Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu pri opravljanju dela na krivilnem stroju. Do poškodbe je prišlo, ker je pritisno orodje krivilnega stroja pritisnilo imbus ključ, ki ga je tožnik držal v desni roki. Tožnik je to delo opravljal prvič. Delo mu je bilo odrejeno. Pri delu ga ni nihče nadziral. Pri delu si je pomagal z imbus ključem, saj mu nihče ni povedal, kako in s čim naj si pomaga, rokavic ni uporabljal. Vzrok za nastanek poškodbe je bila uporaba imbus ključa in neobvladan proces krivljenja pločevine. Podana je krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo. Tožnik ni soprispeval k nastanku nezgode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku v roku 15 dni plača 4.323,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2011 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 3.677,00 EUR pa je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožniku njegove stroške v znesku 250,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo bodisi razveljavi in vrne v novo sojenje bodisi spremeni in tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrne. Navaja, da je tožnik za posledice nezgode soodgovoren vsaj v 80 %. Sodišče prve stopnje je nekritično presojalo izpovedbo tožnika in pisno izjavo A.A.. Njuni izjavi sta v nasprotju z listinskimi dokazi, izpovedjo zaslišanih prič B.B., C.C. in D.D. in izvedenskim mnenjem izvedenca E.E.. Tožnik je lažno zatrjeval, da je kritičnega dne prvič delal na krivilnem stroju in da ga nihče ni podučil, kako naj dela. Nasprotno je priča B.B. povedala, da je bil tožnik seznanjen z načinom dela in da je bil podučen o varnem delu. Tožnik je povedal, da je na ostalih delih delal 99 %, kar pomeni, da je v obdobju nekaj let na krivilnem stroju zagotovo delal nekaj dni, kolikor znaša 1 % vsega njegovega dela. Tudi, če tožnik res ni bil seznanjen z načinom dela na krivilnem stroju in z navodili glede varnega dela, bi moral biti aktiven v zaščiti svojega zdravja in odkloniti delo. Uporaba pripomočkov je bila strogo prepovedana, tožnika pa je na prepoved opozarjala nalepka v rdeči barvi. Izvedenec E.E. je ugotovil, da je bila uporaba imbus ključa, ki ni primeren pripomoček za pridrževanje, vzrok za nastanek poškodbe. Tožnik bi moral biti še previdnejši, ker se je na stroju poškodoval F.F.. Pričevanje A.A. ni prepričljivo, saj je očitno v konfliktu s toženo stranko, kar izhaja iz njegovega pisanja, in pristransko zaradi sorodstvenega razmerja s tožnikom. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo izpovedbo B.B. o dveh do treh dneh usposabljanja, saj je povedal, da je bil tožnik podučen o varnem delu. Izvedenec E.E. je delo na krivilnem stroju opredelil kot delo, ki je z vidika zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu obvladano in sprejemljive stopnje tveganja. Sodišče prve stopnje tega zapisa ni upoštevalo in tudi ni obrazložilo, zakaj ne (bistvena kršitev postopka). Da je tožnik malomarno ravnal, kaže tudi neuporaba zaščitnih rokavic. Tožnik je tako soodgovoren vsaj v 80 %. Tožena stranka vztraja na stališču, da je tožbeni zahtevek zastaran. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo dela izvedenskega mnenja sodnega izvedenca E.E., in sicer zapisa, da je delo, pri katerem se je tožnik poškodoval, sprejemljive stopnje tveganja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik smiselno očita sodišču prve stopnje, ni podana. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec sicer delo ocenil kot delo sprejemljive stopnje tveganja, vendar le ob izpolnitvi dodatnih pogojev, tj. da je delovna naprava pregledana z varnostnega vidika, da se delo izvaja v skladu z navodili in da je delavec usposobljen za delo. V nadaljevanju se je izvedenec natančneje opredelil do izpolnjevanja teh pogojev in te njegove ugotovitve predstavljajo odločilna dejstva, do katerih pa se je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča opredelilo v zadostni meri.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 5. 7. 2008 utrpel na delovnem mestu pri opravljanju dela na krivilnem stroju. Do poškodbe tožnikovega kazalca desne roke je prišlo, ker je pritisno orodje krivilnega stroja pritisnilo imbus ključ, ki ga je tožnik držal v desni roki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik to delo opravljal prvič, da mu je bilo delo odrejeno, da ga pri delu ni nihče nadziral in da ga je v delo na hitro uvedel sodelavec A.A.. Pri delu si je pomagal z imbus ključem, saj mu nihče ni povedal, kako in s čim naj si pomaga, rokavic ni uporabljal. Sledilo je mnenju izvedenca E.E., da je bila vzrok za nastanek poškodbe uporaba imbus ključa in neobladan proces krivljenja pločevine. Zaključilo je, da je podana tako objektivna kot krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, pri čemer ni ugotovilo, da bi tožnik prispeval k nastanku škode.

Zmotno je stališče, da je tožnikova odškodninska terjatev zastarana. Prvi odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodna praksa stoji na stališču, da oškodovanec izve za nepremoženjsko škodo takrat, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje v tolikšni meri ustali, da lahko opredeli višino škode, ki mu je nastala. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje začetek teka zastaralnega roka pravilno vezalo na zaključek tožnikovega bolniškega staleža, saj drugih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko ugotovilo, kdaj je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno, ni imelo. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik zdravljenje zaključil dne 18. 8. 2008. Tega dne je tožnik zaključil svoj bolniški stalež, kot izhaja iz odločbe ZZZS (A4), takšnega mnenja pa je bil tudi izvedenec medicinske stroke G.G.. Iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela (A3/2) sicer izhajata dva podatka, in sicer, da je tožnikova zadržanost trajala od 1. 8. 2008 do 14. 8. 2008 ter da je tožnik zadržan po odločbi imenovanega zdravnika do 18. 8. 2008 (verjetno zaradi dejstva, da so bili 15., 16. in 17. 8. 2008 prazniki oz. dela prosti dnevi - sobota in nedelja). Glede na dvoumen zapis v potrdilu o upravičeni zadržanosti od dela in jasno dikcijo izreka odločbe ZZZS je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo datum 18. 8. 2008 kot zaključek bolniškega staleža. Tožnik je tako tožbo, ki jo je vložil 17. 8. 2011, glede na triletni zastaralni rok vložil pravočasno.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tako z dejanskimi kot pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja odškodninske odgovornosti tožene stranke in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, še dodaja: Pravilna je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik na krivilnem stroju na dan, ko je prišlo do škodnega dogodka, delal prvič. Tožnik je izpovedal, da je v 99 % delal v lakirnici, preostali 1 % pa drugje (in ne, da je v 1 % delal na krivilnem stroju, kot navaja pritožba), pri čemer je na dan škodnega dogodka na krivilnem stroju delal prvič in zadnjič. Njegovo izpovedbo je potrdila priča A.A., ki je v svoji pisni izjavi zapisala, da tožnik prej ni imel nobenega ne teoretičnega ne praktičnega stika s krivilnim strojem. Kljub sorodstvenemu razmerju s tožnikom po mnenju pritožbenega sodišča ne obstoja resen dvom v verodostojnost pisne izjave priče A.A., v kateri je dogodek natančno in prepričljivo opisan. Navedena priča je bila tudi najbolj seznanjena z okoliščinami dogodka, ker je tožniku pokazala, kako se dela, in je bila v njegovi neposredni bližini, zato je imela možnost tožnika opazovati tudi med delom. Izpovedba priče B.B., na katero prav tako opozarja pritožba, da je bil tožnik seznanjen z načinom dela in da je bil podučen o varnem delu, še ne pomeni, da je tožnik delo na krivilnem stroju že kdaj opravljal ali da je bil zanj tudi praktično usposobljen. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj dejstvo, da je tožnik imel opravljen izpit iz varstva pri delu in da je bil na teoretični ravni poučen o varnem delu na krivilnem stroju, še ne pomeni, da bi to delo lahko samostojno brez nadzora in pomoči varno opravljal. Na navedeno dodatno kaže tudi zapis v pisni izjavi priče A.A., da se je tožnik pri delu na krivilnem stroju precej mučil, vendar mu ni šlo najbolje od rok. Celo priča B.B., kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je izpovedala, da se za delo na krivilnem stroju priučiš po približno dveh do treh dneh dela. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da bi moral delo odkloniti. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da je bilo tožniku delo odrejeno s strani direktorja, da je moralo delo biti narejeno in je celo hitel, da bi delo pravočasno opravil (na krivilnem stroju je bilo izobešeno navodilo o zahtevani količini izdelkov). K navedenemu je še dodatno pripomogel nadzor s strani direktorjevega očeta, ki je zjutraj prišel v prostor, kjer je delal tožnik, in vprašal, če bo delo narejeno pravočasno. Ob vsem navedenem in dejstvu, da je tožniku njegov sodelavec A.A. pokazal, kako mora delati, je tožnik štel, da mora delo opravljati in da ga mora opraviti pravočasno. Tožniku tako ni mogoče očitati, da bi moral v zaščiti svojega zdravja delo odkloniti.

Soprispevka tožniku ni mogoče pripisati niti zaradi neuporabe rokavic, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka in škode in da bi do poškodbe prišlo tudi, če bi tožnik rokavice uporabljal. Prav tako mu ni mogoče pripisati soprispevka zaradi uporabe imbus ključa, ki je bil sicer glede na mnenje izvedenca za varstvo pri delu vzrok za nastanek tožnikove poškodbe in se je kot po naključju nahajal v bližini krivilnega stroja. Glede na ostale ugotovitve, tj. da tožnik za to delo ni bil zadosti usposobljen, da je takšno delal opravljal prvič, da mu drugega načina dela nihče ni pokazal in glede na to, da tožnika tudi nihče ni nadziral, mu ni mogoče očitati, ker se je v dani situaciji znašel, kot se mu je zdelo prav. Ob tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnik delo opravil na opisani način in uporabil imbus ključ zato, ker bi sicer moral z rokami poseči v neposredno bližino stroja, saj drugače, kot je izpovedal, kovinske plošče ni znal obdržati v vodoravnem položaju, tožena stranka pa mu drugega za to primernega orodja ni dala na razpolago. Navedeno pa bi bilo še bistveno bolj nevarno.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pri čemer tožniku ni mogoče očitati, da je kakorkoli prispeval k nastanku škodnega dogodka. Od tožene stranke bi se pričakovalo, da bi v konkretni situaciji ob dejstvu, da tožnik sicer na krivilnem stroju ni delal in kljub temu, da je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, zagotovila določen nadzor nad njegovim delom, vsaj v začetku, dokler tožnik dela ne bi v tolikšni meri osvojil, da bi ga lahko opravljal samostojno in varno. Sodišče prve stopnje pa je po oceni pritožbenega sodišča tudi ustrezno odmerilo višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na merila iz drugega odstavka 179. člena OZ. Prisojena odškodnina je tudi skladna s primerljivimi odškodninami, ki se za takšne poškodbe prisojajo v sodni praksi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).