Jedro

Za sprejem v državljanstvo na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDRS ni dovolj samo prijava stalnega prebivališča, ampak je treba izpolnjevati še pogoj dejanskega življenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 511/98-8 z dne 19.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo z dne 9.2.1998, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94 - ZDRS), ki jo je vložil zase in za tedaj mladoletne otroke I.R., J.O. in M.T.. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka odpravila nepravilnosti, ki jih je ugotovilo Vrhovno sodišče RS s sodbo, št. U 202/93 in U 207/93 z dne 19.1.1995. V novem postopku je na podlagi odločbe tedanjega Mestnega sekretariata za notranje zadeve mesta L. z dne 20.10.1992, izjave S.M. in pisma S.Ž. pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije iz 1. odstavka 40. člena ZDRS. Ta določa, da pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri pristojnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tudi po presoji upravnega sodišča tožnik v Republiki Sloveniji dejansko ne živi. V tožbi sicer zatrjuje, da živi v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje, vendar takšnih trditev podatki spisa ne potrjujejo, tožnik pa za svoje navedbe ni predložil nobenega dokaza. Tožena stranka je tožniku poskušala dati možnost, da se kot stranka udeleži postopka, vsa njena prizadevanja v tej smeri so bila brezuspešna. Tožena stranka je tako lahko odločila le na podlagi razpoložljivih podatkov spisa, iz katerih pa je razvidno, da tožnik v Republiki Sloveniji dejansko ne prebiva. Za opredelitev pojma "dejanskega življenja" v Republiki Sloveniji, je poleg ugotovitve o dejanskem prebivanju pomembna tudi ugotovitev, da tožnik v Republiki Sloveniji ni zaposlen in da njegova družina (žena in otroci) živijo v S., kar kaže na to, da tožnik v Republiki Sloveniji ne opravlja svojih bistvenih življenjskih aktivnosti.

V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Podatki upravnega spisa ponujajo zadosti dokazov, da je dne 21.6.1990 odjavil stalno bivališče v S. in dne 28.6.1990 prijavil stalno bivališče v Ljubljani, na naslovu O. Na naslovu prijavljenega stalnega bivališča je dejansko prebival že leto dni pred uveljavitvijo ZDRS. Po vložitvi vloge za sprejem v državljanstvu je do marca 1992 tu dejansko živel, nato pa odpotoval v S., v katerem je zaradi splošno znanih razmer bil zadržan tako dolgo, dokler ni bil novembra 1992 s prvim konvojem Slovencev evakuiran ter pripeljan v Slovenijo, kjer je dejansko brez prekinitve živel do meseca maja 1993, s prekinitvami pa tudi pozneje. Tožena stranka in prvostopenjsko sodišče bi se morala glede izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji omejiti le na obdobje od 28.6.1990 do 20.10.1991, ko je izpolnjeval vse pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS. Neutemeljeno raztezata zakonsko zahtevo dejanskega življenja v Republiki Sloveniji na obdobje šestih oziroma celo devetih let po datumu vložitve vloge. Dejstvo, da pristojni upravni organ, zadeve ni rešil v zakonskem roku, nikakor ne more biti podlaga za samovoljno podaljševanje z zakonom sicer določene zahteve po izpolnjevanju pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, v nedogled. Ker je od 28.6.1990 imel prijavljeno stalno bivališče v Republiki Sloveniji in je ob vložitvi vloge tudi tukaj dejansko živel, so se pri njem torej takrat, ko je dne 20.10.1991 vložil vlogo pri pristojnem upravnem organu, stekli vsi zakonski pogoji za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDRS in bi ob pravilni uporabi zakona njegova vloga morala biti rešeno pozitivno. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, s sodbo, brez glavne obravnave spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da se tožbi tožeče stranke ugodi in se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Potem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, št. U 202/93 in U 207/93 z dne 19.1.1995 odpravilo odločbo tožene stranke zaradi ugotovljenih kršitev postopka (odločba ni imela razlogov, pomembnih za odločitev), je tožena stranka v novem postopku ponovno odločila, da se tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi in za svojo odločitev navedla razloge, s katerimi se je upravno sodišče strinjalo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDRS, ker v RS dejansko ne živi. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno navedlo, se pogoj dejanskega življenja presoja na podlagi okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da oseba v RS opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti. Na podlagi presojenih dokazov pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tak zaključek ni mogoč. Tožnik ne prebiva na naslovu, ki ga je navedel (O., L.) in ne na kakšnem drugem naslovu v Sloveniji. Ni podatkov, da bi bil zaposlen v Republiki Sloveniji in da bi njegova družina živela v Republiki Sloveniji.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je tožnik ob vložitvi prošnje izpolnjeval pogoje za sprejem v državljanstvo. Ni namreč dovolj samo prijava stalnega prebivališča, kot meni tožnik, ampak bi moral izpolnjevati še pogoj dejanskega življenja, ki pa ga ni izpolnjeval, ker svojih bistvenih življenjskih aktivnosti niti ob vložitvi vloge niti pozneje ni izpolnjeval v Republiki Sloveniji. Zato niti ni pomembno, kdaj je bilo odločeno o njegovi vlogi.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.