Jedro

Kupoprodajna pogodba je nična, ker predstavlja prikrit komisorni dogovor, ki ni bil sklenjen v izpolnitveni fazi, ampak hkrati z dogovorom o dodatnem roku vrnitve posojila v dveh letih od podpisa kupoprodajne pogodbe.

Izvršljiv notarski zapis je sicer izvršilni naslov, vendar pa je še vedno zasebna listina in nima učinka pravnomočne sodne odločbe. Zato je ničnost notarskega zapisa mogoče ugotavljati kot predhodno vprašanje v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.412,03 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je nična kupoprodajna pogodba med pravdnima strankama z dne 20. 9. 2013 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je neveljavna zemljiškoknjižna vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke pri posameznih nepremičninah, ki so bile zajete s kupoprodajno pogodbo, ter odločilo, da se pri teh nepremičninah vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se izbriše lastninska pravica tožene stranke in vknjiži lastninska pravica tožeče stranke (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 12.616,91 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. Navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da naj bi bila kupoprodajna pogodba sklenjena z razveznim pogojem, da se stanovanje vrne tožnici, če B. D. vrne posojilo v dveh letih od sklenitve pogodbe. To iz kupoprodajne pogodbe in aneksa ne izhaja. Prvo sodišče je spregledalo, da navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Tožeča stranka sploh ni podala takšnih trditev, prvo sodišče pa takšnega soglasja med pravdnima strankama ni ugotavljalo in tudi ne ugotovilo. V konkretnem primeru niti ne bi moglo iti za komisorni dogovor, saj je kot zastavni upnik nastopal R. C., ne pa toženec. Tudi sicer komisorni dogovor ne bi bil ničen, saj je prepovedan le v fazi ustanovitve oziroma trajanja zastavne pravice. Kupoprodajna pogodba je bila sklenjena po zapadlosti terjatve, prepoved komisornega dogovora pa se na solucijsko fazo ne razteza. Glede posojilne pogodbe je prvo sodišče zavzelo napačno materialnopravno stališče, da je ta realen kontrakt, saj gre za konsenzualno pogodbo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da znesek po posojilni pogodbi ni bil izročen. O tem sta jasno izpovedala toženec in R. C., to pa izhaja tudi iz notarskega zapisa posojilne pogodbe. B. D. je v sporazumu o prostovoljni poravnavi dolga priznala, da obstoji iz naslova posojilne pogodbe terjatev R. C. do nje v višini 118.066,79 EUR. Posojilna pogodba je bila sklenjena v obliki javne listine, zato bi morala tožnica doseči višji dokazni standard, ker je izpodbijala dokazno informacijo javne listine. Tožnica in B. D. kot dolžnica tekom izvršilnega postopka nista prerekali obstoja terjatve do R. C. kot upnika. Obstoj upnikove terjatve je izkazan z izvršilnimi naslovi. Posojilna pogodba je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki ga je mogoče izpodbijati le v za to predvidenih postopkih. Tožnica sploh ne bi mogla dokazovati, sodišče pa posledično ne ugotoviti, da vsebina posojilne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ne ustreza pravi volji pogodbenih strank ter da terjatev upnika R. C. ne obstoji. Med izvršilne naslove spada tudi izvršljiv notarski zapis, ki je po učinkih izenačen s sodno poravnavo. V konkretnem primeru to pomeni, da je obstoj terjatve po posojilni pogodbi ugotovljen s sodno odločbo. Obstoj predmetne terjatve je bil ugotovljen tudi v stečajnem postopku zoper poroka pri tej posojilni pogodbi D. d. o. o. - v stečaju. Razlogi izpodbijane sodbe so napačni tudi glede tega, da je kupoprodajna pogodba neveljavna zato, ker naj ne bi bila plačana kupnina. Plačilo kupnine ni pogoj za veljavnost kupoprodajne pogodbe. Tudi sicer je napačna ugotovitev sodišča, da kupnina ni bila plačana. Prvo sodišče tudi meša razloge za domnevno neveljavnost (ničnost) kupoprodajne pogodbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je popolno in pravilno ugotovilo vsa dejstva, od katerih je bila odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Prvo sodišče ni storilo nobene od uveljavljanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, materialno pravo pa je uporabilo pravilno. Razlogi izpodbijane sodbe so izčrpni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Glede na tiste pritožbene trditve, ki so relevantne, pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.

6. Odločilna ugotovitev prvega sodišča za razsojo v tej pravdi je, da je kupoprodajna pogodba z dne 20. 9. 2013 nična, ker predstavlja prikrit komisorni dogovor. Prvo sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki ob sklenitvi te kupoprodajne pogodbe sklenili ustni dogovor, da toženec obdrži v lasti tožničino stanovanje, ki je bilo predmet kupoprodajne pogodbe (na podlagi te kupoprodajne pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila je bila lastninska pravica na tožničinem stanovanju takoj prenesena na toženca), če posojilo, za zavarovanje katerega je bila ustanovljena hipoteka na tožničinem stanovanju, ne bo vrnjeno v dogovorjenem dodatnem roku dveh let od sklenitve kupoprodajne pogodbe. Ta dogovor predstavlja prepovedan komisorni dogovor (prvi odstavek 132. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ).

7. Ker je bil ta dogovor sklenjen ustno, je razumljivo, da ni razviden iz kupoprodajne pogodbe ali ostalih listin. Toženec obrazloženo ne izpodbija prepričljive ugotovitve prvega sodišča o tem ustno sklenjenem komisornem dogovoru. Tožnica je podala ustrezne trditve o sklenitvi tega dogovora in s tem povezane navideznosti kupoprodajne pogodbe (sklenitev dogovora predpostavlja obstoj soglasja njunih strank o vsebini dogovora) v tožbi in pripravljalnih vlogah ter je nasprotna pritožbena trditev protispisna. S tem v zvezi je prvo sodišče tudi prepričljivo ugotovilo, da je bil „pravi“ upnik terjatev iz naslova posojil (ves čas) toženec, ne pa R. C. Prvo sodišče je to ugotovitev natančno pojasnilo v razlogih sodbe (stran 4 – 7), v katerih je v tem delu zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko te ugotovitve prvega sodišča. Posojilna pogodba (notarski zapis z dne 19. 6. 2008) je bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča navidezna (tudi v delu, da je kot upnik nastopal R. C.), saj pri njej ni šlo za „novo“ posojilo, ki bi ga dal R. C., ampak le za prikrit toženčev odstop terjatve (zgolj) v izterjavo R. C. ter nov dogovor o posameznih elementih „stare“ posojilne pogodbe iz leta 2000. 8. Obravnavani komisorni dogovor ni bil sklenjen v izpolnitveni fazi, ampak je bil sklenjen hkrati z dogovorom o dodatnem roku vrnitve posojila v dveh letih od podpisa kupoprodajne pogodbe, zato je bil tak dogovor ničen, kot je prvo sodišče pravilno ugotovilo. Zaradi dogovora o naknadnem roku izpolnitve nima nobenega pomena okoliščina, da je posojilo pred sklenitvijo tega dogovora sicer zapadlo v plačilo. Takšen dogovor o dodatnem roku izpolnitve pomeni, da ni moglo iti za veljaven dogovor v smislu drugega odstavka 132. člena SPZ.

9. Prvo sodišče ni zavzelo stališča, ki mu ga pripisuje pritožba, da naj bi bila posojilna pogodba realen kontrakt. Z navedbo, da R. C. ni izročil B. D. nobenih denarnih sredstev kot posojilo po posojilni pogodbi z dne 19. 6. 2008, je prvo sodišče v sklopu svoje celovite dokazne ocene (8. člen ZPP) zgolj argumentiralo pravilno ugotovitev, da je bila ta posojilna pogodba navidezni pravni posel (in da ni šlo za sklenitev nove posojilne pogodbe). Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo prvega sodišča, da R. C. ni izročil nobenega denarja oziroma posojila B. D. Obširne in prepričljive razloge o tem je prvo sodišče podalo na straneh 4 – 7 svoje sodbe. Njegova dokazna ocena je celovita in analitično sintetična ter je pritožba v ničemer ne omaja s sklicevanjem na izpovedbi toženca in R. C. (ki sta glede vprašanja izročitve posojila očitno neresnični). Prvo sodišče se pri tej ugotovitvi ni oprlo le na izpovedbe tožnice (njeno izpoved toženec v pritožbi izkrivlja ter jo prikazuje iztrgano iz celotnega konteksta, iz katerega smiselno izhaja, da zanika izročitev denarja B. D.), B. D. in L. P., temveč predvsem na celoten sklop objektivnih dejstev (razlogi na 6. in 7. strani sodbe), ki z vidika osnovnih pravil logičnega sklepanja nedvoumno vodijo do pravilnega zaključka, da denar ni bil izročen. Ob diametralno nasprotnih izpovedbah prej omenjenih je med drugim odločilno, da toženec ni konkretizirano izkazal nobenih denarnih tokov in virov, ki bi kazali na to, da bi R. C. sploh lahko razpolagal s tako velikimi denarnimi sredstvi, ki naj bi jih posodil B. D. Toženec se pri tem ne more uspešno sklicevati niti na notarski zapis te posojilne pogodbe. Izvršljiv notarski zapis je sicer izvršilni naslov, vendar pa je še vedno zasebna listina (ne gre za akt, ki bi ga izdal oblastni državni organ) in nima učinka pravnomočne sodne odločbe. Zato je mogoče tudi kot predhodno vprašanje v pravdi ugotavljati ničnost notarskega zapisa (to je naredilo tudi prvo sodišče).

10. Toženčevo sklicevanje na judikat II Ips 730/2009 ni upoštevno, saj se ta nanaša na drugačno dejansko stanje. V tej pravdi je prvo sodišče lahko reševalo kot predhodno vprašanje tudi obstoj posameznih elementov posojilne pogodbe. Ni sporno, da toženčeva terjatev iz naslova posojil(a) B. D. obstaja, kolikšna je njena višina pa za to pravdo ni pomembno. Za ta spor je odločilno, da je tožnica dokazala obstoj ničnega ustnega komisornega dogovora med njo in tožencem ob „sklenitvi“ kupoprodajne pogodbe, na pravilnost te ugotovitve pa v ničemer ne vpliva niti okoliščina, da terjatev v izvršilnem postopku (med R. C. kot upnikom in tožnico kot dolžnico) ni bila prerekana, niti obstoj samega notarskega zapisa posojilne pogodbe (glede na ugotovitev, da je bil „pravi“ upnik ves čas toženec). Zatrjevana ugotovitev obstoja terjatve R. C. kot upnika v stečajnem postopku St .../2014 tudi nima nobenega pomena za to pravdo, že zato ne, ker tožnica ni bila stranka tega stečajnega postopka.

11. Prvo sodišče ni štelo, da je kupoprodajna pogodba neveljavna (nična) zato, ker ni bila plačana kupnina, ampak je ugotovilo njeno ničnost zaradi obstoja prepovedanega komisornega dogovora med pravdnima strankama. Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da „kupnina“ po kupoprodajni pogodbi ni bila plačana (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne razloge izpodbijane sodbe tudi v tem delu, ki jih pritožbene navedbe ne omajajo), saj je iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča razvidno, da je bil med pravdnima strankama v resnici sklenjen prepovedan komisorni dogovor v smislu prvega odstavka 132. člena SPZ. Med razlogi izpodbijane sodbe ni zatrjevanega nasprotja niti v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe zaradi obstoja prepovedanega komisornega posla.

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (v mejah stroškovnega zahtevka), predstavljajo pa nagrado za odgovor na pritožbo z materialnimi stroški in DDV. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.