Jedro

Pritožba na tretjo stopnjo po 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP pride v poštev le v primeru, ko sodišče obdolžencu hkrati sodi za vsa kazniva dejanja v steku in mu izreče enotno kazen dvajset let zapora (2. točka drugega odstavka 47. člena KZ) oziroma je bila z odločbo pritožbenega sodišča takšna kazen potrjena.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega B.F. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo B.F. za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (KZ). Za to kaznivo dejanje mu je določilo kazen devet let zapora, nakar mu je po prvem odstavku 48. člena v zvezi z 2. točko 47. člena KZ izreklo enotno kazen dvajset let zapora pri čemer je kot določeno upoštevalo kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 24.3.2003 v trajanju enajst let in tri mesece zapora. V izrečeno kazen mu je po prvem odstavku 49. člena tega zakona vštelo še čas prebit v priporu in čas prestajanja kazni od 12.11.2001 dalje. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe obdolženca, njegovega zagovornika in pooblaščenca obdolženčeve matere zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S popravnim sklepom z dne 12.4.2007 je drugostopenjsko sodišče sodbo dopolnilo tako, da je dodalo pravni pouk o pravici do pritožbe na Vrhovno sodišče v roku 15 dni od vročitve overjenega prepisa tega sklepa. Pritožbi obdolženega B.F. in njegovega zagovornika zoper sodbo višjega sodišča pa je za tem Vrhovno sodišče zavrglo.

Zoper sklep o zavrženju pritožbe se vložili zagovorniki obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je Vrhovno sodišče zavrglo pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika podani zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je to potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s katero je bila obdolžencu izrečena enotna kazen na podlagi prvega odstavka 48. člena KZ (odmera kazni obsojencu). Navedlo je, da sojenje na tretji stopnji pride v poštev le izjemoma in sicer v primerih, ko sodišče izreče kazen zapora dvajset let na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ, ne pa tedaj, ko izreče takšno kazen obsojencu po prvem odstavku 48. člena tega zakona. Potrebno je namreč upoštevati genezo te kazni, prav tako pa do istega zaključka pripeljejo tudi logična, zgodovinska in teleološka razlaga.

S takšno presojo pa se ne strinjajo zagovorniki in v zahtevi poudarjajo, da v določbi 398. člena ZKP ni podlage za takšno razlago, poleg tega pa nedopustno zožuje možni pomen zakonskega besedila, oziroma je takšna razlaga v neskladju z načelom pravičnosti. Obdolžencu namreč oži krog pravic, ki mu gredo po zakonu.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj prepričljive utemeljitve izpodbijanega sklepa razlogi zahteve ne morejo omajati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prva točka prvega odstavka 398. člena ZKP dovoljuje pritožbo na Vrhovno sodišče med drugim tedaj, če je sodišče druge stopnje: - izreklo kazen zapora dvajsetih let ali - če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen.

Pri presoji ali je v primeru izrekanja enotne kazni dvajsetih let obsojencu (48. člen KZ) dopustna pritožba na Vrhovno sodišče je potrebno presoditi ali je pravni pojem „izreklo“ pomensko toliko jasen, da dopušča le eno odločitev oziroma razlago, ne pa več, ki so celo enakovredne. Drugače povedano ali besedoslovna pravila jezika rekonstruirajo besedni pomen pravne norme tako, da se v celoti ujema s pravnim pomenom. V konkretnem primeru je odgovor negativen. za opredelitev te pravne norme je namreč potrebno uporabiti tudi druge razlage.

Zakonodajalec je uporabil izraz „izreče enotno kazen“ v treh različnih primerih: – v 47. členu KZ – izrekanje kazni za kazniva dejanja storjena v steku, za katera se obdolžencu hkrati sodi; – v prvem odstavku 48. člena KZ – izrekanje enotne kazni v primeru, ko sodišče sodi obsojencu zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem kazni in – v določbi o nepravi obnovi (1. točka prvega odstavka 407. člena ZKP), kjer je določeno, da sme sodišče spremeniti pravnomočno odločbo tudi brez obnove kazenskega postopka, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku.

Torej gre za tri popolnoma različne procesne situacije. V prvem primeru sodišče sodi obsojencu hkrati za vsa dejanja storjena v steku, v drugi le deloma, v tretjem primeru pa sploh ne gre za odločanje o dejanskem stanju, temveč se obnovi samo tisti del pravnomočnih sodb, ki se nanašajo na odločbo o kazni, pri čemer sodišče ne presoja ustreznosti in zakonitosti že določenih pravnomočnih kazni, temveč le izreče ob upoštevanju vseh ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin ustrezno enotno kazen. Besedni pomen se torej razteza na različne situacije, zaradi česar je za dopustnost instituta pritožbe na tretjo stopnjo, kot izjeme od dvostopenjskega sojenja, potrebno pravni pojem „izreči kazen“ dopolniti še z drugimi razlagami. Da zakon sam razlikuje med „izrekanjem“ kazni po 47. členu in izrekanjem enotne kazni po 48. členu nenazadnje govori tudi naslov 48. člena, ki namesto zakonskega termina izrekanja govori o „odmeri“ kazni obsojencu, kar bi kazalo, da daje izrekanju enotne kazni v tem primeru drugačen vsebinski pomen.

Pri razlagi omenjenega pravnega pojma je torej potrebno, kot to pravilno ugotavlja izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča, upoštevati genezo pravice do pritožbe na tretjo stopnjo, oziroma motiv zakonske spremembe, uveljavljene s 1.1.1954. Sprememba je omogočila dodatno presojo izrečene smrtne kazni (glede na ustavno pravico do nedotakljivosti človekovega življenja) oziroma je bil namen razširitve pravice do pritožbe zahteva po okrepljeni kontroli in še večjih garancijah za pravilnost sodnih odločb v primerih, ko gre za tako hud poseg v človekove pravice (do nedotakljivosti življenja ali za dolgotrajni poseg v svobodo posameznika – dolgoletni strogi zapor, kasneje zapor 20 let je bil določen kot alternativna kazen smrtni kazni).

Po sedaj veljavnem zakonu, je kot rečeno, dopustna pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, če je bila obtožencu izrečena kazen dvajset let zapora za kazniva dejanja v steku, razlog za pritožbo na Vrhovno sodišče pa je enak, kot je bil ob uvedbi tega instituta, to je v zagotavljanju večjega jamstva pri tako korenitem posegu v človekovo svobodo ter dodatno v tem, da se zagotovi čimbolj izenačeno izrekanje tako hudih kazni po vsej državi. Že iz te namenske razlage izhaja, da je dovoljena pritožba na tretjo stopnjo le v primeru, ko sodišče obdolžencu izreče enotno kazen po določilih o steku za kazniva dejanja, za katera mu hkrati sodi, saj le v tem primeru gre za enkraten hud poseg v njegovo svobodo, ki terja še dodatno presojo zakonitosti in pravilnosti postopka, prav tako pa se le v takih primerih lahko zagotovi enotna sodna praksa pri izrekanju najhujših kazni.

Nasprotno pa ne morejo biti razlog za odstop od načela dvostopenjskega sojenja o dejanskih vprašanjih primeri, ko sodišče odmeri kazen obsojencu (npr. obsojencu, ki so mu bile v drugih pravnomočno končanih kazenskih zadevah izrečene številne visoke kazni npr. petnajst let in pet let, ko je torej že sam seštevek pravnomočnih kazni dvajset let, od katerih je lahko precejšen delež že prestal, sodišče pa ga sodi za novo kaznivo dejanje, ki ga je storil preden je bil pravnomočno obsojen in za to kaznivo dejanje določi kazen treh let zapora, za tem pa po določilih o steku izreče enotno kazen dvajset let). S takšno razsodbo sodišče obdolžencu ni dolgotrajno (ali sploh ne) poseglo v njegovo svobodo, oziroma ta poseg nikakor ni takšen, da bi glede na prej obrazložen namen tega pravnega instituta dovoljeval pritožbo na tretjo stopnjo. Nesmiselno bi bilo tudi, če bi bila pritožba na tretjo stopnjo dovoljena v primerih, kjer je bil obsojenec (večkratni povratnik) obsojen za več kaznivih dejanj v ločenih postopkih in mu je sodišče izreklo po pravilih o nepravi obnovi enotno kazen dvajset let. Takšna razlaga bi bila nelogična. Obsojenec namreč pravice do pritožbe na tretjo stopnjo ne bi imel, če bi prestajal kazni po sodbah ločeno (ne glede na seštevek), ker posamezne izrečene pravnomočne kazni niso takšne, da bi po določbah ZKP dovoljevale tak preizkus, brž ko pa bi sodišče v nepravi obnovi (člen 407. ZKP) izreklo enotno kazen po pravilih o steku (kjer mora biti enotna kazen vselej nižja od seštevka), pa bi tak preizkus imel. Takšna razlaga bi bila ne samo nelogična, temveč tudi v nasprotju z namenom tega instituta, kar bi v končni fazi lahko pripeljalo celo do nasprotja z načelom enakosti (14. člen Ustave RS). Končno pa bi bilo drugačno pojmovanje dopustnosti pritožbe na tretjo stopnjo tudi v nasprotju s pravili sistemske razlage. V primerih, ko je bilo o zadevah že pravnomočno odločeno, ko je bila stvar po dejanski plati že presojena v pritožbi, njena zakonitost pa celo z zahtevo za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem bi namreč drugačna razlaga 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP pripeljala do tega, da bi vse pravnomočne končane zadeve združene ob izrekanju enotne kazni v nepravi obnovi ali ob odmeri kazni obsojencu bile ponovno predmet dejanske presoje pred Vrhovnim sodiščem. S tem pa bi se nenazadnje oslabil tudi institut pravnomočnosti do te mere, da bi to lahko ogrozilo načelo zaupanja v pravo. Pravnomočna odločba bi namreč bila lahko predmet presoje po dejanski plati v vsakem primeru, ko so podani pogoji iz 48. člena KZ ali 407. člena ZKP, saj zakon pozna le institut popolne pritožbe (torej izpodbijanje sodbe tudi iz razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja). Eventualno izpodbijanje s pritožbo le odločbe o enotni kazni pa bi zahtevalo spremembo zakona, kolikor bi bila takšna sprememba sploh smiselna. Predvsem v primeru neprave obnove namreč odločba o izrečeni enotne kazni temelji le na že pravnomočno ugotovljenih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah in odmera enotne kazni ne predstavlja po dejanski plati nove vrednosti, ki bi zahtevala dodatno presojo, temveč pomeni le neke vrste tehnično opravilo, oziroma odločitev o višini enotni kazni po za to v zakonu predpisanih pravilih. Napake pri uporabi teh pravil predstavljajo le kršitev kazenskega materialnega zakona, kar je lahko predmet presoje v zvezi s pritožbo na sodišču druge stopnje ali predmet presoje na Vrhovnem sodišču v zvezi z uveljavljeno kršitvijo materialnega zakona v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu ne predstavlja arbitrarnega sojenja in oženja pravic obdolženca v zvezi z uveljavljanjem njegovih pravic v postopku. Pritožba na tretjo stopnjo po 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP pride zato v poštev le v primeru, ko sodišče obdolžencu hkrati sodi za vsa kazniva dejanja v steku in mu izreče enotno kazen dvajset let zapora (2. točka drugega odstavka 47. člena KZ) oziroma je bila z odločbo pritožbenega sodišča takšna kazen potrjena.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih ZKP citiranih v izreku te odločbe.