Jedro

Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec v odpovedi, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču. Sodišče se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovno razlog podan, ker je prišlo do upada prometa in potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude in v tem okviru tudi do reorganizacije delovnega procesa, zmanjšanja števila zaposlenih in prerazporeditev nalog, vendar ta pravica ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (sklep VIII Ips 296/2016 z dne 7. 3. 2017), zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih) na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga. Bistveno namreč je, ali je tožena stranka zaposlovala agencijske delavce, za katera dela ter v kakšnem obsegu. Ohranitev zaposlitve delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetim delavcem, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 10. 2020 nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 21. 6. 2021, ampak še traja, in jo je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati na delovno mesto, za katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje in ji obračunati nadomestilo plače od bruto zneska 1.187,17 EUR mesečno za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo ter od bruto zneska obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 1.097,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika s tem, ko je navedlo, da je izpodbijana odpoved neobrazložena, tožnik pa je zgolj trdil, da je odpoved neutemeljena in fiktivna, kar pa ni enako kot neobrazloženost. Tudi sicer odločitev v tem delu vsebinsko ni pravilna. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na sodno prakso vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 150/2016, ki pa s sporno zadevo ni primerljiva. V citirani zadevi namreč delodajalec v odpovedi ni ponudil nobene obrazložitve, saj je navedel le, da družba izvaja ukrepe, ki bodo doprinesli k pozitivnim rezultatom na področju optimizacije delovnih procesov, pri čemer ukrepi posledično zajemajo pregled delovnih procesov po posameznih organizacijskih enotah in s tem prilagajanje števila zaposlenih. Vrhovno sodišče je neobrazloženost videlo v dejstvu, da delodajalec v odpovedi ni navedel konkretnih okoliščin, temveč se je skliceval na bodoče, še neizvedene in nejasno izvedene ukrepe. Takšna obrazložitev je dejansko vsebinsko prazna in je konkretizacijo razlogov delodajalec podal šele v sodnem postopku. Tožena stranka pa je že v odpovedi pojasnila, da gre za organizacijski (poslovni) razlog, saj je bilo treba določene procese, delovna mesta in operativne zadeve združiti, nekatere pa ukiniti, zaradi česar so bila dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik, prerazporejene med druge delavce, posledično pa je potreba po delu tožnika prenehala. Odpovedni razlog je toženka v delovnem sporu zgolj podrobneje in konkretneje opisala, le-to pa so potrdile tudi zaslišane priče. Glede na navedeno je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je presodilo, da je odpoved neobrazložena. Sodišče je zmotno ocenilo izvedene dokaze ter posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da naj bi tožena stranka A.A. premestila na oddelek izmene, torej na tožnikov oddelek in da naj bi se zmanjšalo število delavcev v delavnicah, kjer tožnik ni delal ter da naj bi tožena stranka B.B. „vzela za delo na tem oddelku“. Toženka je pojasnila, da je dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik, prerazporedila med druge delavce v elektro oddelku in da je bilo izmensko delo elektro oddelka prilagojeno tako, da se je vzpostavilo 4-izmensko delo in pripravljenost na delo za vse delavce, s tem pa se je zmanjšalo število delavcev v elektro oddelku. Delavec A.A., ki ga izpostavlja sodišče, je pred reorganizacijo delo opravljal le v dopoldanskem času, nato pa so mu delovni čas spremenili. Ni pa bil A.A. premeščen na novo delovno mesto ali v drug oddelek ali kaj podobnega. Elektro oddelek je izraz, ki obsega elektro delavnico in merilno regulacijsko tehniko. Oddelka „izmena“ pri toženi stranki sploh ni, sodišče pa je očitno zmotno interpretiralo, da naj bi le-ta pri toženki obstajal. Prav vse zaslišane priče so izpovedale, da se je število delavcev v elektro oddelku (elektro in MRT oddelek), ki so medsebojno zamenljivi, zmanjšalo za enega delavca, ter da elektro oddelek brez enega zaposlenega povem normalno shaja, do te ugotovitve pa bi prišlo tudi sodišče, če ne bi zmotno zaključilo, da naj bi tožnik delal na oddelku izmene. Gre za ugotovitve, ki so v nasprotju s procesnim gradivom, zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. B.B. je bil k toženi stranki napoten preko kadrovske agencije C. in ni nadomeščal tožnika v smislu opravljanja dela, ker dela ni opravljal samostojno (kot je to delal tožnik), ampak v spremstvu ostalih oseb, ki so že zaposlene pri toženki. Priča D.D. je delo B.B. primerjal z delom študenta, ker dela ni opravljal samostojno, temveč pod nadzorom izkušenejšega delavca. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da naj bi imela toženka stalni oglas za električarja. Prav tako se sodišče v zvezi s tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 82/2017, ki pa s predmetno zadevo ni primerljiva. V navedeni zadevi je namreč sodišče upoštevalo dejstvo, da je v pogodbi o zaposlitvi bilo določeno, da se lahko delo v skladu s potrebami delodajalca opravlja na različnih lokacijah, kjer je imel delodajalec poslovne enote. V sporu je šlo za situacijo, ko je delodajalec iskal prodajalca v poslovnih enotah, v katere bi lahko v skladu s pogodbo o zaposlitvi premestil delavko. V konkretnem sporu pa je šlo za povsem drugačno situacijo, saj tožena stranka ni imela ne dolžnosti ne možnosti najti drugo delovno mesto tožniku, ampak je ugotovila, da elektro in MRT oddelek svoje delo uspešno opravlja s sedmimi namesto osmimi delavci. Sodišče je zmotno presodilo pomen toženkinega trajnega iskanja in angažiranja delovne sile preko kadrovske agencije, saj so takšni delavci v pravni teoriji in sodni praksi opredeljeni kot zunanji sodelavci. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno presodilo izpovedi E.E. in nadrejenega F.F., češ da bi imeli za tožnika delo, če bi delal 8 ur. Po odločbi ZZZS je tožnik bil sposoben za delo v skrajšanem 4-urnem delavniku. Potek pogovorov na sestankih s tožnikom je sodišče interpretiralo zmotno, saj je F.F. izpovedal, da sploh ni razmišljal, kaj bi lahko tožniku dal delati, ker so enostavno čisto lepo shajali brez tožnika, in ni izjavil, da v primeru, če bi tožnik delal 8 ur, ne bi zaposlili B.B.. Glede na navedeno je zaključek sodišča, da naj bi bila odpoved fiktivna, nepravilen in temelji na zmotni presoji izvedenih dokazov, posledično pa je sodba nezakonita tudi iz teh razlogov. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča, da so priče izpovedale, da nimajo nič proti tožniku in da bi lahko tožnik nadaljeval delovno razmerje pri toženi stranki. Priča G.G. je potrdila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni možno, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za stikalničarja, poleg tega pa bi bilo potrebno tudi dodatno usposabljanje zaradi tehnoloških nadgradenj na elektro področju. Sodišče trditev tožene stranke ni upoštevalo, ampak se je pretirano oprlo zgolj na eno izmed teh, to je na vprašanje, ali bi tožnik z osebami pri toženi stranki še vedno lahko shajal, kar pomeni, da je tudi v tem delu zaključek sodišča napačen. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da tožena stranka v odpovedi ni navedla konkretnih odpovednih razlogov, še manj pa je to dokazala tekom dokaznega postopka. Tožena stranka ni pojasnila, katere delovne naloge je prerazporedila in na katere sodelavce. Zaslišan F.F. je povsem jasno izpovedal, da se je vse začelo z bolniškim staležem tožnika in je tožnika zaradi odsotnosti nadomestil A.A.. Tožena stranka je dejansko zaradi bolniške odsotnosti tožnika na njegovo mesto prerazporedila A.A., tožniku podala odpoved, nato pa preko agencije dodatno zaposlila delavca B.B.. F.F. je povsem jasno povedal, da ne bi zaposlili B.B., če bi tožnik lahko delal 8 ur. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Takšna protispisnost ni podana. Sodišče prve stopnje je povzelo izpovedi prič tako kot izhajajo iz prepisov zvočnih posnetkov in jim pri povzemanju ni pripisalo drugačne vsebine od tiste, kot so priče izpovedale.

8. V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi (tudi iz poslovnega razloga) le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ta zakonska zahteva je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD, št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu delovno razmerje ne more prenehati, če za to ni resnega razloga, pa tudi Priporočilom št. 166 k tej konvenciji, ki med drugim določa, da morajo vse stranke (med njimi v prvi vrsti delodajalci) kolikor je mogoče preprečevati (se izogibati) ali minimizirati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med ukrepi za preprečitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi priporočilo v 21. točki 3. poglavja našteva tudi omejitev najemanja drugih izvajalcev, naravno zmanjševanje zaposlenih in prostovoljno upokojevanje, notranje premestitve, omejitev nadurnega dela itd. (takšno stališče izhaja tudi iz sklepa VS RS, opr. št. VIII Ips 82/2017 z dne 19. 12. 2017). Upoštevaje sodno prakso in tudi navedene usmeritve je torej odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru obstoja poslovnega razloga.

9. Presoja o tem, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec v odpovedi, dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi, je prepuščena sodišču. Sodišče se ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do upada prometa in potrebe po zmanjšanju števila zaposlenih zaradi prerazporeditve nalog določenih delovnih mest na preostale zaposlene. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude in v tem okviru tudi do reorganizacije delovnega procesa, zmanjšanja števila zaposlenih in prerazporeditev nalog, vendar ta pravica ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na splošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (sklep VIII Ips 296/2016 z dne 7. 3. 2017), zato okoliščina, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbe o zaposlitvi zaposlenim zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih) na enakih delih zaposluje delavce za določen čas, najema agencijske delavce ali študente, ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga. Bistveno namreč je, ali je tožena stranka zaposlovala agencijske delavce, za katera dela ter v kakšnem obsegu. Ohranitev zaposlitve delavcev ima načeloma prednost pred zagotavljanjem dela najetim delavcem, ki niso v delovnem razmerju pri delodajalcu, kadar se ta odloča za zmanjšanje ali racionalizacijo poslovanja.

10. V sporni zadevi je tožena stranka v obrazložitvi odpovedi zapisala, da je od sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom (leta 2013) do odpovedi pri delodajalcu prišlo do bistvenih organizacijskih sprememb. Tožena stranka se je bila prisiljena prilagoditi tržnim razmeram in racionalizirati ter reorganizirati svoje poslovanje, pri čemer je bilo potrebno delovne procese, delovna mesta in operativne zadeve ter poslovne aktivnosti združiti, nekatere pa ukiniti. Zaradi navedenega so bile naloge tožnika prerazporejene med druge delavce in je prenehala potreba po zaposlenem na tem delovnem mestu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da iz vsebine konkretne odpovedi izhaja samo abstraktna obrazložitev, to je, da je bilo potrebno določene delovne procese, delovna mesta in operativne zadeve ter poslovne aktivnosti združiti, kar ne zadošča definiciji obrazloženosti. To izhaja iz 87. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sodbe obširno obrazložilo, zakaj zaključuje, da iz obrazložitve odpovedi ne izhajajo dejanske in konkretne okoliščine, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal tožnik pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Z obrazložitvijo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je že v odpovedi jasno navedeno, da gre za organizacijski (poslovni) odpovedni razlog, ker je pri toženi stranki bilo potrebno določena delovna mesta in operativne zadeve združiti, nekatere pa ukiniti, zaradi česar so bila dela in naloge, ki jih je opravljal tožnik razporejene med druge delavce.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da je sodišče zmotno ocenilo izvedene dokaze ter zmotno ugotovilo dejansko stanje, s tem, ko je zaključilo, da je tožnik delo opravljal v elektro oddelku ter da je bilo izmensko delo na elektro oddelku prilagojeno tako, da se je vzpostavilo delo v štirih izmenah. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno sprejelo na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke G.G., priče D.D., F.F.. Ugotovilo je, da je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku imela v elektro oddelku v izmenah zaposlene 4 delavce, 4 delavce pa v delavnicah. Tožnik je delo opravljal v izmenah, toženka pa je trdila, da je njegovo delo razporedila med ostale delavce. Priča F.F. (tožnikov nadrejeni delavec) je izpovedal, da so po nekaj mesecih tožnikove odsotnosti namesto njega v „izmene“ razporedili A.A., katerega so po odpovedi pogodbe tožniku trajno premestili na oddelek izmene, občasno pa od decembra 2020 to delo opravlja tudi B.B. kot agencijski delavec.

12. V sporni zadevi ni bistveno, če je sodišče na podlagi izpovedi prič uporabilo napačne termine oddelkov, bistveno je, da je tožnik bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu elektro vzdrževalec, da je bil dalj časa v bolniškem staležu, da je tožena stranka na delo, ki ga je sicer opravljal tožnik razporedila delavca A.A. (v izmene) in na to delovno mesto so po odpovedi pogodbe tožniku trajno premestili A.A., in pri agenciji C. so za delo, ki ga je predhodno opravljal A.A., najeli novega delavca B.B.. Pri tem ni bistveno, kot je izpovedal zakoniti zastopnik G.G., da je najeti delavec bil na „čekiranju“ ali bo sploh izpolnil pogoje za delo in so mu predhodno omogočili izobraževanje in usposabljanje.

13. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da gre pri tožnikovem delovnem mestu za deficitarni poklic (kot je to izpovedal direktor tožene stranke in ostale priče) in ne drži, da tožena stranka nima potrebe po delu tožnika, še posebej glede na to, da je že ob podaji odpovedi vedela, da se bosta v kratkem upokojila dva delavca, uvajanje novega delavca pa traja dalj časa in je delavce za tovrstno delo težko dobiti, kot so izpovedale priče F.F., G.G. in D.D.. Priča E.E. je celo izpovedal, da ima tožena stranka stalni oglas za električarja in da je tožena stranka pričela takoj iskati delavce za elektro vzdrževalce (za delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki) preko agencije. Navedeno izhaja tudi iz objavljenih oglasov dne 23. 11. 2020 in 7. 12. 2020. Glede na izpoved direktorja tožene stranke, da pri toženi stranki obstaja stalna potreba po delu elektro vzdrževalcev in je tožena stranka samo tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je prenehala potreba po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi izpovedi F.F. (tožniku nadrejenega delavca), ki je izpovedal, da ne ve, kaj bi dal tožniku za delati za 4 ure in da če se bi tožnik vrnil na delo za 8 ur, B.B. ne bi zaposlili, pravilno zaključilo, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je bil tožnik sposoben opravljati delo le 4 ure.

14. Tožena stranka se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča o reintegraciji tožnika, saj meni, da je sodišče napravilo zmoten zaključek na podlagi izpovedi prič, ki so izpovedale, da bi lahko sodelovale s tožnikom, pri tem pa so mislile izključno, da nimajo nič proti tožniku osebno. Pritožbene navedbe v zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1, ki ga je predlagala tožena stranka v primeru, če bi sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso utemeljene. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca. Tožena stranka je razvezo utemeljevala s tem, da nima interesa po nadaljevanju delovnega razmerja s tožnikom, da za tožnika nima nobenega dela, z njegovim delom ni bila zadovoljna, glede na navedbe tožnika v tem postopku pa je porušeno zaupanje med strankama. Sodišče prve stopnje je pravilno pretehtalo okoliščine na strani obeh strank in presodilo, da okoliščine, ki jih je zatrjevala tožena stranka, objektivno niso mogle povzročiti izgube zaupanja. Vsa tožnikova ravnanja v sporni zadevi so bila usmerjena v zaščito lastnih pravic in ne z namenom škodovati toženi stranki.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP)

16. Tožnik je upravičen do povračila stroškov odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18), in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (8 točk) in 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 280,35 EUR.