Jedro

Zaradi zgoraj poudarjenih ključnih navedb v prvostopenjskem postopku pridobljenih izvedenskih mnenjih tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključuje, da je bil obravnavani škodni dogodek sprožilni element nastanka poškodbe desnega ramena tožnika, zato so tožnikove težave z desnim ramenom vzročno povezane s predmetnim škodnim dogodkom. Tudi pritožbeno sodišče se namreč strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da glede na to, da pred predmetno nesrečo tožnik težav z desnim ramenom ni imel, in ker so se težave pojavile v času, ko je bil v bolniškem staležu in dela ni opravljal, kot sprožilnega elementa ni mogoče šteti ponavljajočega se dvigovanja težkih bremen, povezanega s tožnikovo zaposlitvijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom razsodilo, da je toženec dolžan v 15. dneh od prejema te sodbe plačati tožniku 6.429,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2014 dalje do plačila. Pravdni postopek v delu, v katerem tožnik zahteva plačilo 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 dalje do plačila, 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2014 dalje do plačila, 99,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, zakonske zamudne obresti od 8.450,00 EUR za čas od 15. 12. 2013 do vključno 18. 2. 2014 in zakonske zamudne obresti od 1.174,76 EUR za čas od 18. 1. 2014 do 17. 4. 2014, je prvostopenjsko sodišče ustavilo. V presežku, to je glede plačila 2.020,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2014 do plačila, 1.603,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 6.429,60 EUR od 19. 2. 2014 do vključno 17. 4. 2014, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče je prav tako odločilo, da je toženec dolžan v 15. dneh od vročitve te odločbe tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.365,39 EUR, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo in sklep prvostopenjskega sodišča se pravočasno pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zniža prisojeno odškodnino v skladu s pritožbenimi navedbami oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožniku naloži, da tožencu povrne vse stroške postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Toženec v pritožbi poudarja, da je že od samega začetka postopka sporna predvsem zatrjevana poškodba desnega ramena, ki po mnenju toženca ni posledica prometne nesreče, v kateri je tožnik utrpel nematerialno škodo, za katero mu je prvostopenjsko sodišče odmerilo odškodnino. V postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke V.M., dr.med., spec. nevrokirurg, je zelo argumentirano in dosledno opisal, da tožnikove težave z ramenom ni mogoče pripisati škodnemu dogodku, ampak gre zgolj in izključno za posledice degenerativnih sprememb. Tudi Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani je glede težav z ramenom zapisala, da so pri tožniku bile prisotne degenerativne spremembe, da pa so razlogi za sprožitev težav, med ostalim padec na roko, kot tudi sunkovito ali ponavljajoče se dvigovanje težkih bremen (dvigovalci uteži, fizični delavci). Tožnik je delavec na gradbišču in res je, da je bil delovodja, vendar se na gradbišču dela opravljajo fizično, zato je opis možnega razloga za nastanek težav ponavljajoče se dvigovanje težkih bremen. Izvedenec M. je sicer dopustil možnost, da bi bil škodni dogodek lahko sprožilni mehanizem oziroma bi lahko tudi karkoli drugega bilo razlog, da so se pojavile predhodno prisotne, vendar neme težave z ramenom, vendar je razlog za te težave v degenerativnih spremembah in bi pri tožniku v vsakem primeru prišlo do teh težav, tudi brez škodnega dogodka. V tem delu se mnenji izvedenca M. in mnenje komisije pokrivata. Toženec je zato prepričan, da tožnikove težave z ramenom niso posledica škodnega dogodka.

Toženec tudi meni, da je tudi ob upoštevanju, da je morda škodni dogodek res bil sprožilni mehanizem ob prisotnih degenerativnih spremembah ramena, odškodnina, ki jo je prvostopenjsko sodišče tožniku odmerilo za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.000,00 EUR, previsoka. Višine odškodnine po mnenju toženca ne pokrivajo niti prestane telesne bolečine, niti obseg nevšečnosti, ki jih je tožnik v zvezi z zdravljenjem trpel. Bolečine, ki se bodo tožniku v bodoče pojavljale, pa so zgolj posledica težav z ramenom, za kar pa ne odgovarja toženec oziroma odgovarja zgolj v minimalnem delu.

Toženec prav tako meni, da pri tožniku o primarnem strahu ni mogoče govoriti, ker je bil tožnik ob škodnem dogodku v kratkotrajni nezavesti. Glede sekundarnega strahu pa je toženec prepričan, da je šlo le za blažjo obliko tega strahu, ki bi opravičevala višino odškodnine iz tega naslova največ 500,00 EUR.

Toženec nadalje navaja, da je prvostopenjsko sodišče tožniku odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti v višini 5.000,00 EUR odmerilo izključno zaradi težav z desnim ramenom, saj zaradi ostalih poškodb tožnik zmanjšanja življenjske aktivnosti nima. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da gre pretežni del težav z ramenom pripisati degenerativnim spremembam, zato odmerjena odškodnina iz tega naslova v nobenem primeru ne more preseči zneska 3.000,00 EUR.

Ker je toženec prepričan, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka, bi seveda moralo biti tudi razmerje glede priznanih pravdnih stroškov drugačno. Poleg tega pa je potrebno upoštevati tudi, da je tožnik že pred prvim narokom za glavno obravnavo umaknil del tožbenega zahtevka, zaradi česar je bila vrednost spornega predmeta manjša in bi morala biti tudi nagrada za narok temu primerno nižja, česar prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo.

Toženec priglaša tudi stroške nastale mu v pritožbenem postopku.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema vse ugotovitve sodišča prve stopnje in v utemeljitev sodbe še navaja kot sledi.

6. Tožnik s tožbo zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala kot posledica poškodb v prometni nesreči 28. 8. 2013, ki jo je povzročil voznik motornega vozila registriranega v tujini. Toženec temelju zahtevka ni nasprotoval in je tožniku že nakazal odškodnino v znesku 3.400,00 EUR za utrpelo nepremoženjsko škodo in 800,00 EUR za nastalo mu premoženjsko škodo. Tožnik je upoštevaje delno plačilo zneskov od toženca nazadnje iz naslova nepremoženjske škode zahteval 8.450,00 EUR in iz naslova premoženjske škode 1.603,88 EUR. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem postopku razsodilo, da je toženec, ob upoštevanju že plačanega revaloriziranega zneska na dan izdaje prvostopenjske sodbe 3.420,40 EUR, tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo dolžan plačati znesek 6.429,60 EUR, tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo, pa je zavrnilo.

7. Pritožbeno sporna sta obseg nematerialne škode, ki ju je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku, to je kot posledico prometne nesreče dne 28. 8. 2013, utrpel in višine odmerjenih odškodnin po posameznih postavkah za nepremoženjsko škodo, kot mu jo je odmerilo prvostopenjsko sodišče. 8. Tožnik navaja, da je v posledici obravnavanega škodnega dogodka utrpel udarnino glave frontalno, nateg ledvene hrbtenice, nateg vratne hrbtenice in udarnino desnega ramena. Toženec je tekom postopka uveljavljal, da v obravnavanem škodnem dogodku tožnik ni utrpel poškodbe desnega ramena, ki bi mu posledično povzročila telesne bolečine in druge s tem povezane težave, zaradi katerih vtožuje odškodnino za nematerialno škodo, ampak so tožnikove težave z desnim ramenom zgolj posledica degenerativnih sprememb oziroma imajo vzrok v ponavljajočem se dvigovanju težkih bremen povezanih s tožnikovo zaposlitvijo.

9. Prvostopenjsko sodišče je odgovor na zgoraj izpostavljeno dilemo izoblikovalo na podlagi treh v prvostopenjskem postopku pridobljenih izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke, in sicer na podlagi izvedenskih mnenj sodnih izvedencev za področje medicine, V.M., dr.med., specialista nevrokirurga (v nadaljevanju izvedenec M.), mag. I.T., dr.med., nevrokirurga (v nadaljevanju izvedenec T.) in izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija za fakultetna izvedenska mnenja), katerih bistvene navedbe v zvezi z navedenim vprašanjem prvostopenjsko sodišče navaja v točkah 14, 15, 16, 17, 18, 19 in 20 razlogov izpodbijane prvostopenjske sodbe.

Izvedenec M. kot bistveno zaključi, da gre pri tožniku za običajno degenerativno problematiko mehkih delov ramena, ki ni posledica škodnega dogodka, z dne 28. 8. 2013, vendar zaslišan na naroku za glavno obravnavo pred prvostopenjskim sodiščem dne 21. 12. 2016 pove, da je obstoječa starostna degenerativna sprememba potrebovala sprožilni faktor, da se manifestira, ki bi lahko bil tudi predmetna prometna nesreča. Izvedenec T. tožnikove težave z desnim ramenom povezuje z obravnavanim škodnim dogodkom, izhajajoč iz dejstva, da je izvid MRI desnega ramena pokazal spremembe, ki jih je radiolog ocenil kot poškodbo, ne glede na degenerativne spremembe pa bi brez nesreče kot sprožilnega elementa, težave tožnika ostale neme.

Komisija za fakultetna izvedenska mnenja prav tako navaja, da je z magnetno resonančno artrografijo opisana SLAP lezija, kar pomeni odtrganje zgornjega dela hrustančno vezivnega obroča sklepne ponvice lopatice, v kateri počiva glava nadlaktnice, na narastišču dolge glave bicepsa nadlakti. SLAP lezija temelji na degenerativni preobremenitveni podlagi, kot možen mehanizem nastanka pa izvedensko mnenje med drugim navaja tudi obrambno lovljenje na iztegnjeno roko (na primer zaščitni gib v trenutku pred prometno nesrečo) in sunkovito ali ponavljajoče se dvigovanje težkih bremen (dvigovalci uteži, fizični delavci).

10. Zaradi zgoraj poudarjenih ključnih navedb v prvostopenjskem postopku pridobljenih izvedenskih mnenjih tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno zaključuje, da je bil obravnavani škodni dogodek sprožilni element nastanka poškodbe desnega ramena tožnika, zato so tožnikove težave z desnim ramenom vzročno povezane s predmetnim škodnim dogodkom. Tudi pritožbeno sodišče se namreč strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da glede na to, da pred predmetno nesrečo tožnik težav z desnim ramenom ni imel, in ker so se težave pojavile v času, ko je bil v bolniškem staležu in dela ni opravljal, kot sprožilnega elementa ni mogoče šteti ponavljajočega se dvigovanja težkih bremen, povezanega s tožnikovo zaposlitvijo.

11. Pritožbena graja odmerjene odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni utemeljena. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v točkah 23, 24, 25, 26 in 27 razlogov izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje iz tega naslova tožniku odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).1 Prvostopenjsko sodišče je kot podlago za odmero odškodnine iz tega naslova pravilno upoštevalo obseg škode in naravo tožnikovih poškodb, čas trajanja bolečinskega obdobja in intenziteto bolečin ter vse nevšečnosti tekom zdravljenjem. Odmerjeni znesek 4.000,00 EUR zato za tožnika po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja primerno denarno satisfakcijo za pretrpljeno nematerialno škodo iz tega naslova, primerljiv pa je tudi s sodno prakso v podobnih primerih.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo tudi primerno odškodnino za pretrpljeni strah v višini 850,00 EUR. Res je, da tudi po navedbah izvedencev zaradi kratkotrajne motnje v zavesti nekaj trenutkov po obravnavanem škodnem dogodku tožnik intenzivnega primarnega strahu za življenje ni doživljal, je pa doživljal sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je bil tako po navedbah izvedenca Tekavčiča, kot po navedbah Komisije za fakultetna izvedenska mnenja najprej intenziven, v zmerni in blagi obliki pa dolgotrajen2. 13. Tudi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tožniku odmerilo v primerni višini 5.000,00 EUR. Razlogi, ki jih kot podlago za odmero višine odškodnine iz tega naslova prvostopenjsko sodišče navaja v točkah 32, 33, 34 in 35 obrazložitve izpodbijane sodbe, po mnenju pritožbenega sodišča višino odmerjene odškodnine v celoti podpirajo. Glede na že obrazloženo, da so težave, ki jih ima tožnik z desnim ramenom, vzročno povezane z obravnavanim škodnim dogodkom, prvostopenjsko sodišče utemeljeno upošteva tožnikove težave in prikrajšanja vzročno povezane s poškodbo desnega ramena. Tožnik ima namreč trajne funkcionalne posledice v desnem ramenu, ki jih Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ocenjuje kot prizadetost zmerne stopnje. Odmerjeni znesek tudi v ničemer ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih, zato je pritožba toženca tudi v tem delu neutemeljena.

14. Zaradi vsega navedenega prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tožniku ni previsoka. Doseženi uspeh pravdnih strank v pravdi je zato ostal nespremenjen in se razmerje pri priznanih pravdnih stroških ni spremenilo v korist toženca. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi bilo pri odmerjeni nagradi za narok potrebno upoštevati, da bi nagrada za narok, glede na delni umik tožbenega zahtevka, morala biti zaradi manjše vrednosti spornega predmeta primerno nižja. Prvostopenjsko sodišče je pri nagradi za narok upoštevalo delni umik tožbenega zahtevka za znesek 4.299,45 EUR in pri višini nagrade za narok upoštevalo vrednost spornega predmeta do 13.000,00 EUR3, pri čemer nagrada 341,00 EUR glede na faktor 1,2 v tar. št. 3102 znese 409,20 EUR, kot je nagrado za narok pravilno upoštevalo prvostopenjsko sodišče. 15. Zaradi vsega navedenega pritožba toženca ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

16. Toženec s pritožbo ni uspel, navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo pa k pritožbeni razsoji niso bistveno pripomogle, zato morata nastale jima stroške v pritožbenem postopku kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za pretrpljeni strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode). 2 Glede na navedbe v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je bil sekundarni strah zmeren okvirno pet mesecev in blag okvirno devet mesecev. 3 Tožnik je umaknil tožbeni zahtevek za 4.299,45 EUR, pravdni postopek je bil v tem delu ustavljen, preostal je zahtevek 10.053,88 EUR.