Jedro

Glede na odločbo Ustavnega sodišča z dne 14. 11. 2013 ter ob tem, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR, torej da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, glede na določbe ZUJF in ZVV, je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne pripada pravica do zdravstvenega varstva, pravilna in zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da vojnemu veteranu tožniku od 1. 1. 2013 ne pripada pravica do zdravstvenega varstva ter da se odločba Upravne enote Ljubljana št. 130-269/2005-16 z dne 2. 9. 2005 z dnem 1. 1. 2013 razveljavi. V obrazložitvi citira 100. in 101. člen ter prvi in drugi odstavek 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) ter, da je tožniku pred izdajo odločbe dal možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnik je z obvestilom posredoval izjavo, da njegovi prejemki, prejemki zakonca in prejemki vzdrževanih družinskih članov presegajo 497,15 EUR na družinskega člana, zato je na podlagi tega dejstva zaključil, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev veteranskega dodatka ter mu zato posledično pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013, po 231. členu ZUJF ne pripada več ter se odločba o priznanem zdravstvenem zavarovanju razveljavi.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija odločba organa, ker mu bo s 1. 1. 2013 odvzeta pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne cene storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki mu je bila priznana kot vsem udeležencem NOB. Odločba temelji na ZUJF, ki je v nasprotju z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki v 18. členu zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin v obsegu in pod pogoji, veljavnimi pred uveljavitvijo tega zakona ter je krivična, ker prizadane le vojne veterane in vojne invalide (razen upravičencev do veteranskega in invalidskega dodatka), kot da so manj zdravstveno prizadeti kot npr. begunci ali delovni deportiranci, ki jim kot žrtvam vojnega nasilja ta pravica ni odvzeta. Odločba ZUJF je tudi diskriminatorna, ker velja le za vojne veterane in vojne invalide iz NOB in iz osamosvojitvene vojne 1991, ne pa tudi za prisilne mobilizirance v nemško vojsko in za druge žrtve vojnega nasilja ter je moralno nesprejemljiva. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila ter poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen odvzem pravice do zdravstvenega varstva tožniku kot vojnemu veteranu na podlagi določb ZUJF, ki spreminja Zakon o vojnih veteranih (ZVV) med drugim v delu, ki ureja pravico vojnih veteranov do zdravstvenega varstva. Ugotoviti je, da tožnik v upravnem postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, da so njegovi dohodki višji od 497,15 EUR, zaradi česar ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po 8. in 9. členu ZVV, ne ugovarja.

Prvi odstavek 15. člena ZVV, po uveljavitvi ZUJF, vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek, ali če izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka. Do uveljavitve ZUJF je ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, neodvisno od njihovega premoženjskega stanja. ZUJF je dodatno zaostril pogoje za pridobitev navedene pravice, in sicer tako, da je spremenil starostni pogoj za pridobitev pravice do varstva po ZVV (100. člen ZUJF). Ta sedaj znaša 55 let (prvi odstavek 6. člena ZVV) in ne več 50 let, kot je veljala pred uveljavitvijo ZUJF.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je v okviru prehodnih in končnih določb uredil tudi položaj vojnih veteranov, ki so pravico do zdravstvenega varstva v 15. členu ZVV pridobili pred uveljavitvijo ZUJF, tako kot tožnik. Določba prvega odstavka 231. člena določa, da upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja po zakonu, se ta pravica zagotavlja do 1. januarja 2013. Določba drugega odstavka 231. člena ZUJF pa določa, da upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

V zvezi z ugovorom o neustavnosti določb ZUJF, ker da so različne kategorije dosedanjih upravičencev do pravice do zdravstvenega varstva v ZUJF različno obravnavane, sodišče odgovarja, da je urejanje teh pravic v polju proste presoje zakonodajalca, ki lahko glede na drugačne okoliščine pravice različnih kategorij upravičencev ureja različno. Da bi bilo razlikovanje brez razumnega razloga, po presoji tega sodišča veljavni ureditvi ni mogoče očitati. V predmetnem postopku je prvostopenjski organ ugotavljal, ali tožnik kot vojni veteran še izpolnjuje pogoje za plačilo zdravstvenih storitev v predpisani razliki, zato so za to odločitev njegovi ugovori, da so nekatere kategorije še upravičene do zdravstvenega dodatka, brezpredmetni. V zvezi s tem pa sodišče odgovarja tudi na ugovor, da je taka ureditev moralno nesprejemljiva.

V zvezi z ugovorom neustavnosti pa sodišče poudarja tudi, da je Upravno sodišče na podlagi 156. člena Ustave vložilo zahtevo pred Ustavnim sodiščem, da Ustavno sodišče oceni ustavnost prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF. Z odločbo U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 pa je Ustavno sodišče odločilo, da prvi in drugi odstavek 231. člena ZUJF nista v neskladju z Ustavo.

Glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča ter ob tem, da tožnikovi dohodki presegajo 497,15 EUR, torej da tožnik ni prejemnik veteranskega dodatka in ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev po določbah 8. in 9. člena ZVV, sodišče glede na določbe ZUJF in ZVV zaključuje, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.