Jedro

Tožnik je plačal vtoževani znesek toženi stranki, čeprav je vedel, da ji sam tega zneska v nobenem primeru ne dolguje, ob dejstvu, da je tožena stranka zahtevala povračilo škode v višini 948,27 EUR od njegovega sina kot povzročitelja prometna nesreče in ne od njega. Glede na navedeno in ker ni podana nobena od izjem iz 191. člena OZ, tožnik ni upravičen zahtevati izpolnitve nazaj od tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 948,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 3. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo;

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega pravdnega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 272,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati znesek 948,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2012 dalje do plačila (1. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 688,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov tožene stranke. Podrejeno predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek, da je tožena stranka zahtevala plačilo brez pravnega temelja in da zato ni pogojev za obravnavanje plačila kot izdatka za drugega. Pasivna legitimacija ni podana. Tožnik bi moral zahtevati povračilo plačanega zneska od svojega sina na podlagi 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). S tožnikovim plačilom je namreč obligacijsko razmerje med toženo stranko in tožnikovim sinom prenehalo, vzpostavilo se je novo obligacijsko razmerje med tožnikom in njegovim sinom. Tožnik je vedel, da toženi stranki ne dolguje ničesar. Celoten znesek po zahtevku tožene stranke, naslovljenem na njegovega sina, je plačal za sina. S tem je izpolnil sinovo obveznost po 86. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ). Kdor plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili (191. člen OZ). Sporno dejstvo, ali je bilo vozilo dne 5. 9. 2011 zavarovano, je pravno odločilno dejstvo, saj iz 86. člena ZZVZZ izhaja, da ima v primeru, ko obvezno avtomobilsko zavarovanje ni sklenjeno, zavod pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo vozilo zavarovano pri Zavarovalnici ..., je napačna. Sodišče prve stopnje je samo opravilo poizvedbe pri Zavarovalnici ..., čeprav je trditveno in dokazno breme na tožniku. Protispisen je tudi zaključek, da je bila sklenjena permanentna zavarovalna polica, ker je ne glede na to, da je registracija potekla, Zavarovalnica ... izplačala oškodovanki škodo. Tudi sicer izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka, da je bilo vozilo zavarovano. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določbi 191. in 197. člena OZ, ne pa določbo 190. člena OZ, saj v obravnavanem primeru tožnik ni dokazal odsotnosti pravnega temelja tožene stranke za regresni zahtevek. Prav tako sodišče ni upoštevalo 40. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki daje toženi stranki dodatno pravno podlago za izstavitev regresnega zahtevka po 86. členu ZZVZZ. Ne drži niti pojasnilo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravice zahtevati povračila stroškov zdravljenja zaradi v času prometne nesreče neregistriranega vozila, češ da je tožnikov sin vozil službeno vozilo, za registracijo katerega je odgovoren lastnik vozila. Dejstvo je, da se je tožnik udeležil cestnega prometa z neregistriranim vozilom, zaradi česar mu je bil izdan plačilni nalog zaradi kršitve prvega odstavka 26. člena Zakona o motornih vozilih – ZMV). Ker je bilo vozilo tudi nezavarovano, pa je bil regresni zahtevek tožene stranke povsem utemeljeno izstavljen tožnikovemu sinu. Napačna in neobrazložena je tudi stroškovna odločitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi ni bilo sporno, da je tožena stranka na podlagi 86. člena ZZVZZ zahtevala od tožnikovega sina povrnitev škode v višini 948,27 EUR, ki je nastala v zvezi z zdravljenjem zavarovanke tožene stranke D. S., zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, ki jo je dne 5. 9. 2011 povzročil sin tožnika. Prav tako ni bilo sporno, da škode v navedeni višini toženi stranki ni povrnil tožnikov sin, temveč tožnik, ki v tej pravdi zahteva povračilo plačanega zneska iz razloga, ker naj ne bi obstajala dejanska in pravna podlaga za zahtevek tožene stranke za povračilo škode od njegovega sina, ob dejstvu, da je bilo vozilo, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, zavarovano. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bilo vozilo, s katerim je bila povzročena prometna nesreča, kritičnega dne zavarovano, z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Navedena odločitev je, kot pravilna opozarja pritožba, materialnopravno zmotna. V tej pravdi dejstvo, ali je bilo vozilo, ki ga je vozil tožnikov sin, zavarovano, ni pravno odločilno. Odločilno je, da je tožnik plačal vtoževani znesek toženi stranki, čeprav je vedel, da ji sam tega zneska v nobenem primeru ne dolguje, ob dejstvu, da je tožena stranka zahtevala povračilo škode v višini 948,27 EUR od njegovega sina kot povzročitelja prometne nesreče in ne od njega. Skladno z določbo 191. člena OZ namreč kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. V konkretnem primeru tudi ni podana nobena od izjem iz citiranega 191. člena OZ. Tožnik je sicer trdil, da je tožena stranka grozila, da bo zahtevala povračilo škode od njegovega sina po sodni poti, kar je vzel skrajno resno in v strahu in pod grožnjo še večjih stroškov plačal neupravičeni zahtevek tožene stranke. Vendar pa navedene okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za dokazane, ne morejo dati podlage za zaključek, da je tožnik upravičen zahtevati plačani znesek nazaj od tožene stranke, ker je plačal zato, da bi se izognil sili, že iz razloga, ker sodni postopek in stroški niso „grozili“ njemu, temveč njegovemu sinu.(1) Da si je pridržal pravico zahtevati izpolnitev nazaj, pa tožnik niti ni trdil. 6. Ker torej tožnik skladno s 191. členom OZ ni upravičen zahtevati izpolnitve nazaj od tožene stranke, je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

7. Ker je bilo treba pritožbi ugoditi že iz prej navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je v postopku uspela, zato je upravičena do povračila svojih stroškov tako pred sodiščem prve kot pred sodiščem druge stopnje (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo stroške fotokopij v višini 20,00 EUR ter plačani sodni taksi za dve pritožbi (2 x 126,00 EUR). Skupaj ji je torej priznalo 272,00 EUR stroškov in jih naložilo v plačilo tožniku, kot to izhaja iz izreka sklepa.

Op. št. (1): Za primer, ko stranka plača, da bi se izognila sili, iz 191. člena OZ, gre, ko gre za nedopusten vpliv na stranko in ne morebiti na nekoga tretjega - primerjaj Ada Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 50.