Jedro

V obsegu, v katerem je o zahtevku pravnomočno razsodilo že kazensko sodišče, sodišče pa je ponovno v pravdnem postopku odločalo tudi glede tega dela zahtevka, je podana kršitev iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se delna zamudna sodba in delna sodba razveljavi in v tem obsegu tožba zavrže: - v prvi alineji prvega odstavka za prvi tožnici prisojeni znesek 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila, - v drugi alineji prvega odstavka za drugemu tožniku prisojeni znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila, - v tretji alineji prvega odstavka za tretji tožnici prisojeni znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila, - v drugem odstavku glede zavrnitve tožbenega zahtevka prve tožnice za plačilo 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila, glede zavrnitve tožbenega zahtevka drugega tožnika za plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila in glede zavrnitve tožbenega zahtevka tretje tožnice za plačilo 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila.

II. Pritožba se zavrže v delu odločitve o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih, in sicer prvi tožnici od zneska 20.000,00 EUR od 29. 1. 2013 do 4. 2. 2013 ter drugemu tožniku in tretji tožnici od zneskov 15.000,00 EUR od 29. 1. 2013 do 4. 2. 2013. III. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi delna zamudna sodba in delna sodba sodišča prve stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka prve tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.000,00 EUR od 29. 1. 2013 do 4. 2. 2013, drugega tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.000,00 EUR od 29. 1. 2013 do 4. 2. 2013 ter plačilo zneska 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2013 do plačila in tretje tožnice za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.000,00 EUR od 29. 1. 2013 do 4. 2. 2013 ter plačilo zneska 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2013 do plačila).

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2013 do plačila ter znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2012 do plačila, da je toženec dolžan plačati drugemu tožniku znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2013 do plačila in da je toženec dolžan plačati tretji tožnici znesek 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 1. 2013 do plačila (prvi odstavek sodbe). Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo (drugi odstavek sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija ugodilni del sodbe o prisojenih zneskih odškodnin za nematerialno škodo zaradi smrti bližnjega (prvi odstavek izreka) ter zavrnilni del sodbe o odškodninskih zahtevkih tožnikov iz naslova nematerialne škode (drugi odstavek izreka). Tožniki uveljavljajo pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka in predlagajo, da pritožbeno sodišče delno zamudno sodbo in delno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi. Navajajo, da se ne pritožujejo zoper odločitev o prisojenem znesku 5.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in zoper zavrnitev zahtevka za plačilo 552,00 EUR. Pojasnjujejo, da je bil zoper toženca pravnomočno zaključen kazenski postopek, v katerem je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja umora. Gre za isto dejanje toženca oziroma isti historični dogodek, ki predstavlja tudi škodno ravnanje, iz katerega izvira škoda, vtoževana v tem postopku. Tožeča stranka je po vložitvi tožbe v tej pravdi v kazenskem postopku zoper toženca priglasila še vsebinsko identičen premoženjskopravni zahtevek. Kazensko sodišče je s svojo sodbo naložilo tožencu povrnitev nepremoženjske škode tožnikov iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, in sicer tako, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici 45.000,00 EUR, drugemu tožniku 18.000,00 EUR in tretji tožnici 35.000,00 EUR, vsem trem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 dalje. S preostankom premoženjskopravnega zahtevka, to je zgolj glede povrnitve premoženjske škode, je kazensko sodišče napotilo tožnike na pravdo. To je razvidno iz kazenske sodbe, ki je postala pravnomočna 8. 10. 2013. Glede na to je prvo sodišče z izpodbijanim delom svoje odločbe z dne 9. 1. 2014 odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno v kazenskem postopku. Kršeno je bilo načelo ne bis in idem, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obstoj pravnomočne sodne odločbe je torej procesna ovira za ponovno odločanje o isti stvari in izključuje možnost nove, drugačne ali enake odločitve. Prvo sodišče bi zato moralo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, kot nedovoljeno zavreči. 3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Čeprav je prvo sodišče z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tudi v obsegu, v katerem je tožnikom (delno) prisodilo zahtevano odškodnino že kazensko sodišče, ima tožeča stranka pravni interes za pritožbo zoper ta del sodbe prvega sodišča, saj bi dve pravnomočni sodbi o istem delu zahtevka (o tem v nadaljevanju) povzročili zmedo in pravno negotovost. 6. V pritožbenem postopku se je izkazalo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v kazenskem postopku zoper toženo stranko kot obtoženca s pravnomočno sodbo III K 47237/2012 z dne 10. 5. 2013 prisodilo tožnikom odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (moža prve tožnice ter očeta drugega tožnika in tretje tožnice), in sicer prvi tožnici 45.000,00 EUR, drugemu tožniku 18.000,00 EUR in tretji tožnici 35.000,00 EUR, vsem trem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila. V kazenskem postopku so tožniki kot oškodovanci uveljavljali s premoženjskopravnim zahtevkom enak odškodninski zahtevek za nematerialno škodo kot v tej pravdi (priloga A24); razlika je zgolj v obrestnem delu zahtevka (v kazenskem postopku so tožniki uveljavljali zakonske zamudne obresti od 4. 2. 2013 dalje). Kazensko sodišče je s presežkom njihovih premoženjskopravnih zahtevkov napotilo tožnike (oškodovance) na pravdo. Iz dokaznih listin (prilogi A22 in A23) izhaja, da je navedena sodba kazenskega sodišča postala pravnomočna še pred izdajo izpodbijane sodbe pravdnega sodišča. 7. Glede na takšno situacijo delno drži pritožbena trditev, da je prvo sodišče z izpodbijano sodbo odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, kar je bistvena kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka namreč zmotno trdi, da je kazensko sodišče napotilo tožnike na pravdo zgolj glede povrnitve materialne škode oziroma, da je prvo sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je bilo (v celoti) že pravnomočno razsojeno v kazenskem postopku. Kazensko sodišče z odločitvijo o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev (tožnikov) slednjim ni v celoti prisodilo zahtevane odškodnine za nematerialno škodo. Prvi tožnici je res prisodilo celotno zahtevano odškodnino iz tega naslova, drugemu tožniku in tretji tožnici pa le del zahtevane odškodnine (drugemu tožniku 18.000,00 EUR od zahtevanih 37.000,00 EUR, tretji tožnici pa 35.000,00 EUR od zahtevanih 37.000,00 EUR), pri čemer jim je kazensko sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti od 4. 2. 2013 dalje (v pravdi so tožniki uveljavljali zakonske zamudne obresti od 29. 1. 2013 dalje). V tem obsegu je torej prvo sodišče razsodilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno s kazensko sodbo. Ker kazensko sodišče tožnikom ni v celoti prisodilo zahtevanih odškodnin za nematerialno škodo, jih je napotilo na pravdo tudi s presežkom zahtevka za odškodnino za nematerialno škodo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

8. Glede na to je bistvena kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana glede (ugodilne in zavrnilne) odločitve prvega sodišča o zahtevkih prve tožnice za plačilo 45.000,00 EUR, drugega tožnika za plačilo 18.000,00 EUR in tretje tožnice za plačilo 35.000,00 EUR, za vse tri z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2013 do plačila, torej v obsegu odločitve kazenskega sodišča. V tem delu je pritožbeno sodišče zato razveljavilo sodbo prvega sodišča in zavrglo tožbo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

9. V preostalem delu je prvo sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, ne da bi kršilo 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer je tožnikom prisodilo od posameznih zneskov še zakonske zamudne obresti od 29. 1. 2013 do 4. 2. 2013, poleg tega pa je zavrnilo tisti del zahtevkov tožnikov, kot je razvidno iz III. točke izreka te sodbe in o katerem kazensko sodišče ni odločilo. V tem zavrnilnem obsegu je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu, saj tožeča stranka ne graja ugotovitve prvega sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka v tistem delu, o katerem kazensko sodišče ni odločilo (353. člen ZPP).

10. Za tisti del pritožbe, ki napada ugodilni del sodbe prvega sodišča in o katerem kazensko sodišče ni odločilo (zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov iz prvega odstavka sodbe prvega sodišča od 29. 1. 2013 do 4. 2. 2013 – II. točka izreka te sodbe) tožeča stranka nima pravnega interesa, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (četrti odstavek 343. člena in 352. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).