Jedro

Sodišče ob preizkusu pritožbe zoper sklep po uradni dolžnosti pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi prvega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper L. K. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Zoper sklep je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat istega sodišča zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev zakona ter ustavnih pravic obdolženca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor odpravi, podrejeno pa predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva neutemeljena, saj je sodišče ugotovilo tako obstoj utemeljenega suma kot obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik v odgovoru vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev ustavne pravice do pritožbe, ker senat ni odgovoril na njegove ugovore v zvezi z nezakonito opravljenimi hišnimi preiskavami. Že v pritožbi je navajal, da preiskovalni sodnik ni navedel razlogov in dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec uporabljal preiskano vozilo in garaži, do teh navedb pa se ni opredelil niti senat. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik iz zbranih dokazil (predvsem zbranih obvestil) sklepal, da naj bi obdolženec uporabljal vozilo VW Golf, ki je bilo zato tudi preiskano, in pojasnil, da vprašanje lastništva niti ni relevantno. Na očitke v zvezi z nezakonitostmi pri izdaji odredbe preiskovalnega sodnika je odgovoril tudi senat in zaključil, da očitanih kršitev ni zasledil, obenem pa pojasnil, da ni instanca, ki bi odločala o izločitvi nezakonitih dokazov in bo obdolženec le-to lahko predlagal tekom postopka. Navedbam zagovornika v zahtevi, da senat svoje odločitve ni primerno obrazložil in s tem kršil obdolženčevo ustavno pravico do pritožbe, tako ni moč pritrditi.

6. Zagovornik v nadaljevanju zahteve sklepu senata očita, da se ni opredelil do vprašanja ali bi bilo zoper obdolženca mogoče uporabiti milejši ukrep. Po navedbah zagovornika senat ni opravil t. i. testa sorazmernosti, saj naj bi iz obrazložitve sklepa izostali razlogi za odreditev pripora, kot tudi obrazložitev sorazmernosti med ogrožanjem zavarovane dobrine in omejitvijo obdolženčeve pravice do svobode. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so te navedbe neutemeljene. Iz pritožbe, ki jo je zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Kpd 20384/2011 podal obdolženčev zagovornik, je razvidno, da je slednji oporekal zgolj obstoju utemeljenega suma in očital nezakonitosti v zvezi z opravljeno hišno preiskavo. Zagovornik v pritožbi ni oporekal obstoju pripornega razloga, to je nevarnosti, da bo obdolženi ponavljal kazniva dejanja, če bo ostal na prostosti, kot tudi ni ugovarjal, da bi bilo enake učinke kot s priporom mogoče doseči z milejšim ukrepom. Po določbi petega odstavka 402. člena ZKP sodišče ob preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ. Senat ob reševanju pritožbe torej ni dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati obstoja drugih morebitnih kršitev. Na tem mestu Vrhovno sodišče dodaja, da se je do uporabe milejšega ukrepa in do obstoja neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ter do obstoja sorazmerja med ogrožanjem zavarovane dobrine in omejitvijo obdolženčeve pravice do svobode, opredelil preiskovalni sodnik, ki je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil, tako da obsojenčeva ustavna pravica do obrambe ni bila kršena.

7. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.