Jedro

Za namestitev varnostne ograje na gradbenem odru in privez delavca, kar bi preprečilo, da bi delavec, ki se je pri delu nagnil izven odra in izgubil ravnotežje, padel in zadobil hudo telesno poškodbo sta odgovorna vodja del in vodja gradbišča, saj nista pregledala, niti vodila potrebne evidence, ki se vodi ob prestavitvi gradbenega odra.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega B. P. in obdolženega J. B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi B. P. in obdolženi B. sta dolžna plačati vsak 400,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo sta bila obdolženi B. P. in obdolženi J. B. spoznana za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po IV., III. in II. odstavku 208. člena KZ. Obema je bila izrečena pogojna obsodba in v njej za vsakega od njiju določena kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Odločeno je bilo še, da sta obdolžena dolžna, po določilih I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v doslej znani višini 218.000,00 SIT (909,70 EUR) ter vsak povprečnino, odmerjeno v višini 100.000,00 SIT (417,29 EUR).

Proti tej sodbi sta se pritožila zagovornika obdolženega B. P. in obdolženega J. B., oba iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik obdolženega J. B. pa tudi iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Predlagata, da se pritožbama ugodi in izpodbijana sodba za oba obdolženca spremeni in ju oprosti obtožbe, zagovornik obdolženega J. B. pa tudi, da se ta razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec – svétnik Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije, Zunanjega oddelka v pisno podanem mnenju o pritožbi predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi. Na obdolžencema in zagovornikoma posredovano mnenje je odgovoril zagovornik obdolženega J. B..

Pritožbi nista utemeljeni.

Pravilna, na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi, kateri ne oporekata niti pritožnika, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dne 10. 7. 2001 na delovišču M. d. v C. prišlo do delovne nezgode, ko si je pri padcu pri opravljanju del na višini štirih metrov pomožni zidar S. B. zlomil levo petnico. Čeprav v zvezi s to poškodbo ni bilo pridobljeno izvedeniško mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke v spisu zbrana dokumentacija, navedena v razlogih izpodbijane sodbe, daje vso osnovo za trditev, da je delavec s tem zadobil hudo telesno poškodbo, kar tudi ni bilo sporno ves čas kazenskega postopka in tudi ne sedaj v pritožbenem postopku. Sporno za pritožnika je vprašanje, kako je prišlo do padca delavca, pri čemer bi se zlasti zagovornica obdolženega B. P. meni, da ni bilo z vso sigurnostjo ugotovljeno ali je delavec padel z odra ali tam prislonjene lestve, zagovornik obdolženega J. B. pa, da je do tega prišlo zaradi lovljenja letve za izdelavo špalete, katero je delavec pritrjeval in mu je ta zdrsnila iz rok, kar je pripisati njegovemu nepravilnemu načinu dela, za kar naj bi bil odgovoren sam. Sodišče druge stopnje teh trditev tožnikov ne more sprejeti za utemeljene. Ne le iz izpovedi oškodovanca, tudi iz tega kar je povedala priča R. B. zanesljivo izhaja, da je oškodovanec stal na tam postavljenem gradbenem odru, navedena priča pa na lestvi in mu držal letev, katero je S. B. pritrjeval na zid. To je ta izvajal na način, da se je na odru nagnil, pri tem pa izgubil ravnotežje ter v posledici tega padel na tla. Oškodovanec je ob opravljanju del stal, kar pomeni, da je ob izgubi ravnotežja pričel padati na način, da je na tla priletel na noge. Ob takšni ugotovitvi torej ni mogoče slediti predlogu zagovornice obdolženega B. P., da bi o tem, na kakšen način in od kod je padel oškodovanec, zlasti zakaj ni padel na roke naprej, moral podati svoje mnenje ustrezen strokovnjak, kar pomeni, da tega dokaza ni potrebno izvajati. Kar pa se tiče načina izvajanja del je moč pritrditi zagovorniku obdolženega J. B., da je bil ta res neustrezen, kar je v tč. 3 podanega izvedeniškega mnenja pojasnil tudi izvedenec za varstvo pri delu D. M.. Tam je zapisal, da je opravljanje del izven območja gradbenega odra tvegano, zlasti v danem primeru, ko ta ni imel stranske predpisane 1 meter visoke ograje. Kljub takšni ugotovitvi tudi po presoji sodišča druge stopnje ni moč trditi, da je za nastanek nezgode kriv oškodovanec, saj zavarovanje delovišča, ne le z zaščitno ograjo, ampak v primeru potrebe še s privezovanjem z varnostnim pasom, urejajo ustrezni predpisi za katerih izvajanje in nadzor delavcev ali se ukrepi upoštevajo, so zadolženi drugi.

Doslej navedeno velja zlasti ob nadaljnji pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni sprejemljiva trditev pritožnikov, da je oškodovanec takrat delo opravljal samovoljno, brez naročila vodje del na gradbišču, obdolženega Jožeta B. Že iz njegovega zagovora, kot tudi izpovedi prič S., R. in M. B. izhaja, da je bil on tisti, ki je navedenega dne delavcem naročil, katero delo bodo opravljali in za njihovo izvajanje odredil tudi to, da se na tisto mesto prestavi gradbeni oder, kar so delavci storili. Pri tem ni mogoče mimo izpovedi priče M. B., da je obdolženi J. B. zjutraj oškodovancu naročil, da bo on ometaval zid. Že iz tega naročila, katerega je M. B., saj se je edino on dobro sporazumeval z obdolženim J. B. in skrbel za prevajanje drugim, zlasti oškodovancu, kateri je takrat naš jezik poznal najslabše, izhaja, da je bilo to takšno, da ga je S. B. mogel razumeti na način, da mora delo ometavanja opraviti v celoti, za kar je bilo potrebno namestiti letev na zunanji strani stene. Mogoče je, da je to naročilo oškodovanec razumel napak, tako kot tudi tisto, ki ga S. B. zatrjuje, da ga je dobil neposredno od obdolženega J. B., pa to po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni, da zaradi tega obdolženca ne moreta odgovarjati za storitev očitanega jima kaznivega dejanja. Zaradi vedenja obdolženega J. B., da prav ta delavec ne razume dobro našega jezika, bi moral predvsem on, ker je vedel, kje bo oškodovanec delal, poskrbeti za to, da bi bilo naročilo v celoti razumljivo za oškodovanca, za kar je imel vso možnost, saj je bil na gradbišču ves čas prisoten priča M. B., katerega bi lahko pri tem angažiral. Navedeno je pomembno iz nadaljnjega razloga, saj je oškodovanec dela opravljal na odru, na višini štirih metrov in to tistem, katerega so po naročilu obdolženega J. B. tistega dne prestavili in ob zid postavili tako, da ni segal do vogala stene. Pa ne le to, na tistem delu odra, na katerem se je oškodovanec, če je hotel pribiti lato na zid, moral nagniti ni bila nameščena en meter visoka ograja, kot se to zahteva po določilih I. odstavka 79. člena v zvezi s I. odstavkom 70. člena Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu, delavec pa pri delih tudi ni bil privezan z varnostnim pasom, kot to zahteva 11. točka Elaborata o ureditvi gradbišča. Zato, da bi bila ta določila, katerih kršitev je privedla do padca in poškodovanja oškodovanca spoštovana je bil, tudi po presoji sodišča druge stopnje odgovoren neposredni vodja del, torej obdolženi J. B. V zvezi s pritožbenimi navedbami njegovega zagovornika je potrebno reči, da ima sodišče prve stopnje prav, ko ugotavlja, da ta kljub drugačni navedbi v odločbi ... z dne 3. 5. 2001, njegovega delodajalca G. B., da gre za odgovornega vodjo del, teh v tem smislu ni opravljal, saj je bil za vodjo gradbišča postavljen obdolženi B. P. Kot zgolj vodjo del ga je opredelila že obtožba. To pa pomeni, da pri obdolženemu J. B. sodišče prve stopnje ni kršilo kazenskega zakona v smislu navedb v pritožbi njegovega zagovornika. Prav nobene potrebe namreč ni videti, da bi ta obdolženec v vlogi, katero je imel moral izpolnjevati v pritožbi navedene pogoje, kakor jih zahteva zakon. Ob tem pa je vendarle za dodati, da je obdolženi J. B. vsekakor izpolnjeval pogoje za vodjo del, čemur ne nasprotuje niti pritožba, saj je že vrsto let pred tem diplomiral in ima naziv univerzitetnega diplomiranega inženirja gradbeništva. Gre za človeka z daljšo delovno prakso, čeprav res ne pri G. B. Glede na poklic in delo, katerega je opravljal, je mogoče zanesljivo zaključiti, da je bil že pred to zaposlitvijo, vsaj v osnovi seznanjen tudi s predpisi o varstvu pri delu, čeprav je izpit iz tega področja po zaposlitvi pri gradbeništvu Božičnik opravil šele nekaj mesecev za tem, ko je prišlo do obravnavane nezgode, kot je to v pritožbi zapisal njegov zagovornik. V vlogi, katero je opravljal pa je, kar je izhaja že iz njegovega zagovora in izpovedi zaslišanih prič bil on tisti, ki je odrejal delo delavcem podizvajalca, saj so bili ti ob njem, zaposlenem pri G. B., edini na gradbišču. To pa pomeni, da je bil v prvi vrsti on tisti, ki je bil zadolžen, da poskrbi za njihovo varno delo, ne glede na določila 4. in 6. točke Sporazuma o določitvi skupnih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, sklenjenim med Gradbeništvom Božičnik in M. B. s.p. dne 10. 5. 2001, iz katerega izhaja, kot je povedal izvedenec iz varstva pri delu, da je za to dolžna poskrbeti tudi neposredni delodajalec, kateri pa se ne nahaja kot obdolženec v tem kazenskem postopku. Da navedeno drži izhaja iz dejstva, da je bil edino obdolženi J. B. ob delavcih na gradbišču, jim odrejal delo in tudi poskrbel za prestavitev gradbenega odra, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. To, ko je štelo obdolženega J. B. za odgovorno osebo za varnost in zdravje pri delu v smislu določil II. odstavka 208. člena ZKP, torej ni zagrešilo v postopku zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, kot to zatrjuje njegov zagovornik, saj pravilnost te potrjujejo v spisu zbrani dokazi. Zadeve pri tem ne more spremeniti v pritožbi izpostavljene navedbe o ugotovitvah izvedenca za varstvo pri delu in zlasti inšpektorja za delo, saj kazensko sodišče ni vezano na njuno mnenje o tem, koga štejeta ona dva za odgovorno osebo, ampak je to v pristojnosti sodišča. Za odgovorno osebo za varnost in zdravje pri delu v obravnavanem primeru pa je brez dvoma šteti tudi obdolženega B. P., pri čemer so tudi njegove opustitvi v vzročni zvezi z nastalo posledico. Čeprav je res, da v prej omenjenem sporazumu sklenjenim med G. B. in M. B. z dne 10. 5. 2001 ni določno naveden kot vodja gradbišča, v postopku in tudi še sedaj v pritožbah, ni sporno, da je to vlogo dejansko opravljal. Tudi sodišče druge stopnje ne vidi razloga, zakaj temu ne bi bilo moč verjeti. Prav ta vloga je od njega zahtevala, da ravna v skladu z določili člena 82 Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu in členu 65 Zakona o varstvu in zdravju pri delu, kot seveda tudi določili točke ... Elaborata o ureditvi gradbišča. V tej vlogi bi moral poskrbeti za to, da bi se glede gradbenega odra, katerega so delavci pri delih uporabljali, vodila vsaj tista minimalna dokumentacija, kot jo navaja v mnenju postavljeni izvedenec s področja varstva pri delu in ne nasprotuje tudi izpoved delovnega inšpektorja. Moral pa bi poskrbeti tudi za to, da se oder potem, ko je prestavljen ponovno pregleda. Obdolženemu B. P. je verjeti, da sta skupaj z obdolženim J. B., ko je bil oder prvič sestavljen, tega pregledala in ugotovila, da je takšen, da zagotavlja varno delo. S tem pa njuna obveznost v zvezi z navedenim ni bila končana. Glede na določila I. odstavka 82. člena navedenega pravilnika je potrebno brezhibnost odra preverjati tudi kasneje, glede na vsebino določila prav gotovo tudi ob njegovi prestavitvi, saj gre za določeno vrsto njegove predelave, to pa tudi vpisati v kontrolno knjigo, katere niso vodili, saj obdolženi B. P. zanjo ni poskrbel. Glede na njegovo odsotnost s tega delovišča bi torej moral ta obdolženi poskrbeti vsaj za to, da bi takšen pregled, za katerega je bil zadolžen tudi obdolženi J. B., saj sicer pri njegovem pregledu ob postavitvi ne bi bil prisoten, to nalogo naložil temu. Vse kaže, da sta se oba obdolženca preveč zanašala na izkušenost delavcev samih in zaradi tega opustila s predpisi jima določene dolžnosti, kar ju seveda tudi ne more opravičiti.

Glede na povedano je storitev kaznivih dejanj obema obdolžencema v objektivnem pogledu dejansko v celoti dokazana. Iz razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi pa to velja tudi za dokazanost v subjektivnem pogledu.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o izrečenih kazenskih sankcijah obema obdolžencema. Pri tem je ugotovilo, da sta izrečeni jima pogojni obsodbi, s pravilno določenima zagroženima kaznima in trajanjem preizkusne dobe, v celoti primerni kazenski sankciji, katerih ni potrebno spreminjati v njuno korist. Zaradi povedanega pritožbama zagovornikov obdolženih ni bilo mogoče ugoditi, ampak ju je bilo potrebno kot neutemeljeni zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženca s pritožbama nista uspela, zato morata plačati povprečnini. Višini teh je pri obeh sodišče druge stopnje določilo z upoštevanjem trajanja in zamotanostjo kazenske zadeve, kot tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnosti vsakega od obdolženih, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.