Jedro

Ker iz trditev v tožbi ne izhaja obveznost plačila vtoževanih zneskov, tožba ni sklepčna in tako niso podani pogoji za izdajo sodbe zaradi izostanka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi izostanka, s katero je naložilo toženi stranki, da mora plačati tožniku stroške sanacije in odprave povzročene škode v znesku 16.756,30 SIT, stroške izvedenca v znesku 7.000,00 SIT in stroške opomina pred tožbo v znesku 1.200,00 SIT, skupaj torej 24.956,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1993 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku 15.250,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Toženka ni povzročila škode. Tožnik bi to moral dokazati. Sicer pa tožnik ni lastnik nepremičnine v celoti, ampak je le solastnik. Vsi trije solastniki bi morali vložiti tožbo. Dokazati bi tudi moral, da je betonski zid postavil na svojem zemljišču. Poleg povzročitelja bi bilo treba tudi ugotoviti, kje je ograja ter imeti podlago za odločanje o dejanskem stanju, sodišče pa dejanskega stanja ni ugotavljalo. Toženka tudi ni prejela nobenega dokaznega gradiva.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav v uvodu pritožba pravi, da se pritožuje toženka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava, pa se v resnici vse pritožbene trditve nanašajo na dejansko stanje (razen trditve o tem, da ni prejela dokaznega gradiva). Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa sodbe zaradi izostanka ni mogoče izpodbijati (člen 353/2 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo po določbi 2. odst. 365. člena ZPP glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena zakona in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po členu 354/2 tč.

6 ZPP, kajti sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami zakona izdalo sodbo zaradi izostanka. Tako je bilo treba iz tega razloga sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje (člen 369/1 ZPP).

V 332. členu ZPP je določeno, kdaj lahko sodišče izda sodbo zaradi izostanka. Med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, je v 4. točki 1. odstavka omenjenega člena naveden tudi pogoj, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi. To z drugimi besedami pomeni, da mora biti tožba sklepčna. V obravnavanem primeru pa tožba ni sklepčna, ker utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Zato bi sodišče prve stopnje ne smelo izdati sodbe zaradi izostanka.

Iz točke I. in II. tožbe izhaja, da je tožeča stranka na svoji parceli zgradila betonski zid - podstavek, tožena stranka pa je to poškodovala. V točki III. tožbe pa tožnik pravi, da je to odpravil sam, da zahteva povrnitev stroškov 16.756,30 SIT, stroške izvedenskega mnenja v znesku 7.000,00 SIT in stroške opomina v znesku 1.200,00 SIT, vse skupaj pa zahteva z obrestmi od 10.11.1993 dalje.

Iz točke III. tožbe ni razvidno, kdaj je tožnik to opravil. V zvezi s tem iz trditev v tožbi ne izhaja obveznost plačila obresti od 10.11.1993. Izvedensko mnenje prilaga kot dokaz trditvam o tem, da je bila toženka tista, ki je škodo povzročila. Ali morda izvedensko mnenje pomeni tudi dokaz o višini škode zato, ker tožnik nima računov, ker je vse opravil sam, iz tožbe prav tako ni jasno, ker tožba tega ne obrazloži. Iz dejstev, navedenih v tožbi, tudi ne izhaja obveznost plačila zneska 7.000,00 SIT in zneska 1.200,00 SIT, torej stroškov izvedenca in opomina pred tožbo, saj je postavljena samo zahteva za plačilo teh dveh zneskov z obrestmi, ne da bi bili navedeni razlogi. Pri tem iz priloge A 3 izhaja opomin z datumom 15.11.1993, obresti pa se zahtevajo od 10.11.1993. Da bi znesek 7.000,00 SIT zapadel v plačilo 10.11.1993 iz tožbe tudi ne izhaja. To so torej razlogi, zaradi katerih je odločitev sodišča prve stopnje napačna, pritožba pa utemeljena.

Sodišče prve stopnje bo moralo opraviti novo glavno obravnavo in o stvari ponovno odločati.