Jedro

V skladu z določbo 41. člena ZPIZ-2 lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, vendar mora ta za dejansko pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je vzrok nastanka invalidnosti bolezen, v skladu z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2 poleg pogojev iz 41. člena ZPIZ-2 izpolnjevati tudi pogoj, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta) šteto delovna leta kot polna leta. Glede na dan nastanka invalidnosti (3. 11. 2011), upoštevajoč tožnikovo starost (68 let starosti), znašajo pritožnikova delovna leta 48 let. Ena tretjina delovnih let, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, v tem primeru znaša 16 let. Tožnik je do dneva invalidnosti dopolnil zgolj 14 let 2 meseca in 21 dni, tako da ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahteve, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 28. 3. 2014 in št. ... z dne 8. 11. 2014 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 3. 11. 2011 dalje ter se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da je pri tožniku prišlo do izgube njegove delovne zmožnosti s 3. 11. 2011. Na ta dan je tožnik dopolnil 68 let starosti in imel dopolnjeno pokojninsko dobo v trajanju 14 let 2 meseca in 21 dni ter tako ne izpolnjuje potrebne enotretinske gostote, da bi pridobil pravico do invalidske pokojnine oziroma sorazmernega njenega dela.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, izdana na podlagi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kakor tudi na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pri obstoječi delovni in zavarovalni dobi tožnika bi bilo potrebno upoštevati tudi njegov čas prebit v JNA in mu tako priznati invalidsko pokojnino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Pritožba uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka, vendar ne pove v čem bi te kršitve bile, tako da pritožbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ...1 z dne 28. 3. 2014, s katerim se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 8. 11. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 3. 11. 2011 in nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

7. Ob ugotovitvi, da je pritožnik rojen dne 25. 3. 1943 je ta do dneva nastanka invalidnosti I. kategorije, to je 3. 11. 2011, dopolnil 68 let starosti. Tožnik je v Republiki Sloveniji dopolnil 14 let 1 mesec in 1 dan pokojninske dobe in v Bosni in Hercegovini 1 mesec in 20 dni zavarovalne dobe, tako da seštevek zavarovalne dobe znaša 14 let 2 meseca in 21 dni.

8. V skladu z določbo 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2) lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, vendar mora le-ta za dejansko pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je vzrok nastanka invalidnosti bolezen, v skladu z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2 poleg pogojev iz 41. člena ZPIZ-2 izpolnjevati tudi pogoj, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta) šteto delovna leta kot polna leta.

9. Glede na dan nastanka invalidnosti (3. 11. 2011), upoštevajoč tožnikovo starost (68 let starosti), znašajo pritožnikova delovna leta 48 let. Ena tretjina delovnih let, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, v tem primeru znaša 16 let. Tožnik je do dneva invalidnosti dopolnil zgolj 14 let 2 meseca in 21 dni, tako da citiranega pogoja iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 ne izpolnjuje.

10. V pritožbi tožnik navaja, da bi bilo potrebno čas služenja vojaškega roka všteti v pokojninsko dobo tožnika. Tožnik je služil vojaški rok od 22. 9. 1964 do 10. 3. 1966. Tega časa ni mogoče šteti v pokojninsko dobo pritožnika, saj se čas služenja vojaškega roka na temelju 130. do 138. člena ZPIZ-2 ne šteje v zavarovalno dobo. Navedeni čas pa mu tudi ni bil vštet v pokojninsko dobo na podlagi pravnomočne odločitve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnih do 31. 12. 2012. 11. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.