Jedro

Tožnik se v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in enako v pritožbi, sklicuje na nepravilno vročitev odločbe toženca z dne 24. 8. 2016. Takšne razloge bi lahko vsebovala pritožba zoper sklep opr. št. VIII Ps 1558/2016 z dne 28. 11. 2016 o zavrženju tožbe in ne predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma, da bi nepravilna vročitev predstavljala razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Trditve tožnika, da je dejansko dokončno odločbo toženca z dne 24. 8. 2016 prejel 29. 8. 2016 oziroma, da mu je žena, ki ni bila pooblaščena za vročanje pisanj, sporočila napačni datum prejema odločbe, ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker ne gre za stanje iz prvega odstavka 116. člena ZPP in za opravičljiv razlog za prepozno vloženo tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je neutemeljeno zavrnjen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj je bila vročitev dokončne odločbe toženca z dne 24. 8. 2016 nepravilna. Naslovno sodišče je uporabilo napačno pravno podlago. Glede pravočasnosti vložitve tožbe je pravna podlaga podana v prvem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki določa, da se morajo odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročati osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Dokončna odločba ni bila vročena njemu, temveč ženi. Meni, da je določba 89. člena ZUP uporabljiva le za primere, ko ima stranka v postopku pooblaščenca za vročitve. Glede vrnitve v prejšnje stanje se sklicuje na 116. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in da se mu kot opravičljivi vzrok za zamudo štejejo samo takšne okoliščine, ki jih stranka ni mogla predvideti, niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Povzema ugotovitve v sodnem postopku in poudarja, da se je zanesel na to, da je bila dokončna odločba ženi vročena 29. 8. 2016. Meni, da je dejstvo, da mu je žena sporočila napačen datum vročitve, šteti za očitno pomoto. Sklicuje se na sodno prakso in na to, da začne rok za vložitev pravnega sredstva zoper odločbo, ki je bila vročena po pooblaščencu za prevzemanje pisanj, teči šele z dnem, ko je stranka odločbo dejansko prejela. V konkretnem primeru to pomeni, da je rok za vložitev tožbe začel teči 29. 8. 2016. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu s 366. členom v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet te sodne presoje je vprašanje, ali je utemeljen tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

ZPP v 116. členu določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka.

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik v obravnavani zadevi predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil dne 13. 12. 2016, to je že potem, ko je dne 30. 11. 2016 prejel sklep prvostopnega sodišča opr. št. VIII Ps 1558/2016 z dne 28. 11. 2016, da se tožba (vložena 27. 9. 2016 zoper dokončno odločbo toženca z dne 24. 8. 2016) zavrže. Tožnik je v tej vlogi navajal, da bi bila vročitev (dokončne odločbe z dne 24. 8. 2016) opravljena skladno z določbo 89. člena ZUP in da je rok za vložitev tožbe zamudil iz razlogov, ki izvirajo iz njegove osebne sfere in razmerja med njim in njegovo ženo. Žena, ki je ni pooblastil za vročanje pisanj, naj bi mu sporočila napačen datum vročitve odločbe in sicer dne 29. 8. 2016, čeprav je bila dejansko vročena 25. 8. 2016. Tako je bil prepričan, da je rok za podajo tožbe 27. 9. 2016, ko je bila dejansko tožba vložena, vendar je za njeno vložitev zamudil rok za en dan.

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa z dne 14. 3. 2017, da v obravnavanem primeru niso podani opravičljivi razlogi za prepozno vloženo tožbo, saj tožnik ne v predlogu in ne na naroku dne 17. 2. 2017, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo skladno z določbo 120. člena ZPP in ko mu je bilo dodatno to omogočeno, ni predložil ali izkazal razlogov za zamujen rok za vložitev tožbe, zaradi česar ni podan dejanski stan iz prvega odstavka 116. člena ZPP za vrnitev v prejšnje stanje. Šteti je potrebno, da je do zamude prišlo iz opravičljivega razloga, kadar gre za tak nepredviden dogodek, ki stranki prepreči opraviti določeno dejanje, čeprav je k njemu težila in ga prizadevala opraviti.

8. Tožnik se v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in enako v pritožbi, sklicuje na nepravilno vročitev odločbe toženca z dne 24. 8. 2016. Takšne razloge bi lahko kvečjemu vsebovala pritožba zoper sklep opr. št. VIII Ps 1558/2016 z dne 28. 11. 2016 o zavrženju tožbe in ne predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma da bi nepravilna vročitev predstavljala razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Namreč zatrjevanje tožnika, da je dejansko dokončno odločbo toženca z dne 24. 8. 2016 prejel 29. 8. 2016 oziroma, da mu je žena, ki ni bila pooblaščena za vročanje pisanj, sporočila napačni datum prejema odločbe, ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker ne gre za stanje iz prvega odstavka 116. člena ZPP in za opravičljiv razlog za prepozno vloženo tožbo, iz enakih razlogov pa je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Glede na navedeno in ker iz dokumentacije ni razvidno, da bi tožnik vložil pritožbo zoper sklep o zavrženju tožbe z dne 28. 11. 2016, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z izpostavljenim vprašanjem, ali je pravna podlaga za vročanje v predsodnem postopku prvi odstavek 87. člena ZUP, tako kot zatrjuje pritožba ali 89. člen ZUP, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje.