Jedro

Vsi prijavitelji, ki so stranke v pravdnem postopku (pri čemer glede na vsebino pogoja ni pomembno na kateri strani), ki teče zaradi oziroma v zvezi s prijavo na javni razpis in v zvezi z izvajanjem katerekoli pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, zaradi neupravičene uporabe sredstev, tega pogoja ne izpolnjujejo in zato niso upravičeni do sredstev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrnila vlogo tožnika na Javni razpis ''Krepitev kompetenc in inovacijskih potencialov podjetij'' (v nadaljevanju JR) in še odločila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je uvodoma navedla, da gre za ponoven postopek po sodbi naslovnega sodišča, I U 1500/2017 z dne 4. 9. 2018, s katero je to sodišče ugodilo tožbi tožnika zoper prejšnji sklep organa z dne 15. 6. 2017, s katerim je toženka zaradi neizpolnjevanja pogoja iz osme alineje točke 4. 1 JR zavrnila vlogo tožnika. Pri ponovni obravnavi vloge je komisija ponovno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz osme alineje točke 4.1. JR. Iz pridobljenih podatkov Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo namreč izhaja, da je v teku civilna pravda med ministrstvom in tožnikom, v katerem na strani tožnika v imenu ministrstva nastopa Republika Slovenija (ki je toženka po nasprotni tožbi), na stranki toženca pa tožnik (ki je tožnik po nasprotni tožbi). Gre za postopek pod opr. št. IX Pg 70/2016 zaradi vračila 412.756,37 EUR, kar predstavlja sredstva, pridobljena za sofinanciranje projekta, izbranega na Javnem razpisu za spodbujanje tehnološko razvojnih projektov v letih 2013 in 2014 - SMER+, objavljenem v Uradnem listu RS, št. 10/13. Sredstva, ki so bila na razpolago za izvedbo javnega razpisa, so bremenila proračun RS. Pravdni postopek se je začel dne 10. 2. 2016 in je še vedno v teku. Ker gre za spor, ki se po vsebini nanaša na pogodbo o sofinanciranju iz javnih sredstev in za neupravičeno uporabo prejetih sredstev, tožnik pogoja iz osme alineje točke 4.1 JR ne izpolnjuje. Toženka je zato odločila, kot izhaja iz izreka sklepa.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma opozoril na sodbe, I U 1022/2011, I U 1107/2010, iz katerih izhaja, da je v upravnem sporu mogoče izpodbijati pogoj javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev, če je ta pogoj nezakonit. V nadaljevanju je pojasnil, da je že pred objavo tega razpisa opozarjal toženko in Ministrstvo na nezakonitost in protiustavnost pogoja iz osme alineje točke 4.1 JR, ki je bil razlog za zavrnitev njegove vloge, vendar na tak način ni uspel izpodbiti tega pogoja, zato je vložil prijavo na JR, s katero ni uspel, kljub uspeli tožbi v I U 1500/2017. Glede spornega pogoja je v odgovoru na vprašanje št. 5 v zvezi z razpisom, ''ali se izraz ''pravda'' v predzadnji alineji točke 4.1 JR nanaša na primer, ko je podjetje tožnik, tožena stranka ali na oba primera'', toženka odgovorila, da je pomembno le, ali pravda obstoji, ne glede na to, ali je prijavitelj tožena ali tožena stranka. Po mnenju tožnika je ta pogoj nezakonit, saj ne omogoča enakopravne obravnave prijaviteljev oziroma ne zagotavlja enakih možnosti prijaviteljev in omogoča razpisovalcu, da odloča arbitrarno. Sporni pogoj je v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave in v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sporni pogoj namreč neutemeljeno in brez zakonske podlage diskriminira prijavitelje in jim onemogoča uspešno prijavo, če so prijavitelji skladno s 23. členom Ustave zavrnili prostovoljno plačilo neutemeljenega zahtevka ministrstva ali Javne agencije, zaradi katere na podlagi tožbe ministrstva ali javne agencije o (ne)utemeljenosti zahtevka odloča pristojno sodišče v pravdi. Prav tako sporni pogoj onemogoča uspešno prijavo prijaviteljem, ki se skladno z ustavno zajamčeno pravico do sodnega varstva obrnejo na sodišče za poplačilo svoje terjatve, ki jo imajo do ministrstva ali javne agencije. Sporni pogoj sili prijavitelje, da opustijo sodno varstvo za svoje terjatve do države, na drugi strani pa jih sili, da ne nasprotujejo neutemeljenim terjatvam države.

3. Dejstvo obstoja pravde pomeni, da je zahtevek sporen. Glede spornih terjatev pa je Upravno sodišče v sodbi I U 2290/2011 ugotovilo, da gre za nečiste terjatve. Če je sporna, ni likvidna, zato ne moremo govoriti o njeni dospelosti oziroma zapadlosti. Obstoj pravde torej ne more pomeniti, da obstojijo neporavnane obveznosti prijavitelja, saj bo o tem moralo odločiti še sodišče. S spornim pogojem toženka ne more izpolniti svojega namena, da ''omogoča pridobitev sredstev prijaviteljem, ki ravnajo pošteno, v skladu z razpisom, njegovim namenom in cilji ter ki so na pošten način ravnali tudi v preteklosti na že zaključenih razpisih''. Če se bo v pravdnem postopku ugotovilo, da je bil zahtevek ministrstva ali agencije neutemeljen, bo tak prijavitelj neupravičeno diskriminiran, ker bo njegova vloga zavrnjena le zato, ker je država zoper njega vložila neutemeljeno tožbo ali jo je bil ta primoran vložiti proti državi, zato da bi prišel do poplačila utemeljenega zahtevka. Arbitrarnost pogoja je že v tem, da ne zahteva ugotavljanje toženke, kaj je predmet pravde in ali je zahtevek tožnika v pravdi utemeljen, temveč že na podlagi obstoja pravde vzpostavlja domnevo, da je do nje prišlo zaradi nepoštenosti prijavitelja. Hkrati pa tudi razlikuje med prijavitelji ki so v času razpisa v pravdi in tistimi, katerih postopek je že zaključen pred rokom za oddajo prijav. Namen onemogočenja dodelitve sredstev nepoštenim prijaviteljem, torej tistim, ki svoje obveznosti ne izpolnjujejo, je toženka dosegla že s pogojem iz šeste alineje točke 4.1 razpisne dokumentacije, ki zahteva, da ''imajo prijavitelji poravnane obveznosti do države, pri čemer za ugotavljanje obstoja obveznosti do države ni pogoj, da bi bila le-ta že ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom''. Očitno je torej, da pogoj iz osme alineje zasleduje drug cilj. Če pa zasleduje isti cilj, tj. da se sredstva ne dodeljujejo nepoštenim subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, pa je nepotreben. Ker gre za nepotreben pogoj, ni treba ugotavljati sorazmernosti pogoja. Poseg v pravico iz 23. člena Ustave pa je očiten predvsem zaradi tega, ker ne razlikuje med situacijo, v kateri je prijavitelj tožena stranka in v kateri je tožeča stranka. Uspešnost prijave je tako onemogočena tudi prijavitelju, ki je bil za poplačilo svojih terjatev do države primoran vložiti tožbo. Tako tudi dr. A. A. v svojem pravnem mnenju, priloženem k tožbi.

4. Tožnik je še navedel, da je pa sicer sklep nezakonit tudi zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in procesnih kršitev. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi toženka ugotovila, da pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, IX Pg 70/2016, ne ustreza predpostavkam spornega pogoja. V postopku IX Pg 70/2016 država prereka, da je tožnik izpolnil obveznost po pogodbi, sklenjeni v okviru javnega razpisa SMER+2, čemur pa tožnik ugovarja. Kljub temu, da tožnik meni, da je obveznost izpolnil, je že dobljena sredstva po tej pogodbi vrnil, zaradi česar je prenehala domnevna terjatev RS do tožnika. RS je podala umik tožbe, na katerega je tožnik pristal, pravda pa se nadaljuje zgolj v zvezi z zahtevkom tožnika po nasprotni tožbi, kjer tožnik zahteva vrnjena sredstva nazaj. Ta pravdni postopek torej ne poteka zaradi neupravičene uporabe sredstev, ampak zaradi plačila vrnjenih sredstev brez pravne podlage. Iz previdnosti je tožnik še dodal, da se tudi zahtevek RS, ki ga je uveljavljala s tožbo in po prejemu sredstev umaknila, ni nanašal na neupravičeno porabo sredstev, temveč na vračilo izplačanih sredstev zaradi domnevne nerealizacije projekta tožnika, zaradi katere je ministrstvo odstopilo od pogodbe. Tožnik pa tudi meni, da je protizakonit in protiustaven tudi pogoj iz sedme alineje točke 4.1, ki ga je toženka v odgovorih na vprašanja prijaviteljev utemeljevala z istimi razlogi preprečevanja pridobitve sredstev nepoštenim prijaviteljem. Z domnevo, da je prijavitelj nepošten, ker je v kazenskem postopku, brez da bi bil pravnomočno obsojen, brez zakonske podlage prejudicira odločitev sodišča v kazenskem postopku. Tožnik je zato predlagal, da sodišče v tem sporu vsebinsko obravnava vse očitke tožnika, zlasti presodi o (ne)ustavnosti in (ne)zakonitosti pogoja iz osme in sedme alineje točke 4.1 razpisa. Tožnik je tako predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je v obširnem odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika, poudarila, da gre za javnopravno stvar in da sama prijava še ne pomeni uspeha. Obravnavani pogoj je jasen in razumljiv, tožnik pa se je s podpisom izjave o strinjanju izrecno strinjal s pogoji. Če bi bilo sporno med prijavitelji, na kakšen način se bo ta pogoj ugotavljal, bi lahko to izpostavil že prej, do poteka roka za postavitev vprašanj. Namen razpisnega pogoja je, da se sredstva ne dodeljujejo subjektom, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti oziroma jih kršijo. Določitev takega pogoja je nedvomno v skladu z javnim interesom. Tožnik izhaja iz napačnega stališča, da naj bi mu sredstva ''pripadala''. Vsem prijaviteljem je bila zagotovljena pravica, da so pod enakimi pogoji sodelovali na JR. Da pogoj obstoja pravde, določen v JR toženke ni nezakonit ali protiustaven, je odločilo že sodišče v sodbi, I U 509/2017 z dne 2. 10. 2018. Pogoj neobstoja pravde ne krši nikomur pravice iz 23. člena Ustave, saj je vsakemu subjektu omogočeno, da zoper državo uveljavlja zahtevke, enako se vsak subjekt prostovoljno in samostojno odloča, ali se bo spustil v te sodne postopke. Tožnik se ne more sklicevati na sodbo, I U 2290/2011, ker temelji na drugačnem dejanskem in materialnem stanju. Tudi argumentacija iz mnenja dr. A. A. ni prepričljiva. Ker pa izpodbijani sklep ne temelji na pogoju iz sedme alineje točke 4.1 JR, je sklicevanje na ta pogoj brezpredmetno. Ob tem je toženka še dodala, da ne gre za vsebinsko enak pogoj. V zvezi z ugovorom zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede neobstoja pravde, je toženka navedla, da vračilo prejetih denarnih sredstev tožnika in istočasno novi (pravdni) nasprotni zahtevek tožnika po plačilu zneska vrnjenih sredstev ne more spremeniti samega bistva ter vsebine tega pravdnega postopka, saj gre še vedno za pravdo, ki se po vsebini nanaša na pogodbo o sofinanciranju iz javnih sredstev in za neupravičeno uporabo prejetih sredstev. Drugačna razlaga vsebine te pravde bi privedla do izogiba razpisnim pogojem, ko bi prijavitelji najprej povrnili sredstva, nato pa vložili nasprotno tožbo. Poudarila je, da gre v teh zadevah za posebno vrsto skrajšanega postopka, v katerem se ocenjujejo prispele vloge na podlagi pogojev iz JR, upoštevajoč razpisno dokumentacijo. Bistvo je, da vsi prijavitelji sodelujejo na JR pod vnaprej znanimi, opredeljenimi pogoji. Toženka pa je sklep izdala po prejemu obvestila s strani ministrstva, za katerega vsebino ni imela razloga, da vanj dvomi. Zato kontradiktornost ni bila potrebna. Odločitev toženke je bila tako v skladu z njenimi pristojnostmi, upoštevajoč razpisne pogoje, kar pomeni, da tudi ni bila arbitrarna. Toženka je še opozorila na višino priglašenih stroškov sodnega spora. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6. Tožnik je v pripravljalni vlogi še dodal, da ne pričakuje, da mu bodo sredstva avtomatično podeljena, ampak le, da mu bo omogočeno, da pošteno konkurira za nepovratna sredstva. Tožbe ni vložil, ker bi bil sporni pogoj nejasen ali nerazumljiv ali ne vnaprej znan, temveč, ker posega v temeljne ustavno zagotovljene pravice tožnika. Presoja naslovnega sodišča v tovrstnih zadevah pa je zadržana glede dejanskih vprašanj, glede materialnopravnih in procesnih vprašanj pa je stroga (npr. I U 1514/2010, I U 1873/2010, I U 638/2010). V okvir materialnopravne zakonitosti odločitve organa nedvomno sodi tudi presoja skladnosti razpisnih pogojev z ustavo in zakoni. Tako tudi sodišče v I U 1689/2016. Ponovil je, da dejstvo, da je nekdo v pravdi, še ne pomeni, da je nepošten oziroma da ne izpolnjuje svojih obveznosti. Da je ta pogoj nezakonit glede na zasledovani namen, je bilo implicitno ugotovljeno že v sodbi, I U 1500/2017. Dodal je še, da gre po vsebini za primerljivo področje z javnim naročanjem, kjer Državna revizijska komisija take diskriminatorne pogoje razveljavi. S podpisom izjave o strinjanju pa se tožnik ni strinjal s pogoji, še zlasti, ker je v obrazcu 2 jasno in nedvoumno povedal, da sprejema vse pogoje, razen iz sedme in osme alineje točke 4.1 JR. Opozoril je še na sodbo, I U 431/2017, vztrajal je kot doslej.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna zavrnitev vloge tožnika ev. št. 303-12-72/2016/1, prispele na javni razpis ''Krepitev kompetenc in inovacijski potencialov podjetij''. Izpodbijani sklep je bil izdan v ponovljenem postopku, po sodbi, I U 1500/2017 z dne 4. 9. 2018. Sodišče tako na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) presoja, ali je toženka sledila pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, ter ali ima izpodbijani akt take pomanjkljivosti, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (37. člen ZUS-1).

9. Iz ustaljene upravnosodne prakse, znane tudi obema strankama, izhaja, da gre pri postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev za poseben postopek, v katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju1. Vsem prijaviteljem se mora namreč zagotoviti pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Sama prijava na razpis pa seveda še ne pomeni, da bo prijavitelj s svojo vlogo tudi uspel in sredstva pridobil. Na strani prijavitelja je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev skladno z razpisno dokumentacijo. Tako je tudi v obravnavanem primeru.

10. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožbenih očitkov o nezakonitosti oziroma neustavnosti pogoja iz osme alineje točke 4.1 JR. Tožnik namreč meni, da besedilo pogoja omogoča toženki, da odloča arbitrarno, da ne omogoča enakopravne obravnave prijaviteljev oziroma jih ne zagotavlja enakih možnosti. S tem je po mnenju tožnika ta pogoj v nasprotju s 14. členom in 23. členom Ustave RS.

11. Za tožnika sporni pogoj glasi: ''ne teče pravda med ministrstvom ali agencijo in podjetjem (obstoj pravde) v zvezi s prijavo na katerikoli javni razpis ali v zvezi z izvajanjem katerekoli pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, zaradi neupravičene uporabe sredstev, do pravnomočne odločitve sodišča''. Ne iz točke 4.1 JR, ne iz ostalih določb JR ne izhaja, da ta pogoj ne velja za vse prijavitelje, kar pomeni, da že iz tega razloga ni mogoče očitati, da ta pogoj ne omogoča enakopravne obravnave vseh prijaviteljev. To pa tudi pomeni, da jim vsem zagotavlja enake možnosti, saj velja za vse enako. Povedano drugače: vsi prijavitelji, ki so stranke v pravdnem postopku (pri čemer glede na vsebino pogoja ni pomembno na kateri strani), ki teče zaradi oziroma v zvezi s prijavo na javni razpis in v zvezi z izvajanjem katerekoli pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, zaradi neupravičene uporabe sredstev, tega pogoja ne izpolnjujejo in zato niso upravičeni do sredstev. Če pa bi toženka ravnala nasprotno, torej, da bi prijavo določenega prijavitelja, za katerega bi pridobila podatek, da kot stranka nastopa v (zgoraj) opisanem civilnem postopku, obravnavala kot vsebinsko popolno in s tem omogočila pridobitev sredstev prijavitelju, ki ne izpolnjuje vseh pogojev po JR, bi ravnala arbitrarno in s tem kršila ne samo pogoje JR, temveč tudi 14. člen Ustave RS.

12. Sodišče tudi sodi, da sporni pogoj ne krši pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS prijaviteljem. Vsak subjekt se namreč lahko samostojno odloči, ali bo uveljavljal terjatve zoper državo v tovrstnih primerih (npr. vložil tožbo zaradi (ne)obstoja temelja in višine morebitne terjatve iz naslova rabe javnih sredstev v zvezi z javnim razpisom). Vložitev tožbe s strani prijavitelja namreč pomeni le, da se prijavitelj na (v tem obdobju, tj. obdobju trajanja pravdnega postopka) objavljen javni razpis če ta vsebuje tak izključevalni pogoj) ne more prijaviti. Če pa je tožba v istovrstnih ali podobnih primerih vložena s strani države (zoper subjekte, ki so z udeležbo na prejšnjih javnih razpisih pridobili sredstva), pa tudi po oceni sodišča to predstavlja objektivno opravičljiv razlog za uveljavitev tega pogoja. Kot je toženka pojasnila v odgovoru na tožbo, je dolžna skrbeti za javna sredstva, njihovo zakonito, gospodarno in transparentno rabo ter s tem zaščititi javni interes. Če je zaradi neupravičene (upo)rabe sredstev, pridobljenih na prejšnjih javnih razpisih, prišlo do okoliščin, zaradi katerih je država primorana sprožiti pravdne postopke zoper prijavitelje na prejšnjih javnih razpisih, potem bi bilo glede na prej povedano (že na prvi pogled vsaj) negospodarno, če bi se prijava za novo razpisana javna sredstva omogočila prijaviteljem v opisanih pravdnih postopkih. Če se bo pa v sodnih postopkih, ko bodo ti končani, ugotovilo, da je bila, ali tožba države zoper prijavitelja neutemeljena ali tožba prijavitelja zoper državo utemeljena (ali obratno v obeh primerih), bo to pomenilo, ne samo, da je tak sodni postopek končan (in bodo premoženjskopravna razmerja med strankami postopka urejena), temveč da subjekt/prijavitelj izpolnjuje tudi ta (sporni) pogoj, če ga JR vsebuje oziroma če ga bo vseboval. Sodišče tako ocenjuje, da sporni pogoj ni nesorazmeren in je nujen za dosego namena države, kot ga opredeljuje toženka, tj. da se iz dodeljevanja sredstev izloči tiste prijavitelje, ki so se po prejšnjih razpisih (in ki so pridobili sredstva - op. sod.) izkazali za nezanesljive porabnike teh sredstev.

13. Tožnik se v tej zvezi sklicuje tudi na sodbo naslovnega sodišča, I U 2290/2011 z dne 15. 5. 2012, vendar ne gre za isto dejansko in materialnopravno stanje zadeve. V tej zadevi je šlo za vprašanje pravne kvalifikacije terjatve, uveljavljane v pravdnem postopku, iz naslova izročitve premoženja od stečajnega dolžnika ter tam opredeljenih vlaganj, ker pa je bila terjatev sporna, je šlo po mnenju sodišča za nečisto terjatev, torej terjatev, katere temelj je nesporen, ni pa njen znesek priznan po nasprotni stranki.

14. Sodišče se tudi ne strinja z enačenjem namena pogoja iz osme alineje in šeste alineje točke 4.1 JR, kot to zasleduje tožnik. Šesta alineja glasi: če imajo poravnane obveznosti do države, pri čemer za ugotavljanje obstoja obveznosti do države ni pogoj, da bi bila le-ta že ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom. V teh primerih gre glede na jasno in nedvoumno besedilo tega pogoja za obveznosti do države, za katere ni nujno, da izhajajo iz pravdnih postopkov iz naslova neupravičene uporabe sredstev, torej gre po vsebini za drugačen pogoj in zato tudi ni mogoče slediti nadaljnji trditvi tožnika, da gre pri pogoju iz osme alineje točke 4.1 JR za nepotreben pogoj.

15. Sodišče se opredeljuje še do očitkov o zmotno ter nepolno ugotovljenem dejanskem stanju ter kršitvi določb postopka.

16. Kot že povedano (in je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa), je toženka zavrnila vlogo tožnika, ker ne izpolnjuje osme alineje točke 4.1 JR. Za tožnika sporno odločitev je sprejela po opravi poizvedb, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je v teku civilna pravda (ki se je začela 10. 2. 2016) med ministrstvom in tožnikom, v katerem na strani tožeče stranke v imenu ministrstva nastopa RS (tožena stranka po nasprotni tožbi), na strani tožene stranke pa tožnik - prijavitelj (tožeča stranka po nasprotni tožbi), da se pravda vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IX Pg 70/2016 zaradi vračila 412.756,37 EUR, kar predstavlja sredstva, pridobljena za sofinanciranje projekta izbranega na Javnem razpisu za spodbujanje tehnološko razvojnih projektov v letih 2013 in 2014 - SMER+, objavljenem v UL RS št. 10/2013, ki ga je izvajalo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, sredstva, ki so bila na razpolago, so bremenila proračun RS.

17. Tožnik ugovarja, da pravda pod IX Pg 70/2016 ne ustreza predpostavkam spornega pogoja iz osme alineje točke 4.1 JR, ker je tožnik v postopku zahtevana sredstva že vrnil, posledično je Republika Slovenija tožbo umaknila, postopek pa se nadaljuje po nasprotni tožbi tožnika zoper Republiko Slovenijo zaradi neupravičene obogatitve (plačila vrnjenih sredstev brez pravne podlage). Sodišče tej razlagi tožnika ne sledi. Nedvomno se je postopek začel zaradi vračila sredstev, pridobljenih iz naslova državnega sofinanciranja. Ali se je postopek začel zaradi vračila sredstev zaradi neupravičene porabe ali zaradi domnevne nerealizacije projekta, zaradi katere je ministrstvo odstopilo od pogodbe, niti ni pravno relevantno. Kot je toženka poudarila (in s tem se strinja tudi sodišče), je pravno relevantno le dejstvo, da gre nedvomno za vračilo neupravičeno uporabljenih sredstev, ki jih je tožnik pridobil v zvezi s prijavo na katerikoli javni razpis ali v zvezi z izvajanjem katerekoli pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, kot to določa tudi pogoj iz osme alineje točke 4.1 JR.

18. Res je sodišče v sodbi, I U 431/2017 z dne 23. 3. 2017, kjer je bila vloga tožnika na drugem JR zavrnjena, ker tožnik ni izpolnjeval pogoja, da ima do države poravnane vse obveznosti (kot pogoj, naveden v točki 14 te obrazložitve) zavzelo stališče, da ni odločilen namen prijavitelja (tožnika), ki je privedel do poravnave terjatve do države, kot tudi, da je bila ugotovitev toženke o zvijačnem in nepoštenem ravnanju tožnika pavšalna in neizkazana, vendar pa to ni bil razlog odprave izpodbijanega sklepa v tem upravnem sporu, temveč ga je sodišče odpravilo zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Zavrnitev vloge v tem upravnem sporu izpodbijanem sklepu pa tudi ne temelji na navedbah toženke glede namena tožnika v zvezi s poravnavo sredstev v sporu IX Pg 70/2016, temveč na dejstvu, da ta pravda poteka in še ni zaključena.

19. Ker pa pogoj iz sedme alineje točke 4.1 JR ni bil podlaga za zavrnitev tožnikove vloge, se sodišče ne bo spuščalo v vprašanje morebitne njegove (ne)ustavnosti in (ne)zakonitosti.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep pa temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilni uporabi materialnega prava (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

21. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, temveč na nejavni seji, ker je tožnik ni niti predlagal, v predlagane listine (izpodbijani sklep, vprašanja in odgovori na JR, dopis tožnika z dne 10. 1. 2017, razpisna dokumentacija, pravno mnenje dr. A. A., sodbe naslovnega sodišča), ki so vse del upravnega spisa oziroma gre za judikate naslovnega sodišča, pa je sodišče vpogledalo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti upravnega akta. Vpogleda v pravdni spis IX Pg 70/2016 in v zadnji vlogi pravdnih strank in zapisnik zadnjega naroka v IX Pg 7072016 pa ni izvedlo, ker je presodilo, da so pravno relevantna dejstva, ki naj bi jih tožnik s temi listinami izkazal (vsebina pravde), v tej zadevi izkazana že s podatki spisa (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

22. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 1919/2009 z dne 11. 8. 2010 in I U 2107/2009 z dne 29. 6. 2010.