Jedro

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe s katero je bil ugovor v postopku izvrševanja mandatne kazni zavržen, se ne more uveljavljati ugovor o pravilnosti zavrženja drugega ugovora kot nedovoljenega.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Postaje prometne policije A, s katerim je prvostopni organ zavrgel ugovor, ki ga je dne 21. 8. 2002 vložil tožnik. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je iz sklepa o zavrženju razvidno, da je prvostopni organ ravnal v skladu z določbo 5. in 7. odstavka 241. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP), po kateri je dolžan storilec prekrška plačati denarno kazen, ki je izrečena za prekršek, v roku 8 dni ali pa v tem roku vložiti ugovor. V postopku z ugovorom pa ravna organ, ki je izdal plačilni nalog, smiselno po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki ureja delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo. BB je bil plačilni nalog vročen na kraju prekrška dne 28. 7. 2002. Od tega dne je začel teči osemdnevni rok za vložitev ugovora, ki je potekel 5. 8. 2002. Iz pisnega ugovora pa je razvidno, da je bil oddan na Ministrstvo za notranje zadeve RS dne 21. 8. 2002. Ker je stranka torej zamudila zakonsko določen osemdnevni rok, je prvostopni organ izdal sklep o zavržbi ugovora.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da mu je policija vročila plačilni nalog 28. 7. 2002, ker naj bi peljal tovornjak, ne da bi imel za vožnjo v času, ko je promet s tovornimi vozili prepovedan, ustrezno dovoljenje za vožnjo. Zaposlen je pri samostojnem podjetniku CC, ki je dobil 26. 7. 2002 sporočilo, da ima 28. 7. 2002 za vozilo KK .......... čakalno vrsto za terminal D. Delodajalec tožniku tega sporočila ni izročil, je pa delavca obvestil, da ima rezervacijo dne 28. 7. 2002 na terminalu na D. Tožnik je plačilni nalog izročil delodajalcu, ki je zoper plačilni nalog napisal ugovor, prvostopni organ pa je ugovor CC zavrgel, češ, da ga ni vložila upravičena oseba. Tožnik je takoj zatem še sam vložil ugovor, ki pa ga je prvostopni organ kot prepoznega zavrgel. Tožena stranka pa je tožnikovo pritožbo neutemeljeno zavrnila, saj prvostopni organ ni ravnal prav, ko je zavrgel ugovor CC s.p. kot tožnikovega delodajalca. Delodajalec je odgovoren za ravnanje svojega delavca. V kolikor pa delodajalec ni odgovoren za ravnaje svojega delavca, pa bi morala tožena stranka Emila Perca obravnavati kot zastopnika ali pooblaščenca delavca in ga pozvati na priložitev pooblastila. Tožena stranka bi morala pri svoji odločitvi upoštevati laičnost CC in tožnika in ju poučiti, ne pa zavreči njunih ugovorov. Prav opustitev podučitve obeh vlagateljev pa je lahko tudi razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, saj je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je izdal sklep o zavrženju ugovora BB.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa dodaja: V obravnavani zadevi je med strankami nesporno, da je bil plačilni nalog dne 28. 7. 2002 vročen osebno tožniku BB, ki je nanj 21. 8. 2002 podal ugovor.

Po presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče ocenjuje, da je prvostopni organ s prepoznim ugovorom (osemdnevni rok za vložitev ugovora je potekel) ravnal v skladu z določbo 7. odstavka 241. člena ZP (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87, 5/90, Uradni list RS, št. 10/91, 17/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96 - odl. US, 35/97, 45/97, 73/97 - odl. US, 87/97, 73/78, 31/00 in 33/00 - odl. US), tožena stranka pa je pritožbo pravilno zavrnila in za svojo odločitev navedla pravilne pravno relevantne razloge. Prvostopni organ je dolžan po določbi 7. odstavka 241. člena ZP v postopku z ugovorom ravnati smiselno po določbi 240. člena ZUP, ki ureja delo organa prve stopnje v zvezi s pritožbo in ga pooblašča, da opravi preizkus pravočasnosti vloženega pravnega sredstva. Zato je pravilno opravil preizkus pravočasnosti ugovora in, ker je ugotovil, da je vložen po preteku roka, ga je kot prepoznega zavrgel. Pravilnost ugotovljenega dejstva (o prepoznem ugovoru) izhaja iz listin v upravnem spisu, datuma vročitve plačilnega naloga in dohodnega žiga na vloženem ugovoru.

Tožbeni ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v zvezi s sklepom .... z dne ...., s katerim je prvostopni organ zavrgel ugovor CC so v predmetni zadevi nerelevantni in neupoštevni, ter bi jih mogel uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper citirani sklep. Iz upravnega spisa ni razvidno, ali je bila zoper sklep z dne 7. 8. 2002 vložena pritožba, vendar kot je že rečeno, pravilnost ravnanja prvostopnega organa v smislu presoje upravičene osebe za vložitev ugovora v zadevi zavrženja ugovora CC ni stvar tega upravnega spora.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.