Jedro

Pogoji iz 43. člena ZZasV-1 tožeče stranke niso bili izpolnjeni, poleg tega pa je bilo ugotovljeno, da je varnostnik tožeči stranki v skladiščnih prostorih grozil, kar utemeljuje ugotovitev sodišča o prekoračitvi pooblastil oziroma o protipravnem ravnanju. Dejstvo, da je varnostnik tožečo stranko na silo vlekel čez trgovino v skladiščne prostore, jo tam zadrževal in ji grozil, predstavlja protipravno ravnanje varnostnika.

Duševne bolečine, ki so bile uveljavljane v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti, so v tesni zvezi s ponižujočim ravnanjem varnostnika, ki je tožečo stranko pred vsemi kupci vlekel po celi trgovini. Tožečo stranko, ki jo je izvedenka ocenila kot osebo z visokimi standardi glede svojega vedenja in glede spoštovanja socialnih norm, je dogodek močno iztiril. Izkazana intenziteta dogajanja zato upravičuje prisojo denarne odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice v znesku 600,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugo toženo stranko zavezalo k plačilu odškodnine za nematerialno škodo v višini 1.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2010 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek do druge tožene stranke je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo odškodnine od prve tožene stranke D., d. o. o. Tožeči stranki je naložilo, da prvi toženi stranki povrne pravdne stroške v znesku 622,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je glede pravdnih stroškov tožeče in druge tožene stranke odločilo, da jih nosita sami.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožeča in druga tožena stranka. Tožeča stranka se pritožuje glede višine dosojene odškodnine ter glede zavrnitve zahtevka in odločitve o stroških postopka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. (1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji prizna višjo odškodnino in k plačilu solidarno zaveže tudi prvo toženo stranko ter ponovno odloči o stroških pravdnega postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je odškodnina glede na utrpelo nematerialno škodo prenizka. Morala bi ji biti priznana tudi škoda iz naslova opraskanin in odrgnin na obeh rokah. Te so jo najmanj teden dni skelele, rane so se celo zagnojile in ji povzročale bolečine. Četudi so bile bolečine relativno nizke, pa je vendarle šlo za protipravno ravnanje varnostnika, zato je upravičena do primernega zadoščenja. Graja odločitev glede višine odškodnine za pretrpljeni strah in poudarja, da je šlo za hudo psihično maltretiranje, ki je bilo že na meji izživljanja. Huje je bila prizadeta njena življenjska aktivnost, za katero ji je bila priznana simbolna odškodnina v znesku 300,00 EUR. Vse do danes si ni povsem opomogla in spomin na dogodek vsakič izzove močne čustvene reakcije, kar kaže na to, da ga še ni prebolela. Po dogodku je postala depresivna, kar se je odražalo na njenem ne le psihičnem, ampak tudi fizičnem zdravju. Izgubila je voljo do življenja, do hrane, mučila jo je nespečnost, njena samopodoba je bila uničena. Več tednov je samo jokala in ni bila sposobna normalno živeti. Tudi odškodnina zaradi okrnitve dobrega imena in kršitve dostojanstva je prenizka. Vse do svojega 64. leta ni doživela tolikšnega ponižanja. Takšno nedopustno ponižanje, ko jo je varnostnik pred očmi vseh kupcev vlekel vzdolž cele trgovine, je zanesljivo okrnilo njeno dobro ime. Neutemeljeno je bilo ugodeno ugovoru pasivne legitimacije prve tožene stranke, pri čemer pa je ostalo prezrto, da je pri škodnem dogodku sodelovala tudi prodajalka E. E., zaposlena pri prvi toženi stranki. E. E. je poskrbela za intervencijo varnostnika, nato pa prisostvovala njegovemu početju. S svojim obnašanjem ga je še podprla ter z odnosom in pasivnostjo sodelovala pri poniževanju.

Druga tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve ter vračilo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Podredno predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Poudarja, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja; dokaze, ki jih je izvedlo, je uporabilo napačno; napačno pa je povzelo tudi njihovo vsebino. Oporeka stališču sodišča, da je varnostnik pri odstranitvi tožnice prekoračil najmanjšo potrebno silo. Varnostnik je bil usposobljen za zakonito opravljanje dela varnostnega osebja. Ravnal je v skladu s pooblastili, ki mu jih je v času dogodka dajal veljavni zakon – 43. člen Zakona o zasebnem varovanju. Sodba je neutemeljena, saj ne pojasni, kaj je bilo v njegovem ravnanju nedopustnega, temveč se opira zgolj na izpoved tožeče stranke. Sámo zadržanje tožeče stranke je bilo potrebno zaradi prihoda policistov, ker varnostnik ni uspel vzpostaviti reda. Povzročena škoda je v celoti posledica ravnanja tožeče stranke. Sodba pa ni razmejila med škodo, za katero je odgovorna tožeča stranka, in škodo, h kateri bi eventualno lahko prispevala druga tožena stranka. Sodišče ni navedlo razlogov za neupoštevanje dokaznega predloga z zaslišanjem ostalih strank postopka ter predlaganih prič; obrazložitev, da izpovedi niso bile prepričljive, pa ne zadostuje. S tem je bila zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Z neutemeljenim neupoštevanjem dokaznega predloga je bilo onemogočeno enakovredno dokazovanje in kršeno eno izmed temeljnih načel pravdnega postopka. Previsoki pa so tudi prisojeni zneski odškodnine. Primarni strah ni dokazan; tožeča stranka ni delovala prestrašeno, sicer bi se umirila že, ko je varnostnik pristopil do blagajne in ne bi vpila nanj. Izražena zaskrbljenost lahke oblike za izid zdravljenja glede na naravo poškodb ne predstavlja objektivne podlage za uvrstitev med pravno priznano škodo. Trajnostna komponenta nikoli ni bila izkazana, domnevno jokanje in pozivanje na pomoč pa ne predstavlja trajnostne komponente.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, odgovor na pritožbo pa je podala prva tožena stranka. V odgovoru izraža svoje nestrinjanje s pritožbenimi zatrjevanji tožeče stranke ter pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Poudarja, da predmet tožbe nikoli ni bila morebitna (so)odgovornost prve tožene stranke zaradi dejanj prodajalke E. E., saj je tožbeni zahtevek temeljil zgolj na dejanjih varnostnika. Predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče in druge tožene stranke nista utemeljeni.

O pasivni legitimaciji prve tožene stranke Pritožba tožeče stranke zmotno opozarja na neutemeljenost ugovora pasivne legitimacije prve tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju sodišča prve stopnje o odsotnosti odškodninske odgovornosti prve tožene stranke za ravnanje varnostnika. V obravnavani zadevi namreč ni mogoče uporabiti določbe 147. člena Obligacijskega zakonika, (2) saj varnostnik pri prvi toženi stranki ni bil zaposlen. Tožeča stranka s pritožbenimi zatrjevanji o pasivnem sodelovanju prodajalke E. E., zaposlene pri prvi toženi stranki, nedopustno širi trditveno podlago, ki v postopku na prvi stopnji ni bila podana. Navedeno predstavlja pritožbeno novoto, ki je, upoštevaje določbo 337. člena ZPP, ni moč upoštevati, saj je tožeča stranka ni ustrezno opravičila.

O temelju tožbenega zahtevka Tožena stranka zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so posledica napačne uporabe izvedenih dokazov in napačnega povzetka njihove vsebine, ni ustrezno substancirala. Tožena stranka ni pojasnila, v nasprotju s katerimi listinami v spisu in izvedenimi dokazi naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje. Nerazumljiv je pritožbeni očitek o neupoštevanju dokaznega predloga z zaslišanjem strank in prič. Sodišče je zaslišalo stranko in priči, ki so bile pri samem dogodku prisotne, medtem ko je preostale dokazne predloge zaradi nerelevantnosti zavrnilo. Dokazna ocena glede temelja zahtevka je sicer res skromna, vendar še vedno v mejah ustreznosti in v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Sodišče je izpovedbe tožeče stranke in obeh prič ocenilo ter pojasnilo razloge za večjo prepričljivost tožeče stranke, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

Pritožbeni očitek, da v sodbi ni pojasnjeno nedopustno ravnanje varnostnika, je zmoten. Materialnopravno izhodišče za presojo varnostnikovega ravnanja je sodišče našlo v določbi 43. člena Zakona o zasebnem varovanju. Zakonska norma jasno določa pogoje, v katerih je možno zadržanje osebe. Pogoji iz 43. člena prej citiranega zakona za zadrževanje tožeče stranke niso bili izpolnjeni, poleg tega pa je bilo ugotovljeno, da je varnostnik tožeči stranki v skladiščnih prostorih grozil, kar utemeljuje ugotovitev sodišča o prekoračitvi pooblastil oz. o protipravnem ravnanju. Dejstvo, da je varnostnik tožečo stranko na silo vlekel čez trgovino v skladiščne prostore, jo tam zadrževal in ji grozil, predstavlja protipravno ravnanje varnostnika, zato je pritožbeni očitek o odsotnosti pojasnil glede nedopustnega ravnanja neutemeljen. Druga tožena stranka ni izkazala soprispevka tožeče stranke k škodnemu dogodku, zato ni nobene podlage za razmejevanje med škodami, za katere naj bi bila po mnenju pritožbe odgovorna tožeča stranka, in škodo, k nastanku katere bi lahko prispevala druga tožena stranka. Plačilni nalog (oz. policijski zapisnik) pa ne more imeti dokazne vrednosti, ki mu ga želi dati pritožba, saj gre za neprimeren dokaz v zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti druge tožene stranke. Druga tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni podala ustrezne trditvene podlage v zvezi s prisotnostjo policistov in vsebino oz. interpretacijo policijskega zapisnika, zato njenih pritožbenih zatrjevanj glede teh vprašanj ni mogoče upoštevati. Pa tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je bil varnostnik usposobljen za zakonito opravljanje dela varnostnega osebja, druge tožene stranke ne razbremeni odgovornosti.

O višini odškodnine za nematerialno škodo Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala takšnih telesnih bolečin, ki bi utemeljevale prisojo odškodnine. Podlago za takšno odločitev daje obvestilo izbranemu zdravniku v prilogi A4, v katerem je govora le o vidni rdečici in manjših opraskaninah. Navedeno pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni le nevšečnost, ki ne upravičuje odmere denarne odškodnine.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki, ki jih pritožnika naslavljata v zvezi z višino prisojene odškodnine za strah. Ugotovitve o intenzivnosti in trajanju strahu imajo podlago v mnenju izvedenke ter izpovedi tožeče stranke. Tožeča stranka se je ob ravnanju varnostnika v skladiščnih prostorih hudo ustrašila. Upoštevano je bilo, da je tožeča stranka starejša gospa. Niso ji bile znane namere varnostnika in tudi ne, koliko časa jo bo zadrževal, zato je prisojena odškodnina v višini 900,00 EUR - upoštevaje izvedeniško mnenje ter izpoved tožeče stranke - povsem ustrezna. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki, upoštevaje širšo in ožjo individualizacijo odškodnin, prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Višja oziroma nižja odškodnina ne bi bila ustrezno zadoščenje glede na primerljivo sodno prakso v podobnih, hujših in blažjih primerih.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek druge tožene stranke, da ni izkazana trajnostna komponenta, ki bi utemeljevala odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ni izkazano, da tegobe, ki so posledica škodnega dogodka – depresivnost, jemanje tablet za živce, nespečnost, jok – še vedno trajajo. Tako ni podlage za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če gre samo za začasno zmanjšanje življenjskih sposobnosti. V obravnavani zadevi naj bi tožeča stranka tudi po mnenju izvedenke psihiatrične stroke trpela psihične bolečine zmerne intenzitete še približno tri mesece po dogodku. Iz mnenja jasno izhaja omejeno trajanje in občasnost tovrstnih težav, zato ni podlage za ugoditev zahtevku iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Takšno odškodnino je zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti mogoče prisoditi le izjemoma – če je bil oškodovanec pomembno prizadet zaradi dolgotrajnih težav ali pa je izgubil nekaj let življenja (izgubljene priložnosti).

Vendar pa je mogoče duševne bolečine, ki jih je sodišče napačno upoštevalo v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti, uvrstiti med duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Duševne bolečine, ki so bile uveljavljane v okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti, so v tesni zvezi s ponižujočim ravnanjem varnostnika, ki je tožečo stranko pred vsemi kupci vlekel po celi trgovini. Tožečo stranko, ki jo je izvedenka ocenila kot osebo z visokimi standardi glede svojega vedenja in glede spoštovanja socialnih norm, je dogodek močno iztiril. Izkazana intenziteta dogajanja zato upravičuje prisojo denarne odškodnine zaradi posega v osebnostne pravice v znesku 600,00 EUR – poleg priznanih 300,00 EUR še dodatnih 300,00 EUR, ki so bili tožeči stranki neutemeljeno priznani za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Tožeča stranka je skupaj z odškodnino zaradi okrnitve njenega dobrega imena uveljavljala tudi kršitve dostojanstva. Gre za zadoščenje v posebnih primerih, ki ga ureja določba 181. člena OZ; v tem členu pa je posebej zaščitena spolna integriteta. Tožeča stranka trditvene podlage, ki bi ustrezala zakonskemu dejanskemu stanu iz 181. člena OZ, ni podala, zato tudi ni podlage za prisojo odškodnine iz tega naslova.

Pritožbi sta glede na zgoraj obrazloženo neutemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Ker pravdni stranki s svojima pritožbama nista bili uspešni, do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila prva tožena stranka, je bil po oceni pritožbenega sodišča nepotreben, zato stroške, ki so ji v zvezi z njim nastali, nosi sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP Op. št. (2): Ur. list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ