Jedro

Najmanj, kar mora storiti pritožnik, da bi imel pravico sklicevati se na novote, je, da navede dejstva, na podlagi katerih je mogoč zaključek, da novot(e) brez svoje krivde ni mogel navesti že prej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spadajo v zapuščino nepremičnine, vpisane pri vložni št. 990 k.o. .... do 1/4, kmetijski traktor znamke Torpedo, 3.800 delnic oznake ATIN Atena 1 d.d. ter da so zakoniti dediči zapustnikova vdova ter zapustnikovi otroci, vsak do 1/7. Zoper ta sklep se pritožuje dedinja F. P. (zapustnikova hči) ter uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je šele po izdaji sklepa o dedovanju ugotovila, da je zapustnikov sin F. B. od zapustnika leta 1992 prejel darilo po izročilni pogodbi, iz katere izhaja, da mu je zapustnik izročil v last 1/4 podstrešnega dela hiše, ...., ki stoji na parceli št. 1353 k.o. ..... Zato zahteva vračunanje tega darila v dedni delež v skladu s 46. čl. Zakona o delovanju (v nadaljevanju ZD). Zmotno je ugotovljen tudi obseg zapuščine, saj iz izročilne pogodbe izhaja, da je bil predmet izročitve le podstrešni del hiše. Podstrešna etaža hiše z nizkim kolenčnim zidom pa vrednostno zagotovo predstavlja bistveno manj kot polovico hiše. Zapustnik je bil torej glede na vsebino izročilne pogodbe lastnik le polovice hiše brez podstrešnega dela ter polovice dvorišča, kar vse zagotovo predstavlja več kot 1/4 nepremičnine, kot je to na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V zapuščinskem postopku se uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni z ZD drugače določeno (163. čl. ZD). In ker določbe ZD o pritožbi (172. in 173. člen) ne govorijo o pravici navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, je treba glede tega smiselno uporabiti določbe 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pritožnik sme navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prve naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. čl. ZPP (če brez svoje krivde ni mogel navajati nova dejstva in predlagati novih dokazov na prvem naroku). Najmanj, kar mora storiti pritožnik, da bi imel pravico sklicevati se na novote, je, da navede dejstva, na podlagi katerih je mogoč zaključek, da novot(e) brez svoje krivde ni mogel navesti že prej. V konkretnem primeru pa pritožnica teh dejstev sploh ne navaja. Zatrjuje namreč le, da je šele po izdaji izpodbijanega sklepa ugotovila, da je zapustnikov sin F. B. leta 1992 od zapustnika prejel darilo po izročilni pogodbi z dne 9.12.1992, ne da bi obenem pojasnila, zakaj ni tega že prej ugotovila, oziroma zakaj je z ugotavljanjem tega dejstva odlašala do izdaje izpodbijanega sklepa.

Zato je zatrjevana novota (da je zapustnik F. B. izročil v last 1/4 podstrešnega dela hiše ter da predstavlja podarjeni del hiše le podstrešje, ki predstavlja gotovo bistveno manj kot polovico hiše, kar da pomeni, da je bil zapustnik dejansko lastnik polovice hiše brez podstrešnega dela ter polovice dvorišča, kar da vse gotovo predstavlja več kot 1/4 nepremičnine) v pritožbenem postopku neupoštevna (ker pravica zahtevati vračunanje ne zastara, bo pritožnica lahko zahtevala vračunanje vse do delitve dediščine).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani del sklepa prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).