šele ugotavljati okoliščin v zvezi z dogovorom o asignaciji (ki je po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev in katere smisel je, da se s plačilom enega dolga poplačata kar dva dolga - dolžnik namreč pooblasti svojega dolžnika, da izpolni dolg upniku namesto njemu, svojega upnika pa pooblasti, da sprejme izpolnitev od dolžnika). Ker pri ugotavljanju dejstva, ali je šlo pri plačilu z dne 28. 12. 2015 za (kot zatrjuje tožnica) pomoto ali za plačilo dolga P. d.o.o. (kot zatrjuje tožena stranka) ni zaslišalo A. in L.K., kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni zagrešilo. Zakaj to ni bilo potrebno, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ustrezno in pravilno obrazložilo.

19. Ni pa prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih. V nasprotju z zatrjevanji pritožnice sicer ni bilo dolžno uporabiti drugega odstavka 299. člena OZ. Podlago obrestnemu delu zahtevka v obravnavanem primeru daje namreč 193. člen OZ.

20. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

21. Zavezanec je torej zakonske zamudne obresti dolžan vrniti od trenutka, ko ni več dobroveren, kar se zgodi najkasneje ob vložitvi zahtevka. Dobra vera se do tega trenutka domneva in nedobrovernost je dolžna dokazati nasprotna stranka.8 Tega pa v obravnavanem primeru tožeča stranka ni niti zatrjevala. Zakonske zamudne obresti je pritožbeno sodišče zato (ob upoštevanju domneve dobre vere) obračunalo od dneva vložitve predloga za izvršbo (tj. od 5. 5. 2016) in ugotovilo, da znašajo 193,62 EUR (obračun obresti je sestavni del sodbe).

22. Takšna odločitev o obrestnem delu zahtevka pa je v predmetni zadevi terjala delno spremembo odločitve, ki izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

23. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

24. Ker se po delni spremembi izpodbijane sodbe (ki jo je narekovala zgolj delna sprememba obrestnega dela zahtevka) uspeh tožene stranke ni spremenil, sodišče prve stopnje odločitve v zvezi z nadaljnjimi pravdnimi stroški tožeče stranke (VII. točka izreka izpodbijane sodbe) ni spreminjalo.

25. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v delu obrestnega dela zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17. 2 A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str.:49., 50. 3 Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo in 64/16 - odl. US. 4 Izrecno zatrjuje, da je spregledala, da so ji bila sredstva v izvršilnem postopku že odtegnjena; da je plačilo opravila pomotoma. 5 A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str.:49. 6 Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana: 14. če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. 7 Glede na elektronsko sporočilo z dne 22. 3. 2016 je sklepalo, da asignacija takrat še ni bila sklenjena, saj bi v nasprotnem primeru toženka zahtevala plačilo po asignaciji, ne pa zanjo prosila. 8 A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str.: 53.