Jedro

Odškodnine, ki jo je razlaščenec prejel za lesno maso na razlaščenem zemljišču, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju pogojev iz 72. člena ZDen in je tudi ni mogoče prišteti odškodnini, ki je bila izplačana za podržavljeno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.6.2000, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z odpravljeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote NM z dne 22.12.1999, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za denacionalizacijo parc. št. 3476, 3477 in 347-8, v času podržavljenja vpisane v vl. št. 1032, k.o. P. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta tožena stranka in prvostopenjski upravni organ pravilno opredelila pravno podlago odločanja v obravnavani zadevi. Navedene parcele so bile podržavljene na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, ki je po 3. členu ZDen določen kot predpis, ki je podlaga za denacionalizacijo pod pogojem, da upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Po 72. členu ZDen se taka nadomestna odškodnina ne upošteva, razen če je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja. Po presoji sodišča prve stopnje sta upravna organa nepravilno izračunala znesek te nadomestne odškodnine, saj sta vanj vštela tako odškodnino za razlaščeno zemljišče (gozd) kot odškodnino za les na panju. Na sedanje denarne razmere preračunana vrednost gozda glede na 2. člen Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok) ne zajema tudi vrednosti lesne mase. Zato je po stališču sodišča prve stopnje potrebno pri ugotavljanju, kolikšna odškodnina je bila dana za podržavljeno zemljišče v smislu 72. člena ZDen, primerjati vrednost podržavljenega zemljišča z revalorizirano odškodnino za zemljišče, na pa tudi z odškodnino za les na panju. Organ prve stopnje je upošteval celoten znesek odškodnine, zato ni pravilna njegova ocena, da je bila prejšnjemu lastniku izplačana odškodnina v višini 114,98 % vrednosti podržavljenih zemljišč. Na tej oceni utemeljena odločitev o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo je zato preuranjena, nepravilna pa je tudi odločitev tožene stranke, ki je potrdila takšno prvostopno odločbo. Na podlagi navedenega je sodišče je moralo odpraviti izpodbijano odločbo.

Državni pravobranilec Republike Slovenije zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se pri preračunu odškodnine za razlaščeno zemljišče - gozd upošteva le odškodnina za razlaščeno zemljišče, ne pa tudi odškodnina za lesno maso. Zakon o gozdovih iz leta 1953 in splošni Zakon o gozdovih iz leta 1947 sicer nimata definicije gozdne parcele (sklicujeta se le na katastrsko kulturo), jo pa definira Temeljni zakon o gozdovih iz leta 1965, ki v 1. členu navaja, da je z gozdom mišljeno zemljišče, zaraščeno z gozdnim drevjem v obliki sestoja; z gozdnim zemljiščem pa zemljišče, ki se zaradi svojih naravnih lastnosti in gospodarskih pogojev najbolje izkorišča, če se na njem goji gozd in je kot tako vpisano v kataster. Po njegovem mnenju je odškodnina za drevje v gozdu nujni sestavni del odškodnine, določene za razlaščeno gozdno parcelo. Iz določb 41. člena Zakona o razlastitvi izhaja, da se je odškodnina za les prikazovala ločeno od odškodnine za zemljišče le iz razloga, ker je moral od te odškodnine koristnik razlastitve plačevati določene dajatve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odpravilo odločbo tožene stranke, saj je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku za izdajo upravnega akta napačno uporabljeno materialno pravo, kar je povzročilo tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno odločitev.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se pri preračunu odškodnine za razlaščeno zemljišče, ki je bilo v času razlastitve gozd in ugotavljanju odplačnosti oziroma neodplačnosti kot pogoja za denacionalizacijo, upošteva tako odškodnino za zemljišče kot tudi odškodnino za lesno maso. Torej ali je za ugotovitev odplačnosti podržavljene nepremičnine v smislu določb ZDen, odškodnino za les mogoče prištevati odškodnini za zemljišče samo.

V postopku denacionalizacije se vrednost premoženja ugotavlja le na način, ki ga za posamezno vrsto premoženja predpisuje ZDen in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. Ugotovitev vrednosti premoženja po metodologijah, ki jih ZDen ne predpisuje, zato v postopku denacionalizacije ne more biti podlaga za odločanje.

Vrednost podržavljenih gozdov se določa na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdanega Odloka. Po določbah ZDen in Odloka (2. člen) se pri ugotavljanju vrednosti zemljišča upoštevajo katastrska kultura, katastrski razred in katastrski okraj v času podržavljenja, torej izključno katastrski podatki in ne lesna masa. Odškodnine, ki jo je razlaščenec prejel za lesno maso na razlaščenem zemljišču, zato ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju pogojev iz 72. člena ZDen in je tudi ni mogoče prišteti odškodnini, ki je bila izplačana za podržavljeno zemljišče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je za ugotovitev višine prejete odškodnine ob razlastitvi in morebitnega presežka nad 30 % vrednosti podržavljene nepremičnine (v smislu 1. odstavka 72. člena ZDen) pomembna le tista odškodnina, ki je bila določena za zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, zato odškodnina, ki jo je razlaščenec prejel za posekan les, na vrednost zemljišča ne more vplivati.

Upoštevaje navedeno, pritožbeni ugovori, da odškodnina za razlaščeni gozd nujno obsega odškodnino za podržavljeno zemljišče in odškodnino za lesno maso, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.