Jedro

Če se je sporni svet štel za komunščino, torej za javno dobro, potem toženec, kot tudi njegovi pravni predniki, ob uporabi tega sveta niso mogli biti v dobri veri, da je svet njihova last.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imajo tožniki na nepremičninah parc. št. 12 in 1024/2, vse k.o. C., še posebej pa je dolžan odstraniti navoženo kamenje z navedenih parcel v 15 dneh pod izvršbo. Tožencu je naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval njenim razlogom, o odločilnih dejstvih naj ne bi bilo razlogov ali pa so ti nejasni in v nasprotju z vsebino listin. Neskladje naj bi bilo podano v tem, ker v izreku sodbe sodišče tožencu nalaga odstranitev kamenja z obeh parcel v celotni izmeri, iz razlogov pa izhaja, da se nahaja le na delu teh nepremičnin, pri čemer sporni del nepremičnin v izreku ni opredeljen. Sodba naj bi tudi ne imela razlogov o tem, kaj zadošča in kakšen obseg je tisti, ki po mnenju sodišča vodi do priposestvovanja. Nejasni in sami s seboj v nasprotju naj bi bili razlogi o tem, da je mnenje izvedenke strokovno in prepričljivo. Nasprotje v razlogih naj bi bilo nadalje, da je priča L.A. sorodnik tožeče stranke. V nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju toženca je ugotovitev, da naj bi iz prvega zaslišanja toženca izhajalo, da je vedel, da sporni del ni njihov. To iz zapisnika ne izhaja. Tudi dejansko stanje naj bi bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Mnenje izvedenke je neprepričljivo in temelji na napačnih postavkah, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje samo. Zaključek, da kamenje leži na parc. št. 1024/2 temelji na izvedeniškem mnenju, ki izhaja iz napačnih podatkov, ugotovitev, da kamenje leži na parc. št. 12 iste k.o. pa tudi ni pravilna, ker meja med parcelama št. 12 in javno potjo ni določena. Nepravilna pa je tudi ugotovitev, da dela zemljišča, na katerem leži kamenje, pravni predniki toženca niso priposestvovali. Toženčev oče je sporni del res uporabljal za shranjevanje oz. deponijo lesa, ne drži pa, da je na istem delu zemljišča prvi tožnik kosil oz. obrezoval grmade. Pravni predniki toženca so uporabljali tisti del zemljišča, kjer ni bilo grmad oz. drevoreda. Prvo sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila med cesto in parcelo tožnikov ograja, ki so jo tožniki postavili tam, kjer se je dalo, torej za grmadami. Nelogično je, da bi tožniki grmade čistili tudi na delu, kjer naj bi bil travnik oz. preko njihove ograje. Zmotna je nadalje ugotovitev sodišča, da so tožniki uporabljali tudi tisti del zemljišča, kjer je sedaj kamenje in da zato toženčev oče tega dela zemljišča ni uporabljal stalno in izključno. Tudi toženčeva mati je uporabljala sporni del, saj je tam imela shranjena drva. Sodišče ne bi smelo iz izpovedbe priče B., da naj bi bil sporni svet komunščina zaključiti, da so tudi pravni predniki toženca vedeli za to. Če je sporni svet štela priča B. za komunščino še ne pomeni, da je tako menil tudi oče toženca. Da je sporni svet komunščina, ni dokazano, je pa tudi v nasprotju s trditvami samih tožnikov, da je sporni svet njihov. Napačen je tudi prvostopni zaključek, da sporna „špica“ ni naravni zaključek parc. št. 74/4. Toženec skratka meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje spornega sveta. Prvo sodišče se tudi ne bi smelo sklicevati na določbe SPZ-ja, temveč na določbe ZTLR-ja. Opozarja še na to, da so tožniki navozili na toženčevo kamenje svoje kamenje oz. material in tega toženec ni dolžan odstranjevati. Navoženo kamenje tudi ne onemogoča tožnikom dovoz na njihovo zemljišče niti ne ovira preglednosti ceste.

Tožniki so vložili odgovor na pritožbo in predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim stališčem, da je prvo sodišče v postopku zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Nasprotja med izrekom in obrazložitvijo pritožbeno sodišče ne najde. Obema strankama je jasno, kje v naravi in na katerem delu parc. št. 12 in 1024/2 k.o. C. leži navoženo kamenje. Zato izrek sodbe ni nedoločen in ne nalaga tožencu odstranitve kamna s celotne parc. št. 12 in 1024/2 k.o. C. Na delu omenjenih parcel so res tožniki navozili zemljo od izkopa, vendar sodba tožencu ne nalaga odstranitve zemlje, temveč zgolj kamenja, ki ga je navozil. Tudi v tem delu je sodba in izrek dovolj opredeljen. Sicer pa je sodišče prve stopnje svojo dokazno oceno jasno in prepričljivo ter logično utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe. Prav tako je utemeljilo, zakaj sprejema mnenje izvedenke geodetske stroke kot strokovno in prepričljivo, ne glede na to, da je izvedenka v svojem mnenju v določenem delu navedla napačno parcelno številko. Svoje mnenje o poteku javnega dobra in njegovih mejah je izvedenka izdelala na podlagi Gauss Krigerjevih koordinat za celo področje, torej na podlagi numeričnih podatkov, ki predstavljajo osnovo za urejanje oz. popravljanje meje. V ugotovitve prvega sodišča, ki sprejema mnenje izvedenke, da sporno kamenje ne leži na javni poti, temveč na parcelah v lasti tožeče stranke, pritožbeno sodišče ne dvomi. Sprejema torej prvostopno dokazno oceno o navedenem in se v izogib ponavljanju v ostalem sklicuje na zadevne prvostopne razloge.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče tudi pravilno ugotovilo, da kljub občasni (ali dolgotrajnejši) uporabi spornega sveta po toženčevih pravnih prednikih in tožencu, niso podani pogoji za priposestvovanje. Prvo sodišče je namreč zavzelo stališče, da toženec, kot tudi njegovi pravni predniki, niso bili v dobri veri. Takšno svoje stališče je prvo sodišče utemeljilo na izpovedbi priče J.B. o tem, da se je sporni del nepremičnin tožnikov štel kot „komunščina“. Zakaj njegovo izpovedbo prvo sodišče sprejema, je le to navedlo v razlogih izpodbijanega sodbe. Nenazadnje je sam toženec v svojih trditvah primarno zatrjeval, da sporni svet predstavlja javno pot, ker javno dobro v naravi ne poteka tako, kot je vrisano v mapah. Če pa se je sporni svet štel za komunščino, torej za javno dobro, potem toženec, kot tudi njegovi pravni predniki, ob uporabi tega sveta niso mogli biti v dobri veri, da je svet njihova last. Res se je prvemu sodišču zapisalo, da toženec na prvem zaslišanju na glavni obravnavi ni zatrjeval, da je bil sporni del nepremičnine njihov, kar je v nasprotju z vsebino njegove izpovedbe, kot izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju. Vendar pa ta protispisnost ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ker svoje dokazne presoje prvo sodišče ni utemeljilo na njegovi izpovedbi, temveč na izpovedbi J.B., samih trditvah toženca v vlogah, ter na podlagi neposrednega zaznavanja, ko je ob priliki ogleda na kraju samem ugotovilo, da sporna „špica“ ni nek naraven in logični del parcele št. 74/4. Takšni prvostopni presoji in dokazni oceni glede vprašanja dobrovernosti toženčeve posesti oz. posesti njegovih pravnih prednikov pa pritožbeno sodišče sledi in se v izogib ponavljanju tudi v tem delu v ostalem sklicuje na prvostopne razloge. Ob navedeni prvostopni ugotovitvi, da namreč ni podan pogoj dobrovernosti za priposestvovanje, pa je brezpredmetno razglabljanje pritožbe o tem, ali je toženčev oče uporabljal sporni svet za skladiščenje lesa trajno ali le občasno, ali ga je uporabljala tudi njegova mati, kot tudi ali je treba uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika ali pa določbe ZTLR. V vseh primerih je pogoj za priposestvovanje dobra vera tistega, ki se na priposestvovanje sklicuje. Dobra vera se sicer domneva, vendar je v konkretnem primeru prvo sodišče ugotovilo, da dobrovernost ni bila podana, takšno stališče prvega sodišča, ki je razumno utemeljeno, pritožbeno sodišče sprejema, ob navedenem pa je prvo sodišče utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato ni podan noben uveljavljani pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo.

Odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, je posledice neuspele pritožbe in dejstva, da tožniki z odgovorom na pritožbo niso v ničemer prispevali k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji.