Jedro

Za postopek odločanja o začasnih odredbah (25. poglavje ZIZ) ni zakonske določbe, da bi sodišče moralo opraviti narok. Zato je bila sodišču prve stopnje prepuščena odločitev, ali bo narok opravilo ali ne.

Tožeča stranka ima res zaščiteno kot blagovno znamko naslovnico, oblikovano kot izhaja iz videza znamke v listini Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, izdani na podlagi 67. čl. ZIL. Besedni del blagovne znamke pa je po podatkih spisa obenem naslov knjig, katerih avtorici sta B.Č. in Z.H.. Knjižno delo ni prepoznavno v prometu po blagovni znamki ampak po delu samem katerega bistveni del je praviloma tudi naslov. Poleg tega je zaščito besednega dela blagovne znamke potrebno presojati glede na 1. odst. 34. čl. ZIL, ki pravi, da ima nosilec znamke izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov oziroma storitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Toženima strankama naj bi se s sklepom o začasni odredbi na slovenskem trgu prepovedalo ponujanje in prodajanje tistih učbenikov - vadnic Slovenskega jezika avtoric A.A. in B.A. za 5., 6., 7. in 8. razred osnovnih šol, ki imajo na naslovnicah uporabljene besede in znak: "Slovenski jezik", "Moj jezik...", "Naš jezik" in naložilo, da v 24 urah od vročitve sklepa o začasni odredbi odpokličeta ponudbe za prodajo omenjenih učbenikov. Za primer neupoštevanja začasne odredbe naj bi se jima izrekla denarna kazen v znesku 20.000.000,00 SIT za vsakega od solidarnih dolžnikov in za vsako ugotovljeno kršitev izrečene prepovedi. To naj bi sodišče po uradni dolžnosti izterjalo, če tožene stranke ne bi upoštevale prepovedi ponujanja in prodajanja omenjenih učbenikov od izteka roka 24 ur od vročitve začasne odredbe. Kazen v višini 25.000.000,00 SIT pa naj bi se jima izrekla za primer neupoštevanja odpoklicev ponudb, ki so bile poslane slovenskim osnovnim šolam in slovenskim založbam. V razlogih je sodišče prve stopnje ocenilo da nastanek težko nadomestljive škode, v smislu 2. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ, to je, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ni podan. Nevarnost nastanka premoženjske škode je kot jo je zatrjevala tožeča stranka, nadomestljiva s plačilom ustrezne odškodnine. V kolikor bosta toženi stranki izdali in uspeli prodati sporne učbenike ne more biti nikakršne nevarnosti, da ne bi zmogli tožeči stranki povrniti škode zaradi izgubljenega dohodka, v kolikor bi se seveda zahtevek tožeče stranke v tej smeri izkazal za utemeljenega. Verjetno ni izkazana tudi terjatev tožeče stranke, saj naslovnic, ki jih ima kot blagovno znamko zaščitene tožeča stranka in naslovnice učbenikov, kakršne izdajata toženi stranki na podlagi dokazov predloženih v spis do te faze postopka zaenkrat nista verjetno izkazani. Po oceni sodišče prve stopnje v tej fazi postopka ni možen sklep, da bi bili naslovnici zamenljivi za povprečnega potrošnika v smislu posnemanja blagovne znamke tožeče stranke niti ne v smislu dejanj nelojalne konkurence. Zelo vprašljiva pa je tudi verodostojnost podatkov o količini zalog učbenikov za posamezne razrede, saj iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka izhajajo različna stanja zalog. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. tč. 338. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili.

Slednjega sodišče druge stopnje pri odločanju ni upoštevalo, ker odgovor na pritožbo zoper sklep ni predviden (366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

V postopku odločanja o začasnih odredbah se uporablja Zakon o izvršbi in zavarovanju (dalje ZIZ). V teh postopkih sodišče opravi narok le v primeru, kadar zakon tako določa, ali kadar je to smotrno. Za postopek odločanja o začasnih odredbah (25. poglavje ZIZ) ni zakonske določbe, da bi sodišče moralo opraviti narok. Zato je bila sodišču prve stopnje prepuščena odločitev, ali bo narok opravilo ali ne. Ker je sodnica, ki je o predlogu za izdajo začasne odredbe odločala odločila brez naroka, je štela, da oprava naroka po njenem mnenju ni smotrna (2. odst. 29. čl. ZIZ). Odločitev, da sodišče odloči brez naroka je tako pravilna.

Tudi po oceni sodišča druge stopnje tožeča stranka težko nadomestljive škode ni izkazala. Iz podatkov zaloge na dan 13.6.2000 (v prilogi A/16) je mogoče ugotoviti, da znašajo le te za 5. razred 60 kom., za 8. razred 2669 kom., za 7. razred ni zalog. Za 6. razred pa toženi stranki učbenikov še nista tiskali. Vseh izvodov spornih učbenikov tožeče stranke je bilo na ta dan na zalogi 2669, kar v primerjavi z vsemi tiskanimi učbeniki (91.540,00 kom) prestavlja 2.9 % zaloge. Ob prenehanju založniške pogodbe v smislu 3. točke 92. čl. Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (dalje ZASP) in 2. tč. v zvezi s 3. tč. 92. čl. ZASP pri takem ostanku zalog po stališču sodišča druge stopnje tožeča stranka težko nenadomestljive škode ni izkazala.

Predpostavko iz 3. alineje 2. odst. ZIZ, to je da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, pa je tožeča stranka v dopolnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (pripravljalna vloga, red. št. 6 z dne 6.7.2000) zatrjevala v povezavi z dodatno predlaganim izvršilnim sredstvom (tč. 3. te vloge). Tudi v tej dopolnitvi je vezala elemente iz 3. alineje z elementi iz 2. alineje na preprečitev velike in težko nadomestljive škode. Ob takšni povezavi navedb tožeče stranke v zvezi z izvršilnim sredstvom se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem verjetnosti predpostavke iz 3. alineje 2. odst. 272. čl. ZIZ.

Verjetnost terjatve tožeče stranke ni podana, tudi po oceni sodišča druge stopnje. Naslovnice in naslov učbenikov toženih strank se razlikujejo v številnih podrobnostih. V tej fazi postopka ni možen zaključek, da bi bili zamenljivi za povprečnega potrošnika v smislu posnemanja blagovne znamke tožeče stranke ob pogojih, ki morajo biti podani v okviru dejanja nelojalne konkurence po 2. odst. 13. čl. v zvezi z 10. alinejo 3. odst. 13. čl. Zakona o varstvu konkurence (dalje ZVK).

Tožeča stranka ima res zaščiteno kot blagovno znamko naslovnico, oblikovano kot izhaja iz videza znamke v listini Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino (dalje Urad), izdani na podlagi 67. čl. Zakona o industrijski lastnini (dalje ZIL, v prilogi A/2). Izpeljava pravic tožeče stranke je brez upoštevanja poteka dogodkov, kako je tožeča stranka prišla do te blagovne znamke, močno vprašljiva. Blagovna znamke tožeče stranke je kombinacija besed, barv in slike. Besedni del blagovne znamke pa je po podatkih spisa obenem naslov knjig, katerih avtorici sta B. Č. in Z. H. Knjižno delo ni prepoznavno v prometu po blagovni znamki ampak po delu samem katerega bistveni del je praviloma tudi naslov. Poleg tega je zaščito besednega dela blagovne znamke potrebno presojati glede na 1. odst. 34. čl. ZIL, ki pravi, da ima nosilec znamke izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov oziroma storitev. Tudi zato se sodišče druge stopnje strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, da je vprašljiva verjetnost obstoja vtoževane terjatve. Zaradi povedanega se sodišče druge stopnje tudi ni spuščalo v presojanje verjetnosti terjatve tožeče stranke v zvezi z 20. čl. ZIL.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo. Zato zoper to neodločitev tožeča stranka ne more vložiti pravnega sredstva. To možnost bo imela, ko bo sodišče prve stopnje, tudi glede stroškov v postopku odločanja o začasni odredbi, odločilo v končni odločbi.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, niti ne tisti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. v zvezi s 366. čl. ZPP in 15. čl. ZIZ) je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišče prve stopnje potrdilo (2.tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato je sodišče druge stopnje njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov zavrnilo.