Jedro

Tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino zaradi inventurnega manka. Tožeča stranka sodišču prve stopnje ni predložila inventurnega zapisnika, popisnih listov ali druge dokumentacije, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil inventurni manko v spornem letu ugotovljen. Tožeča stranka inventure za sporno leto sploh ni opravila. Ker tožeča stranka ene od predpostavk, tj. obstoja in višine škode, ni dokazala, je tožbeni zahtevek na plačilo vtoževanega zneska neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 13.240,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka) ter odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 890,26 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od poteka paricijskega roka) do plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila toženka pri tožeči stranki odgovorna za opravljanje občasnih in letnih inventur, izdajanje računov ter razknjižbo, sprejem in izdajo blaga. Tožeča stranka je po opravi letne inventure za leto 2010, ki se je v letu 2011 zaključila ob pomoči zunanjih izvajalcev, ugotovila manko blaga v skupni vrednosti 75.000,00 EUR, vendar z dokazi za to ne razpolaga, ker je toženka ob odhodu uničila in ponaredila poslovne listine. V tem sporu zato vtožuje le povračilo manka v znesku 11.662,51 EUR, ki je razviden iz specifikacije nepodpisanih dobavnic. Toženka je kupcem blago iz trgovine in skladišča predala, kar dokazuje njen podpis na dobavnici ob postavki „blago izdal“, vendar ni upoštevala izrecnega navodila tožeče stranke, da mora dobavnico podpisati tudi oseba, ki blago prevzame. Ker kupci dobavnic niso podpisali, ni izkazano, da so blago prevzeli, zato jim tožeča stranka ne more izstaviti računov. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloženih dobavnic in specifikacije nepodpisanih dobavnic, iz katerih je jasno razviden skupen znesek ugotovljenega manka. Toženka je izdala tudi predračun za blago v znesku 1.577,75 EUR in nanj sama napisala, kam je treba blago razknjižiti, plačila zanj pa tožeča stranka ni nikoli prejela. Tožeča stranka ni izdala sklepa o izvedbi inventure, vendar to ne pomeni, da ta ni bila izvedena. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje strank in prič, ki bi potrdile, da je bila za izdajo blaga zadolžena le toženka, zato je tudi odgovorna za vso škodo, ki je tožeči stranki zaradi manka nastala. Iz predloženih listin jasno izhaja, da izdanega blaga ni prevzel nihče oz. ga je toženka razknjižila na družbo A. d. o. o., katere direktor je brat direktorja tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa se do teh listin ni izrecno opredelilo. Toženka je ravnala namenoma ali vsaj s hudo malomarnostjo. Delo je opravljala v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi, internimi predpisi in ustnimi navodili direktorja, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv in v nasprotju z listinami v spisu, nasprotje pa je podano tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami. Posledično je zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka izrecno uveljavlja v pritožbi, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju, izrek sodbe pa je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja tudi protispisnost (absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem po vsebini v resnici nasprotuje dokazni oceni in pravni presoji sodišča prve stopnje. Protispisnost je namreč napaka tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev napačno prenese tisto, kar je zapisano v listini, pritožba pa takšne napake obrazloženo ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila toženka pri tožeči stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 6. 2009 na delovnem mestu „trgovec v trgovini z gradbenim materialom v B.“ (A3/B2). Sodišče prve stopnje je na podlagi neprerekanih navedb tožeče stranke ugotovilo, da je toženki delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 25. 6. 2010, ker ji je tožeča stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, tožeča stranka pa v tem individualnem delovnem sporu od toženke zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 13.240,26 EUR (11.662,51 EUR na podlagi dobavnic in specifikacije dobavnic v prilogah A4 in A5, 1.577,75 EUR pa na podlagi predračuna v prilogi A6) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji oprlo na pravilno pravno podlago, tj. prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), v skladu s katerim mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo, da morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka tožeče stranke podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.): nastanek škode (tožeči stranki), nedopustno ravnanje toženke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženke ter odgovornost toženke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obstoja in višine škode, ki naj bi ji zaradi ravnanja toženke nastala. Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do predloženih dobavnic in specifikacije dobavnic, saj je v 8. točki obrazložitve sodbe navedlo, da te listine po njegovi presoji ne dokazujejo obstoja inventurnega manjka, s čimer se tudi pritožbeno sodišče strinja. Tožeča stranka sodišču prve stopnje ni predložila inventurnega zapisnika, popisnih listov ali druge dokumentacije, iz katerih bi bilo razvidno, da je bil inventurni manko v letu 2010 sploh ugotovljen, čeprav v pritožbi zatrjuje, da je bila inventura za leto 2010 izvedena. Pritožbena navedba tožeče stranke, da z dokazi o ugotovljenem inventurnem manku ne razpolaga, ker naj bi toženka ob odhodu uničila in ponaredila poslovne listine, je protispisna, saj je toženki delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo 25. 6. 2010, tožeča stranka pa v pritožbi zatrjuje, da je bila inventura za leto 2010 zaključena (šele) v letu 2011 ob pomoči zunanjih izvajalcev. Toženka zato ob odhodu dokumentacije v zvezi z inventuro ni mogla uničiti. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka inventure za leto 2010 sploh ni opravila, čeprav je kot pravna oseba ob koncu vsakega koledarskega leta dolžna uskladiti stanje sredstev in obveznosti do virov sredstev z dejanskim stanjem, ugotovljenim z inventuro (36. člen Zakona o računovodstvu - ZR; Ur. l. RS, št. 23/1999 in nadalj.). Sodišče prve stopnje se je glede tega pravilno oprlo tudi na ugotovitve iz sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 624/2012 z dne 25. 11. 2013 (ki je 17. 1. 2014 postala pravnomočna), iz obrazložitve katere izhaja, da tožeča stranka inventure v letu 2010 ni opravila. Ker tožeča stranka ene od predpostavk, tj. obstoja in višine škode, ni dokazala, vse navedene predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke pa morajo biti podane kumulativno, je tožbeni zahtevek že zaradi tega neutemeljen, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi tudi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge za zaslišanje strank in prič, ki bi lahko potrdile, da je bila toženka (edina) odgovorna za izdajo blaga. Vendar pa sodišče prve stopnje, glede na pravilno ugotovitev, da ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke ni podana, ni bilo dolžno ugotavljati, ali so podane preostale tri predpostavke in v zvezi s tem izvajati dokazov. Sodišče prve stopnje je zato te dokazne predloge pravilno zavrnilo kot nepotrebne, pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pa je neutemeljen. Iz istega razloga se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti do trditev tožeče stranke glede škodnega ravnanja toženke in oblike njene odgovornosti. Sodišče se namreč v obrazložitvi ni dolžno opredeljevati do

vseh strankinih navedb

, temveč le do tistih , ki so za odločitev v zadevi pomembne.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.